Amaterski mladinski oder, ki deluje pod okriljem SNG Nova Gorica že skoraj štiri desetletja, je edini tovrstni oder med slovenskimi narodnimi gledališči. Ves čas njegovega obstoja ga vodi Emil Aberšek, pod njegovo taktirko pa so mladi razvijali svoje umetniške talente, a hkrati v svojih družbenokritičnih predstavah vedno nastavljali zrcalo družbi.
»Novogoriška srednješolska populacija je bila vedno izjemno kritična,« ugotavlja 64-letni režiser Emil Aberšek, ki ga je poklicna pot leta 1973 pripeljala v Novo Gorico. Pravzaprav je šlo za precejšnje naključje: mladi absolvent ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je bil namreč namenjen v Celje. Toda zgodilo se je, da je Bojan Štih, takrat direktor celjskega gledališča, prav tisti dan odpovedal sestanek, skoraj sočasno pa je Aberška poklical Jože Babič iz takratnega Primorskega dramskega gledališča.
In tako se je odpeljal na sestanek v Novo Gorico. Ter v mestu vrtnic ostal vse do danes. »Za zdaj mi ni žal,« pravi mentor številnih generacij mladih amaterskih igralcev. Na vprašanje, zakaj je bila tukajšnja mladina tudi tako gledališko kritična, odgovarja: »Predvsem zato, ker so imeli srečo, da so imeli na gimnaziji nekaj profesorjev, ki so znali v njih spodbuditi kritično razmišljanje. Mladi se niso zadovoljili zgolj z gledanjem predstav v gledališču, ampak so jih hoteli tudi sami ustvarjati. In takrat smo v gledališču rekli, zakaj pa jim ne bi tega omogočili? Navsezadnje je bilo tudi nam v interesu, da vzgojimo nove kadre.«
Vaje v sodni dvorani
Prva uprizoritev so bili leta 1977 Razbojniki iz Kardemomme. Naj se sliši še tako nenavadno, mladi in nadobudni gledališčniki so takrat vadili kar v prostorih tedanjega sodišča. V mali dvorani, ki ni bila tako zasedena kot druge. »Ko smo mlade potegnili iz šolskega okolja, so se nenadoma sprostili, bili so ustvarjalni in na začetku je bilo nasploh veliko eksperimentalnega programa,« se prvih let Amaterskega mladinskega odra spominja Aberšek. »In veste: igralci niso bili mladi zaradi mene, ampak sem bil jaz zaradi njih. Treba jim je bilo le prisluhniti,« poudarja režiser.
Zvrstile so se mnoge generacije, v prvi, denimo, žal že pokojni Srečko Špik in Damjana Černe, pa tudi pozneje so se nekateri odločili za študij na AGRFT in se še danes profesionalno ukvarjajo z gledališčem. Naj omenimo le člane igralskega ansambla SNG Nova Gorica Iztoka Mlakarja, Radoša Bolčino, Ano Facchini in Medeo Novak, režiserje Tomija Janežiča, Diega De Breo, Anjo Medved, Niko Melink ... »Že kmalu se je Amaterski mladinski oder povzpel visoko, tudi na gledališki lestvici, kot temu pravimo. In mladincem ni bilo prav nič težko igrati skupaj s profesionalci,« pravi Aberšek. Čeprav po drugi strani prizna, da mladi igralec v zahtevnih gledaliških predstavah ne more vedno odstreti vseh tančic, tudi če jih razume. Izkušnje pač naredijo svoje.
Potegnimo voz iz Blatnega dola
V zadnjem času delovanje Amaterskega mladinskega odra zaznamujejo predvsem uporniško poudarjene predstave. To rdečo nit je mogoče najti v predstavah Ne imejte me za norca, Mama, kaj si rekla? ali Včasih me je strah. Mnogi pa Aberška in njegovo skupino gledališčnikov poznajo tudi kot pobudnika delovanja civilne pobude Potegnimo voz iz Blatnega dola, ki se bori proti kulturnemu onesnaževanju v Novi Gorici. V začetku leta 2008 so, denimo, prižigali sveče na travniku pred občinsko stavbo v Novi Gorici in tako protestno opozorili na njegovo neurejenost.
Nekaj članov Amaterskega mladinskega odra je ob 40-letnici Aberškovega poklicnega delovanja posnelo enourni film Sodba kulturi. Čeprav je film dokumentaren, v njem ne obnavljajo samo preteklosti in povzemajo pomembnih dogodkov. Nastal je kot človeški klic po védenju, kaj se je dogajalo, in po tem, da bi spomin na to ostal živ. Ne ozira se toliko na čas in ljudi, ampak na njihova čustva in spomine. Združuje zgodbe 30 nekdanjih članov in sodelavcev mladinskega odra iz različnih generacij, ki jih družijo spomini na isto stvar. Da bi se izognili idealiziranju, saj gre največkrat za spomine na mladost, so ustvarjalci iz koščkov preteklosti zgradili novo zgodbo. Kot ustvarjalci dokumentarca so se podpisali Nejc Cijan Garlatti, Kaja Dragoljević, Sara Kenda in Ana Žbona, za zvok je poskrbel Matej Čelik, za montažo pa Patricija Valentinuzzi.