Tiskane izdaje
Desroches-Noblecourtova je ogrožena nahajališča identificirala in sprožila mednarodno pobudo za rešitev 14 templjev ter za urgentne arheološke raziskave nahajališč, ki bi sicer postali velikansko umetno jezero. Pridružil se ji je tudi takratni francoski minister za kulturo Andre Malraux, ki je njeno pobudo komentiral kot zgodovinsko. Po njegovem mnenju je sprožila prvo mednarodno, globalno zahtevo po obravnavanju svetovne kulturne dediščine kot nedeljive.
Desroches-Noblecourtovi je v času hladne vojne uspelo najti pomoč v približno 50 državah, reševanje nubijske dediščine, ki je vplivalo tudi na izboljšanje francosko-egipčanskih odnosov - ti so se ob mednarodni krizi zaradi Sueškega prekopa leta 1956 ohladili -, je trajalo kar dve desetletji.
Po izboljšanju odnosov si je leta 1967 kar 1,3 milijona Parižanov in obiskovalcev francoske prestolnice lahko ogledalo Tutankamonovo razstavo v Louvru, sledili sta še razstavi o Ramzesu II. in Amenofisu III. Desroches-Noblecourtova, sploh prva Francozinja, ki je vodila kako arheološko odpravo - leta 1938 - in ki je v času okupacije kot članica odpora pomagala reševati Louvrovo egipčansko zbirko, je imela pomembno vlogo tudi pri ohranjanju dediščine Ramzesa II. Pravzaprav kar njega samega; pomagala je pri reševanju njegove mumije, ki je sicer na varnem, v Egipčanskem muzeju v Kairu, niso ogrožale stoletne vode, ampak mikroskopske glive.
