Tiskane izdaje
Včeraj dopoldne, na zadnji dan tedna mobilnosti, ko se je hrup avtomobilov v središču Ljubljane še slišal kot nekakšna oddaljena zvočna kulisa, so imeli kolesarji priložnost, da izkažejo pozornost svojim najljubšim prevoznim sredstvom. Tisti, ki so jih pripeljali na Breg ob Ljubljanici, so jih lahko izročili v stilsko preobrazbo, v roke pa so jih vzeli umetniki in grafitarji, torej mojstri barvanja. In čeprav so se dela lotili zavzeto, začetna zapriseženost kreativnosti in kvaliteti pred kvantiteto ni prav dolgo zdržala, kajti že po dobri uri se je vrsta čakajočih vila po precejšnjem delu Brega, prireditelji pa so začeli po tihem razmišljati o dodatni delovni sili.
Akcijo sta pripravila Informacijska pisarna evropskega parlamenta in Predstavništvo evropske komisije ob koncu tedna mobilnosti, ki je ljudi v glavnem mestu ta teden spravljal v navdušenje in bes hkrati – odvisno od tega, s katerim prevoznim sredstvom so se takrat prevažali. Tako je bilo tudi med mimoidočimi slišati kakšno brundanje na račun »tedna nemobilnosti«, kakor se je med vozniki avtomobilov uveljavil glavni očitek zapori prometa v središču mesta. Podobno je bila zgrožena peška, ki je upočasnila korak, ko je opazila zabavo »manikerjev« koles: »Ja, kdo pa to pripravlja?« Nikakor ni mogla skriti zgroženosti. »A evropski parlament...« je ugotovila, ko se je ozrla na pročelje zgradbe na Bregu 14, »tile pa res nimajo kaj delati!«. In je z enako osuplim obrazom odkorakala naprej.
Tisti na drugi strani prizorišča so menili povsem drugače in so si najbrž mislili, da delajo – prepočasi. Kajti že uro po začetku akcije je na polivinilu, s katerim so v pravi pleskarski maniri zaščitili tlakovec, stalo dvanajst koles, okoli njih pa se je sukalo pet ljudi. Poleg čakajočih kandidatov na stojalu za kolesa se je vrsta lastnikov, ki so ob sebi držali svojega, daljšala in daljšala.
Sončno kolo
Med prvimi, ki so se razveselili ozaljšanega kolesa, so bili malčki iz enega od ljubljanskih vrtcev. In ker se njihova enota imenuje Sonček, so si zaželeli, da bi bilo sončno tudi njihovo kolo. Ko je malo po začetku akcije stalo na delovnem prostoru, ki ga je obvladovala glavna mojstrica – slikarka Katarina Vidmar, o stari modri barvi ni bilo niti sledu več, ampak je že bilo bleščeče rumeno. Katarina Vidmar mu je dodala malo zelene, da je bilo še bolj pomladno, pri modnih dodatkih pa so sodelovali ponosni imetniki kolesa, ki so že vnaprej povedali, da se bodo prav na njem učili vožnje. »Je dovolj sončen in pisan? Mu lahko dodam še rožico?« jih je slikarka vprašala za mnenje. Skupinica petletnikov, ki je sedela pred njo s tetrapaki sokov in napolitankami v rokah, je bila navdušena nad predlogom. Slikarka je kakor na ukaz približala kolesu šablono, izdelano iz linoleja, in s pršilom nanesla rdečo barvo. Tako rekoč v zadnjem trenutku so jo mali opazovalci opozorili še, da nikakor ne sme pozabiti na zvonec. Rumen bo in rdeč, se je glasil sklep, sprejet brez glasovanja – obveljala je beseda najglasnejšega.
Kdo se bo peljal prvi?
Otroci se medtem še niso dogovorili, kateremu bo pripadla čast, da bo prvi preizkusil olepšano kolo. Najbrž bo to Dunja, smo lahko sklepali, kajti samo ona je dvignila roko v odgovor na vprašanje, ali že znajo voziti kolo. »Imam tudi svojega, večjega,« je ponosno dejala, Val in Rihard pa sta medtem hitela dodajati, da se onadva sicer še učita loviti ravnotežje na kolesu, ampak da jima zelo dobro gre. Na skupno kolo pa sta lahko sedla šele danes, kajti nekaj časa se je moralo sušiti. »Pri toliko nanosih barve traja malo dlje...« se je smejala umetnica in v veliko škatlo, polno pršil, odložila rdečega. Takrat je imela v delu še tri kolesa, eno je bilo v končni fazi in se je ravno tako spremenilo v pomladno vozilo, okrašeno z rožami, druga dva, pravzaprav le njuni ogrodji, sta bila v svetlejših, bolj kovinskih tonih. Na včerajšnje ustvarjanje se je pripravila predvsem s precej šablonami, tudi o idejah je malce razmišljala, sicer pa je delala po trenutnem navdihu. Ker so njene slike abstraktno barvite, teksturirane in že napol skulpture, je bila tudi ta zvrst ustvarjanja blizu tistemu, kar rada počne. Še preden si je znova nadela veliko masko, ki jo je varovala pred barvo, se je ozrla na vrsto koles in smeje nadaljevala: »Morala si bom izbrati eno 'hitrejšo' tehniko!«
Sledi grafitarjev
Tudi Jurij Ložič iz skupine grafitarjev Zek Crew, ki so jo ravno tako povabili, da bi s svojim navdihom pustila sled na kolesih, je (še) dajal prednost kreativnosti pred količino. Majhen pony je postajal modro-zelen, umetniški dodatek je bilo izmenjavanje teh barv oziroma ravno pravšnja kombinacija ene in druge. Dejal je, da se je tovrstnega izražanja lotil prvič, niti na svojem kolesu ni povadil, tisto je »v bolj klavrnem stanju«. Njegova najvidnejša sled so grafiti, ne le po Sloveniji, tudi po Evropi, še vedno pa je najbolj ponosen na kreacijo v Fužinah. Ob njem je bil še eden izmed privržencev te ulične umetnosti, popoldansko izmeno sta prepustila drugemu kolegu.
Poleg omenjenih se je sestavila še ena ekipa, ki bi ji lahko rekli spremljevalna – kolesa so čistili in pripravljali na umetniško obdelavo. In marsikatero seveda tudi pobarvali. Za sodelovanje so se odločili zaradi lepega nasmeška ene izmed soorganizatork, kakor je dejal Peter, ali zaradi prošnje prijateljice (»Ali lahko prideš?!«), je pojasnila Ajda. Pod njenim čopičem je rdeči pony postajal vijoličen, gospod, ki ga je pustil v obdelavi, je očitno tudi izbor barve prepustil njenemu navdihu. Peter je ravno odstranjeval nalepke na naslednjem kandidatu za prenovo, bil je že četrti, postal pa naj bi »čim bolj dekliški«, kot se je baje glasila želja lastnice.
Eva, ki je medtem prva stala v vrsti in se držala krmila svojega kolesa, se ni ukvarjala s svojimi željami, ampak se je odločila, da se bo kar prepustila predlogom ustvarjalcev. Za njo je na krasnem zelenem ponyju (ti so bili med kandidati za barvanje po številu najbolj zastopani) sedel gospod, ki ga je na pot poslala kar hči. Zdelo se je, da bi bilo vsako lepšanje odveč, toda lastnica se očitno s tem ni strinjala. Oče pa je bil vsekakor dobro podkovan v potrpežljivosti, kajti ustvarjalci so bili res polno zasedeni.
Manja Toplak, tiskovna predstavnica Informacijske pisarne evropskega parlamenta, je presenečeno gledala vrsto, v kateri je bilo že najmanj dvajset koles, ob katerih so v pričakovanju stali njihovi vozniki. Načrtovani odmor od 13. do 15. ure je bilo treba odpovedati, ustvarjalce pa so potešili s picami, da so lažje zdržali do poznega popoldneva. »Pričakovali smo, da si bodo lahko vzeli za vsako kolo pol ure ali pa vsaj dvajset minut časa, zdaj pa kaže, da bodo morali to narediti v desetih minutah,« je ugotavljala. Tudi prostor, ki so ga pripravili za popoldansko razstavo fotografij najlepših, se je zdel nekoliko premajhen.
Prireditelji so bili z odzivom zadovoljni, samo do 15. ure so prebarvali kakšnih 45 koles – tudi po zaslugi njihovih lastnikov, ki so morali priskočiti na pomoč, če so hoteli, da se čim prej odpeljejo z lepšim. Turista, ki sta se sprehodila mimo, pa sta nehote izdala, od kod se je pritepla ideja: »A zdaj pa že tukaj barvajo kolesa tako kot v Belgiji?!«
