Taborniki praznujejo šestdesetletnico

Ko začutim vonj po mokri travi, me vedno znova zanese v tabor... Rade Pribakovič - Švrk je sedel na taborniški klopci, tokrat priročno izdelani iz debel dreves, le da ni bila postavljena kje v osrčju Triglavskega narodnega parka, temveč na Prešernovem trgu v Ljubljani. Otroško navihan nasmeh je razkrival, da se mu je vonj, ki mu je vsako jutro podrezal v nosnice, res globoko zasidral v spomin. Po 35 letih, odkar je kot osemletni mulec šel med tabornike, je še vedno velikokrat oblečen v značilno opravo, le da so rokavi bolj okrancljani s taborniškimi »čini«. S taborniki je že več kot polovico časa, odkar ti delujejo v Ljubljani. Te dni namreč praznujejo 60-letnico. Zato so ta teden ob popoldnevih številni mimoidoči z radovednostjo in obotavljaje se opazovali tabor, ki je z bliskovito akcijo zavzel osrednji trg v Ljubljani, ter se ozirali za otroki, oblečenimi v uniforme, ki so na nosilih prenašali kakšnega malega »ponesrečenca«.

»Kam pa ga nesete? V Ljubljanico?« »Upam, da ne,« je muzajoče se odvrnila vodnica in pozorno pazila na otroke z napisi Medvedki in čebelice. Mencaje so prenašali nosilo in se urili v prvi pomoči. Še ponesrečenca so vmes zamenjali, da je vsak na svoji koži občutil, kako je zreti v nebo, če si v rokah prijateljev – a k sreči popolnoma zdrav in nepoškodovan. Med tednom taborništva, ki so ga te dni pripravili ob 15-letnici delovanja Mestne zveze tabornikov Ljubljana ter 60-letnici delovanja tabornikov v glavnem mestu, so sestanke vodov preprosto preselili na Prešernov trg, da bi ljudem pokazali, v čem vse se urijo, v soboto pa bodo v Tivoliju priredili 15. Taborniški feštival. Prihodnji petek, 22. aprila, bo v Postojnski jami še proslava ob 60-letnici Zveze tabornikov Slovenije.

Kruh s soljo z Naserjem

Čeprav je šest desetletij že lepa doba, se o zgodovini taborništva (ta seže vse do leta 1921, ko so nastale prve skavtske organizacije pri nas) pravzaprav težko razpišemo niti to ni smiselno. Načela, ki so vodila tabornike, so namreč že od začetka enaka. Družijo jih prijateljstvo, tovarištvo, veselje do druženja in življenja v naravi. »Vse te pristne vrline so vseskozi prisotne,« je dejal Dušan Kulovec - Kuli. Taborniško ime nosi od enajstega leta, zdaj pa je star 65 let, kakor je ponosno povedal, torej je z ljubljanskimi taborniki že skoraj od samega začetka. Od takrat ni slekel taborniške uniforme, kvečjemu je poskrbel za večjo druščino; najprej je pripeljal ženo, nato še otroka, zdaj ga – kot starešino Rašiškega roda – na taborih spremlja že vnučka.

In kakor bi bilo včeraj, se spomni tudi svojega prvega tabora, leta 1958. »To so bili trije nepozabni tedni v Bohinju, takrat sem bil še član Zmajevega roda oziroma družine Modrega svizca,« se je sprehodil skozi domiselno taborniško organiziranost, »zapomnil pa sem si jih tudi zato, ker sta nas takrat obiskala Tito in takratni egiptovski predsednik Naser, ki je s seboj pripeljal najmlajšega sina.« Fantič se jim sicer ni pridružil, si je pa z očetom menda z zanimanjem ogledal tabor in po stari slovanski navadi snedel kruh s soljo, tabornikom pa se je zdelo še posebno imenitno, ker so se takrat znašli na naslovnicah časopisja. Sicer pa se Kuli kaljenja v taborniških vrstah še s precej večjo nostalgijo spominja po nočnih stražah. »Neizmerno rad sem imel straže, brez tega ni pravega tabornika, zato hočejo že vsi kar prvo noč stražiti in biti junaki,« je opisoval potegovanje za ime najbolj hrabrega v taboru (pa četudi je kdaj zadremal). »V mojih prvih dneh smo stražili ob potočku, in ko se je začelo daniti, sem opazoval, kako so se prihajale napajat živali, peli so ptički... Bilo je čarobno.«

Noč ima svojo moč

Nočne straže so vsekakor del taborjenja, o katerih bi prav vsak tabornik povedal svojo prigodo. Pa o moči ognja, prvi ljubezni in prvem poljubu, reševanju šotora v poletnih neurjih in vragolijah, ki so jih počeli prijateljem in vodnikom. Kdo, ki nima taborniških izkušenj, lahko te zgodbice le lakomno požira, pa čeprav se bržkone nikomur ni prav težko vživeti v dogodivščine otroških in mladostnih dni. Obkoljena z Rodom sivega volka sem jih bila deležna v izdatni količini, čeravno so pikantne podrobnosti ostale umetelno skrite ali pa so se ustavile na ravni pomenljivih pogledov. »Njemu nič verjet, on je tabornik,« sta se zbadala nekdanja tovariša, eden v uniformi, drugi v civilu. O lumparijah pa se nista hotela razgovoriti.

»Ah, zgodbic je toliko... Najbolj zanimive so seveda straže in kraje zastav,« je Rade Pribakovič - Švrk končno prišel na dan z diverzantskimi akcijami. Takšne podvige je resda treba vnaprej napovedati pri vodnikih, a se je kljub temu neznansko zabavno tihotapiti ponoči in nevestnemu stražarju izpred nosa ukrasti zastavo (pri tem sicer obstajajo nekakšna pravila – stražarja, denimo, ne smejo kar zvezati). Tudi sicer so razne nočne akcije tabornikom v veliko veselje. Švrk se je spomnil, »kako je padel na finto«: »Neko noč, ko sem imel dvanajst let, sta nam precej starejša tabornika – tako se mi je vsaj takrat zdelo – priredila posebno budnico. Klicati sta nas začela, češ da bomo imeli astronomski krožek. Jaz sem seveda ubogljivo in marljivo vstal in šel k temu krožku – in bil sem edini! Vodnika sta se mi režala, a ker sem že ravno vstal, smo res imeli krožek.«

Takšne dogodivščine so zanimive zlasti za mlajše tabornike (večina se jih pridruži okoli desetega leta), proti koncu osnovne šole pa pridejo na vrsto simpatije. »Ja, najbrž je pri tabornikih vsakdo doživel prvo ljubezen,« je pritrdil mladi vodnik Jan Simončič - Janša in s komolcem spodbodel prijateljico. Jasna Muhič ali taborniška Muhca se je le namuznila in z malce oklevanja priznala, da je tudi ona tako spoznala svojega izvoljenca. »Taborniki se veliko družimo in seveda se spletejo tudi ljubezenske vezi. Potem zagotovo veš, da je normalen!« V taboru se zgodijo prvi poljubi, lomijo se srca, celo poroke priredijo. Te imajo tudi taborniški rok trajanja – eno leto, je povedala 25-letna Ana Britovšek ali Sneguljčica, ki izhaja iz roda Močvirski tulipani. Pravljično ime je seveda takoj izzvalo veliko radovednost, toda Ana se je le zahihitala in taborniško skrivnost raje zadržala zase.

Med vodnike

Ana gleda na vse te prigode danes že z druge strani – kot vodnica, prav tako njena tovariša iz Roda sivega volka, Jasna, ki je vodnica štiri leta, in Jan z dveletnim vodniškim stažem. Med vodnike se načeloma povzpnejo v prvem letniku srednje šole; najprej so pomočniki vodnikov, in če jih ocenijo za primerne in če tudi sami menijo, da jim je to delo všeč, gredo na vodniški tečaj. Po njem pridobijo naziv »strokovnega delavca prve stopnje«, kakor sta v en glas zapela Jasna in Jan. Mlada vodnika imata na ramenih veliko odgovornost, a se zato prav nič ne vznemirjata. Imata namreč veliko prednost: prav dobro vesta, kakšne lumparije gredo po glavi otrokom in najstnikom. Zato se le zvito nasmihata ob vprašanju, kako gledata na varovance »od zunaj«. »Zabavno je,« je prizanesljivo odgovorila Jasna, pa čeprav z mlajšo generacijo, ki je veliko bolj nagnjena k individualnosti, vidi kakšne razlike: »Nam so rekli: Hodi! In smo hodili!«

»Nova generacija je zahtevnejša, zato se je treba veliko več pogajati, tudi s starši je več dela,« jo je dopolnil Rado, okoli katerega so razposajeno tekali njegovi lastni »murenčki«. Otroke je danes teže ločiti od sodobnega sveta, zlasti telefonov, gameboyev in drugih napravic. Starše prosijo, naj jim jih ne dajo s sabo na taborjenje, če pa jih že imajo, opažajo, da otroci kljub vsemu kaj kmalu pozabijo na telefon (vsaj takrat, ko jih imajo vodniki na očeh). Vsekakor pa jim dajo za ves dan dela. Kajti taborniški vsakdan je še vedno enak: vstajanje ob 7.30, zajtrk, zbor, gozdne šole in druge izobraževalne dejavnosti, kosilo, počitek, popoldanske aktivnosti (razne igre, kopanje, orientacijski pohodi...), večerja in naposled posedanje ob tabornem ognju, kakor je ustaljeni ritem opisal še en sivi volk, Miha Maček - Muc. »Ogenj je zelo povezovalen,« je pojasnjeval skrivnostno moč plamena, ki v času tabora ne sme ugasniti, »mislim, da je v vsakem taborniku malo piromana...«

Med značilnosti, ki naredijo marsikatero taborjenje nepozabno, sodijo tudi vremenske nevšečnosti – med tem, ko poskušajo držati šotore, ki se krivijo pod velikimi količinami dežja ali celo toče, in ko naraščajo vode okoli njih, se pokažejo tisto pravo tovarištvo, pripravljenost za pomoč in sposobnost preživetja v naravi. »Ob takšnih preizkušnjah se pokaže, kako se ljudje odzovejo. In pri tabornikih se ponavadi res dobro odrežejo,« je šolo za življenje opisal Rado.

Kaj pa potrebuje pravi tabornik? Rado: »Ljubezen do narave. Pa da se mu ni težko plaziti skozi grmovje in živeti v nenavadnih razmerah.« Jan: »Prijateljski odnos.« Jasna: »Dobro voljo, vse drugo lahko zrihtamo!«