Tiskane izdaje
Starost vas ne bo obvarovala ljubezni, bo vas pa ljubezen, vsaj deloma, obvarovala starosti. S to mislijo, izposojeno od francoske igralke in režiserke Jeanne Moreau, smo potrkali na dvoje vrat. Na enih je pisalo Gabrijela in Boris Burdych, na drugih Breda in Božidar Čadež. Para živita v Centru starejših Notranje Gorice.
Kaj se zgodi, ko pogled človeka, s katerim vsako jutro poješ zajtrk, nenadoma dobi prazen, neprepoznaven izraz na obrazu? Ali ko njegov korak izgubi lahkotnost, ki jo je imel vse življenje? Ali ko se skupne šale spremenijo v nekakšen grotesken monolog? Anne in Georges, glavna junaka filma Ljubezen, ki ju je v njunih poslednjih skupnih dneh upodobil avstrijski režiser Michael Haneke, gresta skozi te korake. Pripoved o njima (zaigrala sta ju Emmanuelle Riva, 85, in Jean-Louis Trintignant, 81) je tenkočutna, vendar prav nič olepšujoča, romantična, a hkrati neizprosno realistična.
Starost in bolezen sta tista, ki ponavadi še zadnjikrat postavita ljubezen pred preizkušnjo, zlasti če eden od partnerjev ne more več skrbeti zase in pade to breme na njegovega življenjskega sopotnika, se strinja Biserka Levačič Nelec, direktorica Centra starejših Notranje Gorice. V tamkajšnjem domskem delu živi osem parov, v oskrbovanih stanovanjih štirje. Obiskali smo dvoje parov in se z njima pogovarjali o tem, ali zaradi pešanja telesa peša tudi ljubezen.
Gabrijela in Boris
V zakonski zvezi Borisa in Gabrijele Burdych je v zadnjih letih Boris tisti, ki podpira tri vogale doma, nosi hlače in še kakšno podobno frazo bi lahko našli. Pred štirimi leti si je Jelka zlomila stegnenico. »Po tistem si je malo opomogla, čez dve leti pa je padla in od takrat se ji je stanje precej poslabšalo,« je pripovedoval 82-letni Boris. Pet let mlajša Jelka je sedela ob njem, kdaj pa kdaj radovedno pogledala ali se nasmehnila, sicer pa je več njene pozornosti zavzemala televizijska nadaljevanka.
Z Jelkino poškodbo se je razmerje sil v zakonu spremenilo. »Prevzel sem gospodinjska opravila in kuhal. To je bilo kar zoprno. Saj ni problem skuhati, problem je, kaj skuhati!« je vzkliknil. Jelka je ob tej vsakdanji tegobi gospodinj le dobrohotno prikimala. »Zato, ko me zdaj sprašujejo, ali sem zadovoljen s hrano v domu, odvrnem: Tako je kot doma – tudi tam nisem bil vedno zadovoljen.« Živela sta v Savskem naselju, in to v 14. nadstropju, kar je bilo precej nepraktično. »Nisi imel kam iti na dvorišču, če pa si že šel, si bil skozi na očeh. In tako smo se opazovali, najprej je on njo vozil na vozičku, potem ona njega ...« je porogljivo opisoval življenje starejših parov.
Poročila sta se leta 1968. »Bilo je na tisti dan, ko je Rusija prišla obiskat Češko, zato sem moral trikrat vstati od kosila, saj so pri časopisu pripravljali posebno izdajo,« se je smejal Boris Burdych. Bil je namreč direktor tiskarne pri ČGP Delo. V zakon sta prinesla nekaj prtljage: oba sta že bila poročena, tudi otroke imata iz prejšnjih zakonov – Jelka sina, Boris hčerko in sina; skupaj imata hčerko. Spoznala sta se že veliko prej, kot amaterska igralca v Kudu France Prešeren. A to ni bil razlog za ločitvi, je dodal. »Če gresta dva narazen, je zelo grdo, če opravljata eden drugega. Midva s prvo ženo tega nisva počela.«
Ja, kje pa si?
Kdaj je bila tista prelomnica, ki se pojavi v življenju parov in razblini večino dvomov? Odgovorila sta z nekoliko vprašujočim pogledom. Najbrž je bila to upokojitev, sta ugibala. Jelka je v »penziji« od leta 1985, Boris od 1990. »Razburkano življenje se je umirilo, ko sva se 'znebila' hčerke in njenega sopotnika,« je v šali ugotavljal Boris. Tudi drugi otroci so še že v glavnem osamosvojili. »Takrat sva si malo oddahnila, čeprav sva deloma skrbela še za vnukinjo,« je rekel. Te skrbi so odšle, ko sta se preselila v oskrbovano stanovanje.
»Pleševa ne več, zato večjega ne potrebujeva,« se je zakrohotal Boris. Oskrbovano stanovanje ima 48 kvadratnih metrov, zanj plačujeta 450 evrov na mesec in še 50 za parkirišče, 450 evrov stane hrana, približno sto so stroški hiše, je razdelal odhodke. Boris je tudi tisti, ki gospodinji. »To ni nikakršno delo. Pripravim zajtrk in večerjo. Pa malo pocrkljam ženo,« je pomežiknil. Zveni lagodno, a kljub temu imata »ves dan kaj delati«. Jutranja opravila vzamejo dve uri, potem gre Boris po opravkih, ponavadi v Ljubljano, opravljat katero izmed funkcij, ki jih je še obdržal. Popoldne gresta na sprehod, potem so poročila pa tablete ..., je našteval.
Ali se še kdaj skregata? »Ah, nima smisla, ko pa Jekla slabše sliši! Danes sem šel na pošto in bankomat in ji to tudi povedal. Ko sem prišel nazaj, je hodila v krogu in vprašala: 'Ja, kje si bil? Jaz te pa iščem!'«
Ko smo se pogovarjali o letih, se je Boris Burdych v svoji uglajeni maniri le malo namrdnil zaradi ogledal, ki ju imata v stanovanju: »Tja se nič rad ne pogledam,« se je znova nasmejal. »Če bi rekel, da se pri 82. letih počutim mladega, bi lagal.« Na prigovarjanje, koliko bi rekel, da je star, si je izbral številko 60. Pa Jelka? »Ah, jaz pa sploh ne mislim na to!« je zamahnila z roko. Boris pa postavil piko: »Sej se imava kar vredu. Če si koliko toliko zdrav, tudi leta niso pomembna.«
Breda in Božidar
Breda in Božidar Čadež, ki živita v domskem delu hiše, imata o letih podobno mnenje. »Sploh ne premišljujem o tem, da bi bil mlajši. Saj je kar lušno, samo da bi zdravje zdržalo. Da bi bilo vsaj tako še naprej,« je dejal Božidar. Sedel je na stolu pri oknu, na postelji je bil razprostrt časopis, smeh je razkrival veseljaško naravo, razigran pogled pa prikrival starost, 80 let.
Bredo, 78, je slabo zdravje spravilo v rahlo malodušje. V zadnjih treh letih je šla najprej na bergle, potem na hojico, zdaj največ časa preživi na invalidskem vozičku: »Tri operacije hrbtenice, potem sem pa še padla in si zlomila kolk,« je žalostno naštevala. Božidar jo je hitro prekinil, kot bi hotel preprečiti, da bi se vdala samopomilovanju. »Kaj hočemo, takole je! Bredino zdravstveno stanje se je slabšalo, nisem vedel, kako dolgo bom lahko še skrbel zanjo … Pa sva se prijavila za bivanje v domu.«
Ker sta iz ljubljanskih Fužin, sta tam tudi oddala vlogo, a nista prišla na vrsto, z Bredo pa je bilo čedalje slabše. »Potem sva izvedela za ta dom. Res je precej dražji, približno dvesto evrov na osebo več kot v Fužinah ...« je dodala Breda. In Božidar: »Prodala sva stanovanje, garažo, avto. S tem doplačujeva razliko.« Vsak dobi po šesto evrov pokojnine, za dom morata plačati po 850 evrov – dokler se lahko še »sama rihtata«. Ker denar kopni, še vedno čakata, ali bosta dobila prostor v cenejšem fužinskem domu. Božidar bi sicer lahko še skrbel sam zase. »Rekli so mi: 'Vi pa še niste za dom.' Toda žene ne bi pustil same. Če sva toliko let skupaj živela, je lepo, da skupaj tudi končava.«
Skupaj sta skoraj 30 let. Božidar je tretjič poročen, Breda drugič, iz prejšnjih zakonov imata otroke, da bi jih imela skupaj, sta »bila prepozna«, je rekel Božidar. Preden sta se z Bredo našla, je »malo zašel«, je odkrito povedal: »Bil sem vdovec, otroka sem prepustil materi pokojne žene, jaz pa sem ostal sam … In zgodilo se je, kar se je pač zgodilo. Rad sem preveč popil, šel sem tudi na zdravljenje.«
Breda je le poslušala. Je imela zaradi tega kakšne pomisleke? »Velike, zato pa sva bila dolgo le prijatelja.« Obdobje njunega zakona je čas, ko sta se njuni življenji umirili, je razmišljal Božidar. »Seveda je marsikdaj beseda dala besedo,« je dodal, »toda midva sva se vedno dobro razumela in veliko skupaj doživela.«
Najprej eden, potem drugi
Še kakih deset let nazaj sta Breda in Božidar Čadež poletja preživljala kot oskrbnika koče na Viševniku. To je bilo že po tem, ko je Breda svojega »trmastega« soproga spravila v hribe. Ona bi šla vsak konec tedna hodit – in je tudi šla –, on pa je vztrajno trdil, da to ni zanj. Božidar se še vedno čudi trenutku, ko je popustil, Breda pa je vsa raznežena, ko misli na hribe in kje vse sta bila. »Zdaj pa samo še po televiziji gledam planine ...«
Najprej je zbolel Božidar – imel je raka na pljučih, operacijo želodca pa še dva srčna obvoda. Ko si je opomogel, je začelo popuščati Bredino zdravje. »Najprej je Breda skrbela zame, zdaj pa ji jaz vračam,« je dobrohotno sklenil Božidar.
Bil je čas kosila, zato je prijel ročaja vozička ter odpeljal svojo ženo na kosilo. Siv dan je že vnaprej napovedoval, da bo vsakodnevni popoldanski sprehod odpadel. Takrat je Breda celo v prednosti, kajti z električnim vozičkom lahko Božidarju tudi uide. Se še kdaj spričkata, sem vprašala tudi njiju. Še preden je Božidar misel kategorično zavrnil, ga je prehitela Breda: »Ah, seveda, ko pa je tako trmast!« Pa se je začel prepirček o tem, kako Božidar ne pazi na zdravje in kako Bredo ves čas zebe ...
