Prvi pogled na fotografijo objekta, ki ga je v Južni Afriki (JA) v prvi polovici letošnje jeseni v osmih tednih zgradila skupina študentov Fakultete za arhitekturo (FA) Univerze v Ljubljani (UL), je bil varljiv. Mojim laičnim očem je zaradi zračnosti deloval kot počitniški objekt. Težko si je bilo zamisliti, da je to šola s knjižnico in vso pripadajočo infrastrukturo, velika 120 kvadratnih metrov, še teže si je bilo predstavljati, da so to, skoraj sami, zgradili bodoči arhitekti. Slovenski. Šola, ki bo kmalu, že januarja, v uradni uporabi. Takrat se namreč v omenjeni državi začenja šolsko leto.
Skupina dvajsetih študentov s FA UL, med njimi so večinoma absolventi, nekaj pa je vpisanih v zadnji semester – Alenka Mehle, Andraž Intihar, Anja Šuler, Blaž Goričan, Domen Fučka, Jošt Hren, Jure Kolenc, Louis Barcon, Matej Perčič, Miha Fujs, Miha Prosen, Mina Hiršman, Mojca Gabrič, Nina Majoranc, Nina Vidič Ivančič, Primož Pavšič, Samo Kralj, Sergej Grabnar, Tomaž Lešnjak, Urban Petranovič in Žiga Rošer – ter štirje mentorji – prof. dr. Aleš Vodopivec, dr. Tadej Glažar, dr. Anja Planišček in Josip Konstantinovič – so se resnično lotili pravega podviga. V revnem barakarskem naselju Magagula Heights v predmestju Johannesburga so v okviru šolskega kompleksa Ithuba Skills College zgradili novo stavbo od temeljev do strehe z vso opremo in instalacijami. Seveda ta šola ni podobna tistim, ki jih imamo pri nas, premore le eno učilnico in delavnico za učence 9. razreda ter knjižnico, ki jo bodo lahko uporabljali tudi okoliški prebivalci.
V pogovoru smo najprej izvedeli, kako je študentom FA UL uspelo, da so prvikrat in že prvič zelo uspešno organizirali takšno akcijo.
»Zadeve smo se lotili v navezi z avstrijsko organizacijo za trajnostno arhitekturo, ki je v JA že sedem let dejavna v projektu dobrodelne gradnje, pri čemer k sodelovanju vabi različne univerze. Mi smo se priključili kot prva univerza z nenemško govorečega območja. Skupaj z omenjeno organizacijo smo določili lokacijo in opredelili projekt. Vnaprej je bilo treba zagotoviti, da nas bodo prebivalci sprejeli in z nami sodelovali, saj sicer ni bilo mogoče računati na uspeh. V našem primeru je bilo laže zato, ker so v tistem kompleksu na enak način zgradili že več objektov – skupina avstrijskih študentov arhitekture je gradila učilnico v istem času kot mi. Do te faze so nam pomagali Avstrijci, vse drugo, načrtovanje projekta in poteka gradnje, organizacija in sama gradnja, je bilo na naših ramenih. Osemčlanska skupina je zato odšla v Afriko že konec avgusta, dva tedna pred drugimi, da bi organizirala gradbišče, postavila temeljno ploščo in naročila ves potrebni material,« je razložil Miha Prosen.
Na vprašanje, ali so si pred prihodom predstavljali, kakšno delo jih čaka, smo dobili odkritosrčen odgovor, da jih je marsikaj presenetilo, čeprav so se na podvig temeljito pripravljali leto dni. Zanimalo nas je, ali so udeležence izbirali tudi po ročni spretnosti, saj verjetno ni samoumevno, da zna bodoči arhitekt graditi s svojimi rokami. »Osnovno merilo je bila starost, saj se nam je zdelo primernejše, da se take odprave udeležijo bolj izkušeni študenti. Delavnice pa so bile na voljo vsem. Med pripravami in pozneje smo se veliko naučili o organizaciji, saj ni preprosto usklajevati toliko ljudi z različnimi interesi. Prihodnjič – pričakujemo namreč, da bodo takšne odprave pri nas postale tradicionalne – bo bistveno laže,« je povedal Domen Fučka.
Popolni gradbeni amaterji
Študentje so se že na začetku odločili, da v gradnjo ne bodo prenašali slovenske izkušnje, temveč da se bodo prilagodili afriškemu načinu in tudi njihovim cenenim materialom, da bi jih lahko lokalno prebivalstvo posnemalo pri svojih gradnjah. To so preizkušali na delavnicah. Stene šole so postavili iz mešanice gline in slame, za strop pod valovito pločevinasto streho pa so uporabili kar kartonske tulce, ki so jih, seveda, dobro izolirali.
Vsako jutro so se vozili na delo, saj so živeli kakšnih 20 kilometrov stran od objekta. »Vstajali smo ob osmih, nato smo šli na delo, ki je trajalo do petih popoldne, vmes smo imeli malico. Pri delu nam je pomagalo nekaj najetih delavcev iz vrst okoliških prebivalcev. Zadnje dni smo delali nepretrgano, tudi za vikend, saj smo hoteli gradnjo končati tako, kot je bilo načrtovano. Uspelo nam je in na koncu smo slišali veliko laskavih besed. Sicer pa smo bili sami presenečeni, kako dobro smo se znašli pri gradnji, čeprav večina med nami še ni imela praktičnih izkušenj in smo se učili sproti,« je za Nedelo povedal Tomaž Lešnjak, ki mu je bilo od vsega najljubše delo s kovino.
Naši sogovorniki so pohvalili svoje mentorje, še posebno Anjo Planišček, za katero so rekli, da je bila »motor celotne gradnje«. In kakšne vtise je iz Afrike odnesla mentorica? »To je bila zelo nenavadna izkušnja. Ne samo študenti, tudi mentorji smo se prvič srečali s procesom gradnje, ki smo ga morali sami speljati od začetka do konca, in to v zelo kratkem času. Arhitekti imamo malokdaj tako neposreden stik s ciljnimi uporabniki. To je bilo trdo delo, pri katerem so se študentje izkazali s svojo zavzetostjo in s tem, kako so se znali vključiti v okolje.« Seveda je tudi sama za to, da prihodnje leto ponovijo podvig.
Študentje so imeli ob gradnji odprte oči za problematiko okolja, ki so mu darovali šolo. »Naše barakarsko naselje je le eno od neštetih v predmestju, ki je od samega Johannesburga oddaljeno kakšno uro vožnje. Tamkajšnji prebivalci nimajo veliko možnosti za lepšo prihodnost, a gotovo je prvi korak v to smer pridobivanje izobrazbe. Naša šola je osnovna, vendar se bodo tam učenci naučili tudi osnove obrti, na primer šivanja in podobnega. Značilno je, da tamkajšnje razrede obiskujejo učenci različne starosti, med njimi je tudi pet ali šest let razlike,« je vtise strnila Mojca Gabrič. Med svojim poznejšim potepanjem po Južni Afriki pa so se, kakor so rekli, prepričali, da je to dežela tisoč svetov. A to je že druga zgodba.