Tiskane izdaje
Maturanti, ki so se zadnje tedne potili nad izpitnimi polami in zdaj čakajo na ustne izpite, gotovo niso razmišljali, kako pomembno je, da opravljajo maturo v slovenskem jeziku. Za prvo generacijo pred stoletjem to ni bilo tako samoumevno.
Čisto formalno bi lahko zatrdili – prva matura v slovenskem jeziku je leta 1913 potekala na škofijski gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani (nekoč nad Ljubljano). Knezoškofu Antonu Bonaventuri Jegliču je leta 1905, torej še v Avstro-Ogrski, kljub številnim nasprotovanjem uspelo uresničiti zamisel o ustanovitvi popolne slovenske gimnazije. Del denarja za stavbo so prispevali duhovniki, večino pa slovenski verniki. Poslanstvo takratne gimnazije je bilo »vzgoja značaja in izobrazba razuma«.
Pisni maturitetni izpiti so potekali od 9. do 12. junija, opravljali pa so jih iz latinščine, grščine, slovenščine in nemščine. Ustni so sledili od 5. do 9. julija, in sicer iz slovenščine, nemščine, latinščine, grščine, domovinoznanstva in matematike.
Maturo so opravili vsi
Zrelostni izpit je opravilo vseh trideset učencev v generaciji, od tega petnajst z najboljšim uspehom »zreli z odliko«, petnajst pa s tretjim najboljšim uspehom, pričajo podatki, ki jih je zbral predsednik šolske maturitetne komisije na šentviški škofijski gimnaziji, profesor matematike Janez Šparovec.
Primat glede mature v slovenščini si šentviška škofijska gimnazija deli z idrijsko realko, ustanovljeno leta 1901. Sedemrazredna šola je potekala v slovenskem in tudi v nemškem jeziku. Učitelji so večino predmetov na štiriletni nižji in triletni višji realki poučevali v slovenskem jeziku, zanje so napisali tudi učbenike.
»Prva generacija je maturitetne izpite pisala od 1. do 4. junija 1908. Pisnih izpitov se je udeležilo 21 dijakov, potekali pa so v slovenščini, ustne izpite, od katerih je en dijak odstopil, pa so opravljali v jeziku, v katerem so bili najboljši pri pisnem delu.
Približno 70 odstotkov dijakov je tako tudi ustne preizkuse, med katerimi so bili izpiti iz tujega jezika, zgodovine, zemljepisa, matematike in fizike, opravljalo v slovenskem jeziku,« je za STA povedal ravnatelj naslednice realke, idrijske Gimnazije Jurija Vege, Borut Hvalec.
Po njegovem se je v Šentvidu nadaljeval proces, ki je bil sprožen v Idriji in je pomembno vplival na uporabo slovenščine kot učnega jezika in učnega predmeta pri nas. Večino dobrih praks, je poudaril, so v Šentvidu povzeli iz idrijske realke, saj je bil ustanovitelj škofijske gimnazije Jeglič pri njih nekaj časa inšpektor.
Pomembni obe maturi
Obe maturi sta nedvomno odločilno vplivali na razvoj slovenskega šolstva. Škofijska gimnazija v Šentvidu se v zgodovino slovenskega šolstva umešča kot popolna osemazredna humanistična gimnazija v osrednji Sloveniji, meni ravnatelj šolskega muzeja Stane Okoliš.
Najbrž ni treba posebej omenjati, kako težko si je v takratnih družbenih okoliščinah slovenščina utirala pot v šole. Zaradi slovenske kulturne in politične podrejenosti in nacionalističnih pritiskov močnejših sosedov je bila uporaba našega jezika na državnih gimnazijah sprva omejena na posamezne učne predmete. Jezik je bil pomemben zlasti v srednjih šolah, kjer se je oblikovala bodoča inteligenca naroda.
Popolna osemletna gimnazija v Šentvidu je s poučevanjem latinskega in grškega jezika ter posredovanjem latinske in grške književnosti, ki je v predmetniku realk ni bilo, dijakom posredovala široko splošno humanistično izobrazbo, ki je bila potrebna za študij na univerzah.
Burna zgodovina
To tradicijo Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu nadaljuje še danes, potem ko je uspešno previharila burna zgodovinska obdobja. Med prvo svetovno vojno so v zavodu uredili vojaško bolnišnico, učenci višjih razredov so morali v vojaško službo, vendar so po vojni v novih razmerah (stare Jugoslavije) nadaljevali svoje delo. V tem obdobju je pod njihovim okriljem dozorevala slovenska katoliška inteligenca, ki je pomembno sooblikovala cerkveno, kulturno in družbeno podobo naroda.
Z drugo svetovno vojno se je delovanje gimnazije prekinilo za daljše obdobje. Ko je leta 1941 nemška vojska zasedla stavbo, so morali dijaki in profesorji v treh urah zapustiti prostore. Leta 1945 je bil na tem mestu zbirni center, nato pa do osamosvojitve Slovenije vojašnica jugoslovanske armade.
Srečko Oman, profesor kemije, ki je gimnazijo takrat obiskoval skupaj s Francetom Bučarjem in Janezom Šmidovnikom (če omenimo dva znana še živeča sošolca), se teh časov še dobro spominja. Leta 1941 bi moral maturirati, a njegovi generaciji to ni bilo dano
»Začeli smo leta 1933 in leta 1941 so nas Nemci vrgli ven. Na podlagi prejšnjih dosežkov smo dobili spričevala za 8. razred z veljavnostjo mature,« pripoveduje. Študirati mu niso dovolili, za Nemce pa v tovarni ni hotel delati, zato je še enkrat ponavljal osmi razred, toda v nemščini. Hodil je na kranjsko gimnazijo, ko so jo ukinili, je v Beljaku naredil maturo, nato pa se je vpisal na kemijo v Gradec.
Tudi ta načrt se ni izšel, saj so ga 1943 poklicali domov in moral je v nemško vojsko. Ostal je dve leti, nato pa ob koncu vojne pobegnil in se jugoslovanski vojski predal v Senju, od koder je za IX. korpusom prišel v Ljubljano. Šele oktobra je odšel iz vojske in se spet vpisal na kemijo ter poklicno pot nadaljeval in končal na tem področju. Kot profesor je opazoval generacije maturantov in ugotovil, da zrelost da človeku življenje samo, ne pa kakršen koli izpit.
Skušnjave so ostale zunaj
V zavodu so živeli kot v nekakšnem rezervatu. Z zunanjim svetom, kjer so bile skušnjave, niso imeli veliko stikov, priznava. Zato so se pa naučili trdo delati in to jim je ostalo. Zato meni, da dokler bodo otroci dobili vse, kar se spomnijo, še dolgo ne bodo zreli.
»Človek mora sam poskusiti in narediti čim več ali pa biti toliko pošten, da prizna, kaj uživa, ne da bi zaslužil. In ko si sam zasluži, se razvija v zrelo osebo,« pravi. V zvezi z maturo v slovenščini, ki mu je zaradi spleta okoliščin ni bilo dano opravljati, pa pravi, da je to »nekaj, kar bi si zaslužilo skoraj državni praznik«.
Leta 1992 so kompleks vrnili prvotni lastnici ljubljanski nadškofiji in takratni nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je spet ustanovili Zavod sv. Stanislava za vzgojo in izobraževanje in v njegovem okviru so postopoma začele delovati gimnazija, dijaški dom, glasbena šola, študentski dom in osnovna šola.
Ideja, stara več kot stoletje
»Ideja o ustanovitvi naše gimnazije sega v leto 1898, ko je škof Jeglič z naprednimi somišljeniki začel načrtovati ustanovitev šole, ki bi omogočila sredenješolsko izobrazbo v slovenskem jeziku, kajti slovenščini je bilo treba odpreti vrata tudi za študij na univerzitetni ravni. Ponosni smo, da se tako kot pred sto leti naša gimnazija imenuje Škofijska klasična gimnazija, kar pove, kdo je naš ustanovitelj in da nas pri našem delovanju usmerjajo krščanske vrednote. V predmetniku imajo enakovredno zastopane družboslovne, naravoslovne in humanistične predmete. Vsi dijaki se učijo latinščino, tisti, ki to hočejo, pa tudi staro grščino in s tem tudi klasično kulturo, ki je temelj zahodne civilizacije. Naša posebnost je, da dijaki lahko iz obeh predmetov opravljajo tudi maturo. K nam za to prihajajo tudi iz drugih šol – skupaj se jih je za to v vsej Sloveniji letos odločilo nekaj čez 40, od tega polovica naših,« je o slavni zgodovini in današnji vlogi gimnazije povedal ravnatelj Jožef Pucihar.
Letos praznujejo tudi 20. obletnico začetka ponovnega delovanja, zato jutri zvečer pripravljajo slovesno akademijo s koncertom. Od ponovne prve mature v letu 1997 do danes je Škofijsko klasično gimnazijo uspešno zaključilo že 2575 maturantov, od tega jih je kar 332 prejelo maturitetno spričevalo s pohvalo – summa cum laude.
