Tiskane izdaje
»Prehodili smo sto let, odigrali nešteto glasbenih zgodb, zamenjali zvrhan koš inštrumentov, na notno črtovje naše zgodovine zatrobili in zapihali lepo število uspehov, bili na robu preživetja, le eno se v tem času ni spremenilo – naša ljubezen do glasbe,« piše na vabilu na jutrišnji galakoncert ob stoletnici Pihalnega orkestra Logatec.
Sprehod skozi zgodovino v pogovoru z najstarejšim članom orkestra trobentačem Tonetom Mačkom in dirigentom Marjanom Grdadolnikom je pokazal, da lepe besede z vabila nikakor niso za lase privlečene. »Da ne bo nesporazuma – smo orkester, in ne godba, kajti ne igramo le preprostih koračnic,« me dirigent malo za šalo in še bolj zares pouči takoj na začetku.
Tone Maček mu pritrdi in začne pripovedovati, kako se je zadnjih pet desetletij godba razvila v orkester. Pridružil se mu je jeseni 1952, ko se je sestav po prekinitvi delovanja zaradi vojne pod vodstvom Alojza Velkavrha spet začel postavljati na noge.
Za prvi maj 1953 so že znali zaigrati tri budnice
»Bilo nas je kakšnih petindvajset, nekaj starejših godbenikov in mi, novinci, brez glasbenega znanja, le z dobrim posluhom. Bil sem zelo žalosten, ker zame ni bilo nobenega inštrumenta. A kapelnik mi je dejal, naj kar hodim na vaje in se učim. Najkasneje v enem mesecu jih bo nekaj obupalo in dobil bom svoj inštrument,« pripoveduje Tone Maček.
Res je kmalu dobil trobilo, s katerim je igral le spremljavo, šele kasneje je dobil trobento. Nanjo je igral tudi med služenjem vojaškega roka in v granizijskem ansamblu v Novem Sadu je po srečnem naključju naletel tudi na dobrega učitelja, trobentača iz Makedonije. Čeprav je po poklicu mizar, je vse življenje ostal tesno povezan z glasbo. Igral je v zabavnih ansamblih in v trobilnem kvartetu, v letih 1987 in 1988 je pihalni orkester tudi vodil.
Sprva so vadili v sobici v Didl domu, kot so domu ob cerkvici v Dolnjem Logatcu rekli po domače. Nato so ga zaradi dotrajanosti podrli in na njegovem mestu zgradili novega, kjer imajo zdaj več prostora. In kako je bilo s financami? Dokler jih je podpiralo podjetje KLI, jim je šlo še najbolje, so pa morali v zameno igrati na pogrebih.
Od leta 2010 ima Pihalni orkester status društva v javnem interesu in se lahko poteguje za denar na razpisih. Toda če ne bi imel sponzorjev, kljub velikim uspehom ne bi mogel obstati.
Pihalni orkester Logatec, takrat še pod imenom Godba na pihala Logatec, je prvič nastopil med prvo svetovno vojno, na gasilski veselici maja 1913. Prvi kapelnik je bil Jožef Zalar, za njim se jih je na tem mestu zvrstilo deset, med njimi je štiri desetletja, do leta 1972, vztrajal Alojz Velkavrh. Po letu 1989, ko sta to mesto prevzela Matjaž Albreht (do leta 1999) in Marjan Grdadolnik, igrajo zahtevnejše skladbe in se uvrščajo med najboljše v Sloveniji in tujini.
Kovnica dobrih glasbenikov
Veliko njihovih članov deluje v raznih profesionalnih orkestrih ali poučujejo na glasbenih šolah. Najbolj ponosni so na uveljavitev mladega rojaka, hornista Andreja Žusta, ki je član enega najslavnejših orkestrov, Berlinske filharmonije. »Še vedno igra z nami, če mu obveznosti dopuščajo,« pravi Marjan Grdadolnik.
Tudi on izhaja iz njihovih vrst, v orkestru je začel igrati leta 1981, ko je imel štirinajst let. Tudi to je nedvomno vplivalo na to, da se je odločil za študij klarineta in dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Zdaj poučuje na logaški glasbeni šoli in poleg drugih vodi logaški orkester, kar je očitno zmagovalna kombinacija, saj njegova kakovost raste iz leta v leto.
Enega od vrhuncev so dosegli pred dvema letoma v Pragi, ko so v kategoriji TOP CLASS osvojili zlato plaketo in absolutno prvo mesto. Leto kasneje so prav zato kot edini evropski orkester dobili povabilo za gostovanje na festivalu na Azurni obali. »Doživeli smo odziv, ki ga doma nismo vajeni. Občinstvo nas je prosilo za avtograme, počutili smo se kot zvezde,« se spomni Grdadolnik.
Tesna povezava z glasbeno šolo
Kako je mogoče, da je prav v tem okolju toliko dobrih glasbenikov, da orkester niza take uspehe? »Nekaj je nedvomno prispevala godbeniška tradicija – dolgoletni kapelnik Alojz Velkavrh je postavil dobre temelje. Sicer pa imamo, morda zaradi bližine Ljubljane, dobro glasbeno šolo, s katero smo tesno povezani. Veliko učiteljev igra pri nas, obenem pa s poučevanjem in vodenjem šolskega orkestra skrbimo za naš podmladek,« pojasnjuje Grdadolnik.
Veliko učencev pride v glasbeno šolo prav z motivom, da bi igrali v orkestru. Njihov najmlajši član je star trinajst let. Najstarejši, naš sogovornik Tone Maček, jih bo letos dopolnil 75. Kjer koli se pojavijo, so najmlajši orkester.
Tudi razpon njihovega glasbenega znanja je zelo velik, saj so nekateri profesionalni glasbeniki, drugi pa se še kalijo, tako da je vodenje takega sestava velik izziv. Toda skupaj rastejo in se razvijajo.
Delovanje v takem orkestru je prava življenjska šola, naučijo se sodelovati in upoštevati drug drugega. Mnogi mislijo, da v taki glasbeni skupini na veliko popivajo in veseljačijo. Seveda se poveselijo, a v ospredju sta trdo delo in disciplina, sicer uspehov ne bi bilo.
»Kar precej psihološkega znanja je treba za obvladovanje takega sestava,« prizna Grdadolnik. Tone Maček pa v smehu doda, da ima njihov dirigent neverjetno dobre živce. Nikoli ni videl, da bi se res razjezil.
