Tiskane izdaje
Osemmetrska jadrnica Seascape 27 je nase opozorila že kot nominiranka za naslov evropske jadrnice leta 2012/13, v teh dneh pa je bila skupaj z oblikovalcem Martinom Šoštaričem iz Gigodesigna odlikovana na Mesecu oblikovanja še z nagrado oblikovanje leta. Dobila je tudi že 50 lastnikov z različnih delov sveta.
»Lepo je, da je trud, ki smo ga v barko vložili z Martinom oziroma z Gigodesignom, prepoznala tudi strokovna javnost, še bolj ključno pa je, da njene odlike prepoznajo kupci. Ko smo iz Düsseldorfa odšli brez nagrade evropska jadrnica leta, smo imeli 32 naročil,« je ob zadnjem, domačem strokovnem odlikovanju poudaril Andraž Mihelin, naročnik in solastnik družbe Issa, ki na trgu pluje komaj štiri leta.
Zunaj kategorij
Že na začetku poslovne poti sta si z nekdanjim sojadralcem in zdajšnjim poslovnim partnerjem Kristianom Hajnškom zamislila štiri plovila ter se odločila, da ne bosta sledila ustaljenim kategorijam in cenovnim razredom, predvsem pa se izognila temu, da bi bila jadrnica nekakšna plavajoča nepremičnina. V konkurenčne vode sta pred tremi leti zaplula najprej z najmanjšo, jadrnico Seascape 18 (ta je v svoji kategoriji postala evropska jadrnica leta 2010), pred dvema letoma pa sta začutila, da je napočil čas za rojstvo drugorojenke, Seascape 27, nekakšne dvoživke, primerne tako za plutje na odprtem morju kot v priobalnem pasu. Njena glavna odlika ni le ta, da je s štirimi ležišči, ločenim straniščem in precejšnjim udobjem za svojo velikost še vedno precej hitra in okretna tudi za udeležbo na regatah, ampak v tem, da jo je mogoče na počitnice peljati na prikolici in jo v eni uri pripraviti za plovbo. Zaradi njene mobilnosti pa se lastniki lahko izognejo tudi stroškom celoletnega priveza.
Tudi tokrat so se Mihelin in Hajnšek zavedala, da brez oblikovalcev ne kaže stopiti v iskanje nove poslovne priložnosti, čeprav sta zanjo imela zelo omejena sredstva. Za oblikovanje zunanjega spodnjega dela barke in s tem njenih plovnih lastnosti sta pred dvema letoma najela francoskega oblikovalca plovil Samuela Manuarda, ki je za zunanje gabarite, obliko, tudi določitev jamborja, kobilice in krmila porabil približno pol leta, oblikovanje kokpita, kabine in interierja pa sta zaupala oblikovalski ekipi iz ljubljanskega Gigodesigna. Glavna naloga je bila najti optimalno razmerje med udobjem na eni strani in jadralsko izkušnjo na drugi.
»Prva težava je bila, da smo imeli z naročniki povsem drugačno predstavo, kako presojati in ocenjevati rešitve, zato smo se najprej morali uglasiti. Pozabiti smo morali na svoja prepričanja ter začeti objektivno preverjati dejstva. Dodali smo razvojno fazo, ki je bila najbolj ključna za funkcionalnost, dovršenost in uspešnost tega projekta – kartonast model v naravni velikosti, ob pomoči katerega smo naredili ergonomsko študijo in dobili občutek, koliko je v jadrnici zares prostora, saj je računalniška risba zelo zavajajoča. Maketa je postala naše ključno komunikacijsko orodje za preverjanje različnih zamisli in nam omogočila, da smo poiskali in izluščili najpomembnejše funkcionalne elemente in jih razvili do potankosti. Prav te smo na koncu razvili v najpomembnejše prednosti barke,« razlaga industrijski oblikovalec Martin Šoštarič, Andraž Mihelin pa dodaja, da je bilo nekaj več kot tisoč evrov za maketo najbolje vložen denar.
Vsak centimeter
Ker je ta osemmetrska jadrnica morala imeti vse, kar imajo večje, so morali pretehtati vsak centimeter, že najmanjša sprememba pa je vse rešitve spet podrla kot hišico iz kart. »Največ smo se ukvarjali z vrati stranišča, motorjem in potovalnimi torbami. Osemmetrske jadrnice imajo stranišče ponavadi zaprto z zaveso, mi pa smo po analogiji z ipadom iznašli lahka, oblazinjena vrata na magnet. Zasnovali smo tudi torbe, ki nadomeščajo omare, s katerimi smo imeli nemalo težav, saj jih je smiselno imeti le, če za njihovo namestitev porabiš manj kot pet sekund in ne stanejo več kot običajna jadralska potovalka. Morali smo natuhtati tudi poseben sistem za namestitev in odstranitev zunajkrmnega motorja, za kar pa smo izdelali še dodaten lesen model,« sta pojasnila sogovornika. Povrhu vsega so morali upoštevati, da vsak dodatni kilogram poslabša jadralsko izkušnjo in da marsikaj na trdnih tleh deluje drugače kot v nagnjenem položaju.
Med razvijanjem rešitev so si na Reki izposodili podobne jadrnice in jih preizkusili na vodi. »Naredili smo celo drag prototip jadrnice in ga leto dni, predvsem v zimskem času, ko so razmere najtežje, dali v preizkušanje v Francijo, Italijo in Švico, da bi dobili prve odzive in narediti morebitne izboljšave. Prvo serijsko jadrnico Seascape 27 smo dali jadralcu, ki je odpeljal vse najekstremnejše regate na Norveškem, češ, naj zlomi, kar se zlomiti da,« pripoveduje Mihelin.
Med kupci tudi arhitekti
Tako žirijo za nagrado evropska jadrnica leta 2012/13 kot prvih 32 kupcev so prepričali že s prototipom. Njihove lastne pa bodo plule po različnih koncih sveta; tri gredo v ZDA in Kanado, največ pa jih bo veter lovilo v jadra po evropskih morjih in jezerih oziroma v Skandinaviji, Avstriji, Nemčiji, Franciji, tudi Češki. »Naši kupci so predstavniki srednjega razreda, ki je v naštetih državah številnejši kot pri nas. To so ljudje, ki ne čutijo, da se morajo dokazovati s statusnimi simboli, in med njimi je veliko jadralcev, ki hočejo to strast prenesti na svoje otroke pa tudi arhitekti, ki jim je jadrnica preprosto všeč,« razkriva sogovornik. Pravi, da med naročniki še ni slovenskega kupca, kar pa pripisuje navadi, da Slovenci ponavadi raje počakamo, da izdelek potrdi tujina, šele potem se zanj začnemo zanimati sami.
Ekipa Gigodesigna je s tem projektom prvič vstopila na področje navtičnega oblikovanja (doslej so redizajnirali notranjost Elanove jadrnice Elan Impression 494), in prav to je bila velika prednost, ocenjuje Mihelin. Niso bili obremenjeni z jadralskimi kategorijami in pričakovanji ter so zato marsikaj izumili na novo. »Ključno sporočilo tega projekta je, kako narobe je varčevati pri ključnih fazah, kakršno je oblikovanje. Za oblikovanje smo na začetku sicer predvideli petkrat manj denarja, kot smo ga na koncu plačali, a se nam je večkratno obrestovalo v manj kot letu dni. Tudi če nimaš denarja za oblikovanje, je vredno vsaj vprašati, koliko bi stal projekt,« svetuje Andraž Mihelin. Šoštarič pa poudarja, da dizajn prinaša več kot samo lepo obliko izdelka. Pomaga predvsem pri določanju potreb uporabnika, optimizaciji razvojnih procesov in izboru materialov, kar zmanjša stroške razvoja, hkrati pa poveča dodano vrednost. »V tem razvojno-oblikovalskem procesu smo povsem drugače pozicionirali našo znamko, kot bi jo brez njega. Zaradi prednosti, ki jih prinese inovativen in dobro premišljen izdelek, pa se ti nenadoma ni treba več boriti z nizkocenovnimi tekmeci, proti katerim si že vnaprej izgubil, ampak si lahko izboriš svoje prepoznavno mesto,« dodaja Mihelin. Pri tem je ključno, da najdeš oblikovalski tim, ki govori isti jezik. Z Gigodesignom bodo šli tudi na naslednjo »pot«, ko bodo oblikovali oceansko in jezersko jadrnico.
