Tiskane izdaje
Profesor Tom Kirkwood je s prelomno študijo o zdravju in kakovosti življenja starejših od 85 let razbil mit o betežnosti v visoki starosti.
Prepričanje, da so večinoma bolni, zdolgočaseni in nesrečni, se v njegovi obširni raziskavi med starostniki v Veliki Britaniji ni potrdilo. Nasprotno – izkazalo se je, da štirje od petih menijo, da jim gre prav dobro.
Kirkwood, s 60. leti še »mlad« raziskovalec na Univerzi v Newcastlu, se je leta 2006 s kolegi lotil pionirske študije počutja in življenja najstarejših, katere rezultate je pred kratkim objavil britanski časnik Guardian.
V vzorec so zajeli tisoč predstavnikov skupine starejših od 85 let iz različnih socialnih okolij. Proučevali so številne vidike, tudi njihovo sposobnost mišljenja, telesne mere in krvne vrednosti, in rezultatom sledili skozi daljše obdobje.
V študiji se je presenetljivo izkazalo, da jih 80 odstotkov ne potrebuje prav veliko pomoči. Približno tolikšen delež jih tudi trdi, da je njihovo življenje dobro ali celo odlično.
Na drugi strani je seveda 20 odstotkov odvisnih od pomoči, kar bo ob predvidenem naraščanju deleža prebivalstva v visoki starosti lahko velik problem za državo.
To je Kirkwoodovo ekipo napeljalo na spremljanje dejavnosti in počutja ljudi v visoki starosti (raziskava je znana pod imenom Newcastleska študija 85+).
»Prav osupljivo je, kako malo vemo o njih, čeprav jih je čedalje več. Staranje poteka zelo različno in se pri vsakem posamezniku kaže drugače,« poudarja Kirkwood, ki že 35 let proučuje ta fenomen.
Dolgo je veljalo, da je staranje programirano, da je v naših telesih zapis, ki določa, kako dolgo bomo živeli, in da na ta proces ne moremo vplivati. Toda zato ni nobenega dokaza, kažejo najnovejše raziskave.
K dolgoživosti odločilno prispeva življenjski slog, na primer zdrava prehrana in veliko gibanja, genetika pa le do neke mere.
»Razlog za staranje je kopičenje malih poškodb v celicah in molekulah. Geni, ki določajo dolžino življenja, so obenem tisti, ki opredeljujejo, kako se telo spoprijema s temi poškodbami – kako dobro jih je telo zmožno popravljati. In medtem ko so nekateri obdarjeni s sposobnejšimi geni, drugi nimajo te sreče,« razlaga Kirkwood.
Navdušeno govori o srečanjih s sodelujočimi v raziskavi, med katerimi so mnogi zdaj stari več kot 90 let. »To so bili bolj iskrivi in zaposleni ljudje, kot si jih lahko zamislite,« pravi.
Na drugi strani se je potrdilo, da so razlike med družbenimi sloji tudi v tej starosti skupini velike in da vsi niso tako zadovoljni z življenjem. Prebivalce revnejših območjih prizadenejo starostne težave veliko prej kot enako stare v bogatejših soseskah. Če bi imeli vsi enake (boljše) življenjske razmere, bi lahko za vse predvidevali enako najvišjo starost in število starostnikov bi se dramatično povečalo.
V OZN so v 80. letih prejšnjega stoletja napovedovali, da se bo število starostnikov najprej zelo povečalo, nato pa stagniralo, a so se predvidevanja izkazala za napačna. Smrtnost se je v vseh starostnih obdobjih, tudi v poznih letih, zelo zmanjšala.
Kako je v Sloveniji?
Po podatkih statističnega urada je imela Slovenija januarja letos 36.369 prebivalcev starih 85 let in več, kar pomeni 1,8 odstotka vseh. V zadnjih štirih letih se je število prebivalcev te starosti povečalo za skoraj 10.000 oziroma 0,5 odstotka.
Rezultati sistematičnih raziskav o zdravju in načinu življenja med visokimi starostniki niso dostopni. Večinoma vključujejo prebivalce, stare več kot 69 let.
Zanimivi pa so podatki ankete, ki jo je v okviru programa Starejši za visoko kakovost življenja doma do leta 2008 zbrala in objavila Slovenska filantropija v sodelovanju z Zvezo društev upokojencev Slovenije (ZDUS). Na širšem ljubljanskem območju so vanjo vključili štiri tisoč starejših od 69 let. Petina jih je dejala, da so razmeroma zdravi, skoraj 40 odstotkov pa se je čutilo osamljenih.
Rezultate so predstavili kot skrb vzbujajoče, čeprav bi po drugi strani lahko rekli, da gre več kot polovici dobro. Novejši podatki – do zdaj so v okviru projekta Starejši starejšim zbrali 194.404 odgovorov 89.944 oseb – bi najbrž pokazali manj pesimistično podobo staranja, če bi za njihovo obdelavo imeli denar.
Kot je dejala koordinatrica Irena Zajec, vsi očitno niso betežni, saj v omenjenem projektu sodeluje 3700 starejših prostovoljcev.
»Staranje je družbeni konstrukt in ljudje enake starosti so v različnih družbah videti različno stari. Če je 'metuzalemski sindrom' – odnos do starosti prežet s prepričanjem, da je star človek breme, bolezen in nesreča – večji, so stari bolj betežni, saj se jim dejansko slabše godi samo zato, ker so stari. Dolgo se je verjelo, da se zaradi individualizma in hitrosti življenja slabše godi starim v razvitejših družbah, bolje pa v tradicionalnih.«
»V resnici je ravno nasprotno: v zahodnih državah, kjer je odnos do starih manj demonizirajoč, gre starim bolje in so bolj zdravi. V fitnes studiih, denimo, so zanje že prilagodili naprave in gumbi postajajo vse večji. V vzhodni Evropi se 50-letne ženske obravnava tako, kot se v zahodnih državah šestdeset- ali sedemdseteletnice. Pomembno vplivajo tudi socialni, pokojninski in zdravstveni sistemi. Nikjer po Evropi ni toliko starih žensk na ulici, ki prosijo za denar, kot v vzhodni Evropi, saj sistemi sociale, pokojnin in zdravstva ne delujejo,« razlaga sociologinja dr. Darja Zaviršek, redna profesorica in predstojnica Katedre za socialno vključevanje in pravičnost na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani.
Tradicionalne družbe so v resnici bolj sovražne do starih kot so sodobnejše. Staranje kot sinonim za bolezen se pri nas vzdržuje prek sistema domov za stare, ki so jih gradili namesto skupnostnih oblik podpore in namesto osebne asistence, za katero se zdaj zbirajo državljanski podpisi.
Institucija pomeni 24-urno mašinerijo, ki je je deležen vsak, ne glede na to, da veliko starih takšnega »totalnega pokritja« ne potrebuje in bi lahko ob nekajurni asistenci dobro živeli zunaj institucije.
Posameznika se ne sme prilagajati instituciji, temveč institucijo posamezniku, opozarja Zavirškova. Pravi, da ima malo upanja, da bo državni zbor po desetih letih pobud vendarle sprejel zakon o osebni asistenci, ki bi omogočil, da ljudje ob primerni podpori ostanejo doma.
Pričakuje pa, da se bodo domovi za stare počasi praznili, ker bodo predragi, doma pa bodo ljudje na črno zaposlili migrantske delavke, da bodo za petino domske oskrbe skrbele zanje, kot se dogaja v razvitem svetu. Čeprav gre za podporo po neoliberalnem vzorcu, bo to marsikaterega starega dlje ohranilo čilega, na drugi strani pa bodo hudo bolni prej umirali.
