Tiskane izdaje
Niti leto dni še niso registrirane, pa so Srčne mamice izpeljale že toliko akcij, kot jih stočlanskim društvom ne uspe v več letih. Le štiri so. In če se druge mamice pritožujejo, da nikoli nimajo časa, ga Srčne vedno najdejo za dobra dela. Najlažje zvečer, ko svoje sončke pospremijo v sladke sanje.
»Ljubezen do otrok je brezpogojna, preprosto zato, ker so otroci. Imajo svoje dostojanstvo in so dragoceni,« je geslo, vizija in mantra štirih deklet, ki so se združile s ciljem pomagati najšibkejšim in najbolj ranljivim tam, kjer je država z uradnimi inštitucijami zatajila. »To ni in ne sme biti razlog, da so otroci po bolnišnicah prikrajšani za malenkosti, ki bi jim vsaj malo onežile naporno in pogosto dolgotrajno zdravljenje,« zatrjujejo Nina, Natalija, Barbara in Mateja.
Nina in Natalija
Predsednica društva je Nina Berložnik, mamica še ne dveletne Lare. Živi v Šmartnem ob Paki in skrbi za komunikacijo z malimi bolniki, njihovimi družinami in z mediji: »Vedno sem si želela pomagati drugim, prinašati smeh in veselje otrokom. Zato sem se tudi odločila za študij Specialne in rehabilitacijske pedagogike. Poklicna pot me je zanesla v Ljubljano, na Zavod za gluhe in naglušne. Delo mi je pisano na kožo, med sodelavci in učenci se odlično počutim. Prepričana sem, da se dobro z dobrim vrača in da je potrebno zelo malo, da osrečiš tistega, ki je potreben pomoči. Vesela sem, da sem se odločila za sodelovanje v tej skupini in verjamem, da bomo na obraze najmlajših narisale še veliko nasmehov.«
Društvo sta zasnovali z Natalijo Škerl, ki z družino živi v Cerknici. Natalija je mama leto in pol starega Anžeta. Z Nino sta se že pred leti spoprijateljili na duhovnih vajah. »V času študija sem kar nekaj časa preživela v župnijskem mladinskem centru med otroki. Ko sva z možem dobila sina, sem vedela, da želim pomagati tudi drugim otrokom. Ker sva bila z Anžetom po rojstvu kar nekaj časa v bolnici, sem videla koliko otrokom pomenijo igrače,« pripoveduje Natalija.
Ni naključje, da sta z Nino, takrat še sami, v prvi akciji preko facebooka zbirali prav igrače. Dodatno ju je spodbudila ena od mam, ki z bolno hčerko veliko časa preživi na nefrološkem oddelku ljubljanske Pediatrične klinike. »Na facebooku je zapisala, da otroci tam zelo pogrešajo igrače in prosila, naj jih ljudje prinesejo, če jih njihovi otroci ne potrebujejo več. Le nekaj trenutkov za tem, ko sem to prebrala, mi je Natalija poslala SMS s predlogom, da bi zavihali rokave,« se spomni Nina. »Zelo sem vesela, da sva se tega lotili in pričarali nasmehe na otroške obraze,« doda Natalija, ki ima pri Srčnih mamicah na skrbi vodenje financ, koordinacijo med ustanovami ter ponudniki oblačil in opreme.
Mateja in Barbara
Kmalu se jima je pridružila še Mateja Čadež, mama 22-mesečnega Aljaža, iz Škofje Loke. Je diplomirana vzgojiteljica, ki končuje podiplomski študij. Pa še nekaj novega jo čaka. Aljaž prav kmalu ne bo več edinček. Ker je čas Matejinega poroda že zelo blizu, se ni mogla pridružiti našemu pogovoru, je pa o sebi zapisala: »Sem pozitivna, komunikativna oseba, vedno nasmejana. Pravijo, da sem perfekcionistka in hkrati ravno prav trmasta, da mi včasih uspe tudi nemogoče. Rada pomagam ljudem. Začela sem že med študijem v Mladinskem centru v Cerkljah, kjer sem otrokom pomagala pri učenju. Potem sem nadaljevala z zbiranjem oblek in hrane. Logično je bilo, da sem se pridružila Srčnim mamicam. Izredno sem ponosna, da sem lahko del te super ekipe.« Mateja je bila v društvu zadolžena za organizacijo dobrodelnih dražb, vendar se bo zdaj, zaradi družinskih obeznosti, temu delu, vsaj začasno, odpovedala.
Gotovo bo v njeni odsotnosti krepko poprijela Barbara Napotnik, ki z možem Petrom in enoletnim sinom Nejcem živi v Vnanjih Goricah. Društvu se je pridružila zadnja. »Pripravljam diplomo iz socialnega podjetništva v Sloveniji na Gea Collegeu. Sicer pa sem že prej delala na humanitarnem področju, na Unicefu. Na Srčne mamice sem naletela naključno na face booku in se takoj navdušila nad njihovim delom. Ko sem rodila, sem tudi sama videla, da razmere po bolnišnicah najmlajšim niso najbolj prijazne. Že prej mi je mož, reševalec, pripovedoval, kako težko je na posameznih bolnišničnih oddelkih, ker enostavno ne morejo posodobiti opreme. Čutila sem, da moram nekaj prispevati. Srčne mamice sem kar poklicala in vprašala, ali bi jim moja pomoč prišla prav. Hitro smo se ujele,« poudari Barbara.
Še so dobri ljudje
Že pri prvi akcijami z igračami jih je odmev zelo presenetil. »Po facebooku smo prosile prijatelje, naj jih prispevajo in domače garaže so bile v nekaj dneh natrpane z njimi. Z Natalijo sva izločili neuporabne, naložili poln avto in jih peljali na pediatrijo,« ponosno pove Nina, Natalija pa pristavi, da bi bile zelo srečne, če bi jim kdo lahko odstopil manjše skladišče ali garažo v Ljubljani: »Ker smo z različnih koncev, je kar problem, a se znajdemo. Tudi zato, ker nas domači podpirajo.« Če je treba, kje kaj pobrati ali kam peljati, vprežejo može, sorodnike in prijatelje. »Tudi otroke vlačimo s seboj na predaje materiala. Kje vse so se že plazili in kaj vse prelizali, pa na srečo ni bilo še nikomur nič,« smeje pove Nina.
Brez razumevanja najbližjih ne bi mogle tako aktivno delovati. Slovenjgraški porodnišnici so podarile stol za dojenje, z igračami, knjigicami, materialom za ustvarjanje in oblačilci so pocrkljale najmlajše v Splošni bolnišnici na Jesenicah, podobni pošiljki sta romali tudi na otroška oddelka ljubljanske ORL klinike in Splošne bolnišnice v Novi Gorici. »Z Barbaro sva morali najeti kombi, ker sta bila avtomobila premajhna za vse. Kar debelo so gledali, kaj vse sva pripeljali,« se pohvali Natalija. Podobnih daril so bili deležni tudi otroci v novomeški bolnišnici, na ljubljanski Očesni kliniki in v Rehabilitacijskem centru Soča, na Ortopedski kliniki, pomagale pa so tudi že najmlajšim v materinskih domovih, v varnih hišah in kriznih centrih.
Dobrodelni tek od Hodoša do Portoroža
Zdaj je v teku akcija zbiranja denarja za senzor, ki neinvazivno meri kisik v krvi nedonošenčkov. Podarile ga bodo oddelku za intenzivno nego v ljubljanski porodnišnici. Aparat stane 4200 evrov. »To je velik zalogaj, niti polovice še nismo zbrale. Veliko si obetamo od dobrodelnega teka. Na pomoč nam je priskočil Denis Malačič, ki bo v ta namen pretekel več kot 400 kilometrov od Hodoša do Portoroža. Kdor se mu kjer koli na poti pridruži, plača pet evrov štartnine, ta pa gre v sklad za nakup aparata,« pove Barbara in vabi vse, naj se Denisu pridružijo na srčni poti. Lahko že jutri med 7.00 in 16.00, ko bo v tretji etapi tekel med Mariborom in Celjem. »Brez skrbi, nikomur ni treba teči vso pot. Že sto metrov v dober namen bo dovolj. Sicer pa je do 22. junija in do Portoroža še doga pot in veliko priložnosti za sodelovanje. Podrobnosti so na naši spletni strani, vsakdo pa nas lahko pokliče,« vabi Barbara.
Čeprav so časi kruti, Srčne mamice trdno verjamejo, da jim bo uspelo. Ugotavljajo, da imamo v glavnem še vedno posluh za ljudi v stiski. Nina: »Tudi podjetja nam pomagajo. Primer dobre prakse je Tosama, ki nam je ob 90-letnici podarila 1923 tetra plenic, kar simbolizira letnico ustanovitve. Prispevali so tudi izdelke za darilne paketke, ki jih razdeljujemo novorojenčkom v ljubljanski porodničnici.«
