Sto petnajst let Slovenskega šolskega muzeja

Šolstvo se je od leta 1898 zelo spremenilo, a hkrati je v svoji biti ostalo podobno. V sredo ob 13. uri praznovanje 115. rojstnega dne.

Objavljeno
24. september 2013 17.54
9.2.2011 Ljubljana, Slovenija. Ucenke, ucenci in uciteljica med uro lepopisja v Slovenskem solskem muzeju.FOTO: JURE ERZEN/Delo
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama
V šolskem muzeju, ki mu je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pred kratkim napovedalo pomembno organizacijsko spremembo – da se bo združil z muzejem športa in tako prenehal obstajati kot samostojni zavod –, je včeraj pouk potekal kakor vsak dan. Na tabli v učilnici s šolskimi klopmi, na katere so bili položene tablice in poleg koščki krede ter gobica za brisanje, je bil zapisan datum 24. kimavec 1907, na urniku je bila ura lepega vedenja. Na steni je bil zemljevid z izrisano obliko, ki ni spominjala na kokoš, na njem je pisalo avstro-ogrska monarhija. Dekleta so bila oblečena v pisane predpasnike, dečki v površnike nevpadljivih barv. Ko je zacingljal šolski zvonec, so sklenili roke na hrbtu in se zravnali, kolikor se otroci, nad katerimi ne švisti več šiba, še znajo zravnati, in utihnili.

Vstopila je »gospodična učiteljica«, jih premerila s strogim, nepopustljivim pogledom in zazdelo se je, da so vsa pravila, naj so bila še tako nezahtevna, izpuhtela iz glav. Pogled, ki je švigal izpod očal kakor strela, oster in odrezav glas ter palica v rokah so dvajseterico zvedavih devetošolcev iz Osnovne šole Murska Sobota spremenili v prestrašene šolarje – le kakšni pisano obarvani nohti na rokah ali lasje, ki so kakšnemu fantu nespodobno silili v oči, so izdajali, da sedijo v starih klopeh predstavniki povsem druge generacije od tiste, ki je leta 1907 ponižno sedela v klopeh. V šolskem muzeju imajo namreč učilnice, v katerih pripravijo za obiskovalce (prevladujejo šolarji) učne ure naših babic in dedkov. Najbolj priljubljene so ure lepopisja, in čeprav v teh 45 minutah učenci trepetajo pred nepredvidljivimi vzgojnimi ukrepi učiteljice, na koncu vzkliknejo: »Carsko!«

Spomin na Prvo berilo

Če bi se res prestavili v leto 1907, bi Slovenski šolski muzej obstajal skoraj desetletje. Učitelji, združeni v stanovska društva, so ga namreč ustanovili 2. avgusta 1898 pod imenom Šolski muzej slovenskega in istrskohrvatskega učiteljstva v Ljubljani. Prostorček zanj so sprva našli na Osnovni šoli Ledina (tam je deloval tudi eden izmed pobudnikov Jakob Dimnik), ustanovili pa so ga predvsem za to, da bi si učitelji, ki so se dotlej zbirali predvsem na razstavah učil, izmenjavali poglede na razvoj metodike poučevanja, je povedala mag. Marjetka Balkovec Debevec, muzejska svetnica in kustodinja v šolskem muzeju, ki zadnja desetletja deluje v prostorih uršulink na Plečnikovem trgu v Ljubljani.

Ko so ustanovili muzej, šolstvo na Slovenskem pravzaprav še ni imelo prav bogate zgodovine; osnovna šola je postala obvezna, ko je Marija Terezija leta 1774 izdala prvi avstrijski osnovnošolski zakon. Prelomni dogodek v času, ko so ustanovili muzej, torej na začetku prejšnjega stoletja, je bila uvedba zvezkov. »To je bila takrat velika novost, redkost in dragocenost,« sogovornica poskuša ponazoriti, kaj so drobni zvezki pomenili za učitelja in učenca tistega časa. In – kakor se spomnijo še mnogi starejši – je bila ta novost res postopna, kajti tablice je bilo najti na posameznih podeželskih šolah po Sloveniji še do 60. let.

Poslušnost in pokornost

Podobno kot ti listi papirja, ki so shranjevali učiteljeve in učenčeve besede, je bila pomembna literatura, ki je le zlagoma prodirala v šolstvo. Za prvi učbenik sicer štejemo Trubarjev Abecednik in katekizem iz leta 1550, za prvi slovnici Abecedo za perve šole ter Pismenost ali gramatiko za perve šole (1811) Valentina Vodnika. Vsekakor so se učbeniki nekoč na šolskih klopeh zadržali bistveno dlje, kot se danes, ko se spreminjajo skoraj vsako leto. In verjetno so tudi zato tisti stari ohranili v spominu ljudi bistveno pomembnejšo vlogo, kajti ni ga odraslega človeka, ki se ne bi nasmehnil ob pogledu na svoje Prvo berilo. »To je muzej, kjer je doma mladost,« rada pove Marjetka Balkovec Debevec.

In mladost je bila vedno norost. »Ko prebiram stare časopise, se vedno nasmehnem ob pisanju o tem, kako je mladina neukrotljiva. Po današnjih merilih je bila takratna mladina najbrž še kako ukrotljiva,« ugotavlja sogovornica. Klasični učenec na prelomu 19. in 20. stoletja je moral slediti strogim normam, ki so takrat veljale pri vzgoji in so zahtevale poslušnost, pokornost, red in disciplino. Učitelj je imel avtoriteto – če ne kot osebnost, si jo je pridelal s palico, pa čeprav je bila (vsaj formalno) fizična kazen prepovedana že leta 1870. »Takrat so vzniknile številne polemike med tistimi, ki so nasprotovali temu, češ da bodo učiteljem vzeli žezlo iz rok, in tistimi, ki so vztrajali, da si morajo učitelji ustvariti avtoriteto z osebnostjo in znanjem.«

Pomembne spremembe prav v tistem času, ko so sprejeli tretji avstrijski osnovnošolski zakon (leta 1869), so bile tudi v vsebini in načinu poučevanja. »V predmetnik so prišli zgodovina, naravoslovje, geometrija, zemljepis, telovadba ... Učitelji so za vse spremembe potrebovali veliko časa, da so jih ljudje sprejeli. Zlasti telovadbi so precej nasprotovali, češ da si bodo otroci strgali oblačila, da to ni za deklice ...« našteva sogovornica. Prav želja po zaščiti oblačil je bila (poleg težnje po prikrivanju socialnih razlik) v preteklosti tista, ki je v Slovensko šolstvo za nekaj časa uvedla nekakšne uniforme, pravzaprav šolske halje, kakor so temu rekli. V šolsko modo se je poglobila tudi Marjetka Balkovec Debevec in o tem pripravila razstavo, ki je zdaj na gostovanju v Medobčinskem muzeju v Kamniku.

Glede na svoje izkušnje se pri ponovni pobudi za uvedbo šolskih uniform le nasmehne: »Mislim, da bi pri Slovencih zelo težko kaj takega dosegli, saj resnici na ljubo takšne tradicije nimamo. Izjema so bile redovniške šole, v ljudskih pa so od leta 1906 stalno poskušali uvesti nekakšne uniforme, a dlje od halj ni prišlo. Pa še pri tistih so dekleta našla načine, da so izstopala.« In čeprav je uniformiranost, ki bi skrila socialne razlike med učenci, zapovedala stroga zakonodaja, je ta zlagoma zvodenela. »Če pogledamo oblačila današnjih šolarjev, lahko opazimo, da pravzaprav že imajo nenakšne uniforme, kajti večinoma nosijo kavbojke in kakšno majico zraven ...« razmišlja Marjetka Balkovec Debevec.

Gospodične učiteljice

Čeprav je bilo izobraževanje vedno tesno povezano z vzgojo, ni težko ugotoviti, da se je poudarek nesporno premaknil od vzgoje k predvsem izobraževanju. »To je odsev družbenih sprememb. Včasih so starši učiteljem naročili: 'Kar dajte ga, če si zasluži.' Danes je seveda drugače, permisivna vzgoja je prodrla v vse pore življenja in tudi v šolstvo,« se strinja sogovornica. Nesporno je, da je kakršno koli fizično kaznovanje nedopustno, toda ob obisku šolskega muzeja marsikateri učitelj zahrepeni, da bi imel pri vzgoji otrok vsaj malo več besede. »Ali bo odslej tudi pri pouku geografije takšen red?« je, denimo, med smehom vprašala učiteljica, ki je včeraj spremljala skupino šolarjev iz Murske Sobote – pa čeprav je morala tudi ona sesti v klop in slediti pouku lepega vedenja.

Nekoč so bili v učilnicah le učitelji, zdaj v njih prevladujejo učiteljice. Spet je bilo leto 1870 tisto, ko so vendarle dovolili dekletom vstop na učiteljišča (do tedaj so opravljale v javnem šolstvu zgolj pomožno vlogo, učile so, denimo, ročna dela). Prve učiteljice niso bile nič manj stroge kot učitelji in navsezadnje so bile tudi one podvržene strogemu redu: niso se smele poročiti, če pa že, so se lahko le z učitelji. Izjema je bila, če so si možnost poroke izprosile pri okoliškem šolskem svetu. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ta pravila postopoma poniknila, po drugi svetovni vojni so se učitelji v številnosti izenačili po spolu.

Ne glede na vse razlike in podobnosti v šolstvu nekoč in danes je eno nesporno: »Šola je v življenju človeka vedno igrala pomembno vlogo in je del širšega družbenega, političnega in gospodarskega življenja. Prav vsaka sprememba se kaže tudi v šoli,« poudarja Marjetka Balkovec Debevec. Če ne drugega, so se lahko zaradi političnih sprememb tako rekoč čez noč zamenjali obrazi na slikah oziroma fotografijah na stenah učilnic, spremenile so se vsebine učbenikov in podobe zemljevidov ali prevladal drug jezik v spričevalih ...