Strojevodkinja z lastno lokomotivo

Barbara Pirch ima najmanjše železniško prevozno podjetje, v katerem sama prevaža tovor z obnovljeno staro lokomotivo.

Objavljeno
19. avgust 2013 11.40
Nevenka Žolnir, Panorama
Nevenka Žolnir, Panorama

Ko je Barbara Pirch na odpadu kupila staro dizelsko lokomotivo in jo usposobila za vožnjo, se je marsikdo spraševal, ali je z njo v vse v redu. Danes, ko uspešno vodi najmanjše zasebno podjetje za vleko, v katerem je edina zaposlena, jo mediji oblegajo kot zvezdo in znašla se je med najbolj znanimi ženskami v Nemčiji.

S svojo lokomotivo 47-letna Barbara Pirch sama prevaža tovor po Nemčiji. Včasih so to avtomobili, drugič staro železo, vse redkeje premog in jeklo. Njena lokomotiva E 94 zmore ogromno. Dolga je 18,6 metra in tehta 123 ton. Ta tip s šestimi motorji so začeli izdelovati med drugo svetovno vojno, da bi lahko s težkim tovorom premagovala strme alpske proge. Zaradi členaste gradnje in številnih rež na straneh so jo popularno imenovali krokodil.

Sama za vse

Barbara jo zelo rada vozi, čeprav ni prav lepa in smrdi po mazivih. Na svoj poklic je zelo ponosna in ko jo je nekoč nekdo poimenoval vlakovodja, se je ujezila: »To je isto, kot če bi kapitanu rekel mornar!«. Popravi tudi vsakega, ki meni, da vozi muzejski vlak. V svojih javnih izjavah ne skriva, da je šla na svoje, ker se že od vsega začetka ni strinjala z reformami nemških železnic. Privatizacija, ki se je začela leta 1990, po njenem ni stekla najbolj optimalno. »Če bi se zadeve odvijale drugače, podjetju ne bi nikoli obrnila hrbta,« odkrito priznava.

Leta 2000 je dala odpoved in kljub številnim zaprekam ustanovila svoje podjetje. To je bilo mogoče, ker so od 1994. nemški železniški tiri na voljo tudi zasebnim prevoznikom. To so izkoristila maloštevilna manjša podjetja in tudi Barbara Pirch. Na odpadu je za takratnih 34.000 mark že prej kupila legendarno diezelsko lokomotivo V200 in jo usposobila za vožnjo. Te sicer nima več, a zdaj z dvema elektro lokomotivama dokaj uspešno vodi najmanjše železniško–prevozno podjetje v Nemčiji Rail4U, v katerem je edina zaposlena, le občasno ima pomoč v pisarni.

Nima muzeja temveč prevozniško podjetje

"Ob konkurenci s supermoderno tehnologijo je s tako lokmotivo težko prepričati stranke, a imam prednost zaradi prilagodljivosti. Toda vedno znova se moram otepati vtisa muzejske železnice," je  Barbara povedala za Delo. Poleg tega se še danes bori s finančnimi posledicami slabe poslovne odločitve iz leta 2008. Takrat so jo nagovorili, da je prodala svojo dobro vzdrževano dizelsko lokomotivo in velik znesek investirala v nepremičnine, ki so se izkazale za ničvredne.

Toda podjetna strojevodkinja je vztrajala in po poldrugem letu in krepkem finančnem vložku ji je uspelo usposobiti eno od dveh elektro lokomotiv E94, ki ju je kupila namesto dizelske. Popravilo deloma zgorele lokomotive je vodila sama, saj ima za to dovolj strokovnega znanja. Zamenjala je glavni transformator in popravila naprave, v delavnicah so izvedli le še kleparska dela in glavni kontrolni pregled. Dokler ni na poskusnem tiru naredila prve testne vožnje, je marsikdo dvomil, da se bo izšlo.

Zeleno barvo je na veselje nemških ljubiteljev vlakov prekrila z oceansko modro, ki je bila v 80. letih značila barva železniških vozil. Njeno vozilo zdaj pogosto fotografirajo in komentirajo na forumih. Mnogi si zelo želijo, da bi se lahko popeljali z njo ali jo vsaj pozdravili na postankih, a to je zaradi nepredvidljivosti njenega urnika nemogoče, pojasnjuje na spletni strani svojega podjetja.

Ne mara zamud

Barbara Pirch vozi lokomotive 26 let. Rodila se je v Düsseldorfu, v železničarski družini (njen oče je bil vodja premika) in že vse življenje živi v tem ritmu. Že od četrtega leta je vedela, da želi tudi ona k železnici. Končala je strojno-ključavničarsko šolo, ki je bila takrat izhodišče do poklica strojevodje. Čeprav ji ga je oče odsvetoval, je vztrajala in postala ena redkih strojevodkinj.

Ljubi svoje delo, ki je bilo zanjo vedno način življenja in ne zgolj poklic. Čeprav dela v moškem poklicu, se ne pritožuje. Povsem se mu je posvetila. Nima otrok in partnerja, ker se zaveda, da njeno samostojno podjetje zahteva celega človeka. Zaveda se, da bi bilo tako pripravljeno živeti le malo ljudi. Nikoli ne ve, kaj ji bo prinesel naslednji dan.

Ne mara zamujanja - če kak vlak prepozno pripelje na cilj, so ogroženi tudi transporti v povratni smeri, tega pa si v svojem položaju ne more privoščiti. Pri speljavi vlaka je potrebno kar veliko spretnosti moči, zato uporablja obe roki in desno nogo. Pri polni obtežbi doseže vlak največjo dovoljeno hitrost, 90 kilomertov na uro, po nekaj kilometrih, pri čemer se vozilo trese od napora. Proti temu se vlak ICE vozi kot igračka, ugotavlja Barbara, a kljub temu svoje lokomotive ne bi zamenjala za nič na svetu. Plastika, visoka tehnologija in hladni odnosi v novodobnih podjetjih jo odbijajo.

Osamljen, a srečen človek

Ko se pelje skozi Porurje, z obžalovanjem gleda s trnjem prerasle postajne zgradbe in opuščene komplekse nekdanje jeklarske industrije. Tu je bil gospodarski center regije do krize jeklarstva proti koncu 80. let. To so bili najboljši časi za železnice, saj je tudi premogovništvo zahtevalo intenzivno sodelovanje z njimi. Danes je na opuščenih tirih tega območja mogoče videti odslužene lokomotive in vagone. Barbaro žalosti, da se danes denar služi predvsem za računalnikom in da je tako veliko ljudi brez služb.

Ko jo spremlja le ropot koles, je osamljen, a tudi zelo srečen človek. Svoje delo ima rada in ceni neodvisnost. Ko ima veliko dela, se zgodi, da več dni spregovori komajda s kom, razen s prometniki po UKV povezavi. Tudi mobitel je njen stalni spremljevalec, čeprav ne telefonira pretirano rada, pravi. Tak način življenja je ne moti, ker nikoli ni bila družabna. Veliko bolj pa jo moti, da njen poklic izgublja ugled.

Včasih so v vaški gostilni pri isti mizi sedeli župnik, učitelj in strojevodja, dandanes nas pa obravnavajo kot neke voznike, z grenkobo razlaga v svojih javnih nastopih, ki jih zadnje čase ni malo, saj jo zaradi njene samosvoje zgodbe novinarji precej oblegajo. Če ima dovolj časa, se po koncu vožnje z lokomotivo odpravi še v Ingolstadt, kjer ima zanjo parkirno mesto. Od tam se z avtom odpeljei proti domu, ki je več sto kilometrov stran, nedaleč od Düsseldorfa. A vedno le za kratek čas, saj jo v kratkem čaka nova vožnja.