Tiskane izdaje
Živela je ob čaju, rižu in leči ter poleti ob zelenjavi, ki si jo je uspela pridelati sama. Soočila se je skorajda s smrtjo zaradi izstradanosti, ker so ji pošle vse zaloge hrane, redno pošiljko riža, leče in čaja, ki jo je dobila dvakrat na leto, pa so ji pozabili prinesti. Njeno jamo je zasul snežni plaz in je v njej brez hrane, v temi, s čedalje manj kisika preživela teden dni, preden se je uspela iz nje izkopati. Spala je v tradicionalni, en meter veliki kvadratni leseni škatli za meditacijo in nikoli ni legla. Presegala je eno za drugo vse človeške omejenosti in odvisnosti, naše iluzorne, prazne, vsakdanje potrebe. Seveda pa se zgodba tam ni končala, temveč šele začela. Poleti 1988. leta, po dvanajstih letih izolacije v himalajski jami in po 24 letih bivanja v Indiji, je k njej prilomastil tečen policaj, se razjezil, zakaj nima legalne vize, ter zahteval, naj se takoj naslednji dan oglasi na lokalni policijski postaji, če ne jo bo aretiral. Za Tenzin Palmo je bil to po treh letih popolne osamitve prvi človeški glas in prvi stik s človekom. Zopet se je vrnila nazaj v svet, odpotovala v Evropo, preživela nekaj časa v Toskani, študirala evropsko umetnost in krščansko duhovno tradicijo, poučevala meditacijo in oklevala. Naj se vrne v samoto in nadaljuje s svojo duhovno prakso in učenjem, kar je edino, kar zna, ali pa naj se loti težje naloge, izgradnje ženskega samostana, kar bi zahtevalo nekaj let njenega časa, iskanje sredstev, predavanja, potovanja, planiranja in organiziranja, zelo posvetnih aktivnosti in prizadevanj. Ko je tako oklevala, jo je krščanski menih opozoril, da je izbira težjega vedno tista, ki ponuja več rasti. In je začela graditi ženski samostan.
Če morate izbirati med dvema potema, je najbolje, da izberete težjo, vam je nekoč svetoval krščanski menih. Ste v življenju vedno izbirala težje poti?
Če se izbira med dvema potema, prva je spolzka in težka, druga pa gladka in lahka, ni nujno izbrati prvo samo zato, ker je spolzka in težka. Če pa je pot, po kateri potujete, spolzka in težka, se lahko iz nje tudi učite. Menih je hotel reči, da včasih potrebujemo okoliščine, ki nas izzivajo in so težke, ker se na ta način učimo. Če so stvari vedno gladke in prijazne ter izbiramo vedno tisto, kar je lahko, je to sicer zelo prijetno, vendar na ta način ne napredujemo. Iz tega se ničesar ne učimo. Človeško življenje, ki ima ravnotežje v tem, da so včasih stvari dobre in včasih težke, vas ohranja v normalni notranji napetosti, ne pa v lažni gotovosti. Če je vse lepo, mislite, hej, sem dobra in prijazna oseba, nikoli jezna, nisem zavistna, sem dobrega srca in sočutna, ker ste obkroženi z ljudmi, ki so bili z vami prijazni, medtem ko ste delali, kar ste hoteli, in dobili, kar ste želeli. Samo ko gredo stvari narobe in so stvari težke, ko ljudje ne delajo tistega, kar bi vi hoteli, da delajo, ko ne rečejo tistega, kar bi vi hoteli, da rečejo, in ko ne dobite tistega, kar hočete, in delate tisto, česar nočete delati, takrat resnično lahko ugotovite, kaj se dogaja znotraj vas, koliko imate prave prijaznosti in razumevanja, koliko pa jeze, ljubosumja in zavisti. Takrat vse to pride na površje. In to je čas, ko se lahko učimo. Če ne vemo, kaj se dogaja s čustvi v nas, se ne moremo naučiti, kako naj z njimi rokujemo. To je hotel povedati. Ne tega, da moramo vedno izbrati poti, ki so težke. Včasih pa, če stvari so težke, je to način, na katerega se lahko učimo.
Dandanes je duhovnost kot supermarket, na voljo imamo pestro izbiro religij in duhovnih praks. Zakaj ste izbrali budizem?
Odkar sem bila otrok, sem verjela, da smo tukaj zato, da razvijemo sebe in odkrijemo našo naravno popolnost. Iskala sem pot in religijo, ki bi pojasnila, kje leži popolnost. Nikoli nisem verjela v ideje o osebnem božanstvu, ki stoji ob strani, ureja stvari in jih nadzoruje. Večina religij, ki sem jih srečala, kot so krščanstvo, židovstvo, islam, celo hinduizem, temeljijo na predpostavki, da je bitje zunaj nas in da moramo z njim vzpostaviti odnos. Zame je to brez pomena in nima nobene duhovne privlačnosti. Buddha dharma (op. p. budistični nauk) ne temelji na tem, temveč na ideji, da smo tukaj v stanju, v kakršnem pač smo ta trenutek, ki pa je zelo nezadovoljujoče. Zakaj je tako nezadovoljujoče? Ker je naš um neukročen in nekontroliran. Dominirajo mu strupi naše prirojene nevednosti, te nevednosti pa se držijo pohlep, jeza in razdražljivost. To ustvari veliko problemov. Mi se identificiramo z zelo napačnimi, lažnimi idejami o tem, kdo smo, da obstajata jaz in vse tisto, kar nisem jaz. Naša agresija izvira iz naše jeze in nevednosti, iz prepričanja, da so druge stvari zelo ločene od nas. Na nerazumevanju naše neločljive medsebojne povezanosti. Budistična pot pa je vedno notranja pot. Ukvarja s s tem, kako razumeti um in ga transformirati, kako transformirati srce, razviti modrost, razviti ljubezen in sočutje do vseh bitij. Ko sem začela brati o budizmu, sem se zavedla, da sem budist že od nekdaj bila. Bil je samo občutek prepoznanja.
Transformacija uma in srca torej, vendar zakaj v jami?
Moj lama (op. p. lame so budistični učitelji) mi je rekel, naj grem v Lahaul in vadim. Lahaul je himalajska dolina, ki je bila nekoč del Tibeta in leži 11.000 čevljev visoko (op. p. okoli 3.600 metrov). Najprej sem šla v majhen samostan in tam ostala šest let. Ker pa sem morala vaditi meditacijo, tam ni bilo dovolj tiho, posebej pozimi. Zime so zelo dolge. Sneg je šest mesecev. V tem času so ta področja odrezana od ostale Indije. To je čas, ko vsi menihi in nune pridejo nazaj v samostan. Niso v klavzuri (op. p. osami), zato so kar družabni. Zato ni bilo prav mirno. Iskala sem bolj mirno okolje, ko mi je nekdo omenil jamo, in tako sem se premaknila tja.
Ves čas bivanja v jami ste bili v stisku s svojim lamo, s svojim gurujem, Khamtrul Rinpochejem, ki vam je dajal napotke, kaj in kako vaditi. Ko je umrl, so v skladu s tibetanskim duhovnim izročilom poiskali njegovo novo inkarnacijo, našli dečka, ki je sedaj že mlad moški, izšolan v samostanu. Telo se je zamenjalo, duša pa ostala ista. Ko ste ga prvič srečali, je bil otročiček, star komaj nekaj let, pa vendar vaš duhovni učitelj. Kako ste se s tem soočili?
Pomembno pri lami ni njegova osebnost. Osebnosti se spreminjajo. So zelo začasne. Pridejo in odidejo. To, s čimer smo povezani, je njegov modri um, naravna modra zavest, ki jo imamo mi vsi, vendar je običajno zakrita. Lama je ogledalo naši lastni umski modrosti. Ne gre torej za to, da on ima moder um, mi pa ne. Gre samo za to, da ga je on uresničil tam, kjer smo mi še polni nevednosti.
Torej ni bilo težko najti stika?
Ne! Ko sem ga prvič srečala, je imel dve leti in pol. Nemudoma sva se prepoznala.
Reinkarnacija, vnovično rojevanje v svet, je ena ključnih točk budizma ne samo zaradi nauka o karmi, po katerem se ti vrne vse, kar narediš, temveč tudi zaradi lam in rinpocejev, budističnih učiteljev, ki se vedno znova inkarnirajo v pomoč ljudem. Vsi so moški.
So tudi ženske, čeprav jih ni veliko. Malo. Par. To je stvar družbe. Enkrat sem svojega lamo Khamtrul Rinpocheja vprašala, zakaj je tako malo ženskih inkarnacij, in mi je odgovoril, da je na primer imela njegova sestra v času svojega rojstva več znakov, kot jih je imel on, kot je na primer mavrica na nebu in voda v daritveni posodi, ki se je spremenila v mleko. To so znaki, ki jih imajo Tibetanci, ko se rojeva izjemno bitje. Mati ima lahko kakšne zelo srečne, močne sanje, mavrica je na nebu, včasih dvojna, cvetice padajo iz neba, voda v daritveni posodi se spremeni v mleko ali kakšno zelo dišečo tekočino. Včasih se zgodi celo majhen potres. Ko se je rojevala njegova sestra, so ljudje rekli, oh, neko veličastno bitje se rojeva, ko pa se je izkazalo, da je deklica, so rekli ups, kakšna napaka. Če bi bila deček, bi zanjo bolj poskrbeli, odšla bi v dober samostan, poskušali bi odkriti, kdo je bila, bila bi pravilno izobraževana, imela bi vse te možnosti. Ker pa je bila deklica, se nihče ni pobrigal zanjo, niso je dali izobraziti, niso poskušali odkriti, kdo je bila. Tako je odrasla in se poročila. Ni imela možnosti za vadbo. In to, je rekel moj lama, se je zgodilo mnogokrat. Zato si tibetanske ženske želijo priti nazaj v moškem telesu, ker so možnosti za njih tako slabe.
Je res, da v tibetanskem jeziku ženska pomeni inferiorno rojena?
Res.
Za žensko je bilo torej zelo težko, da bi se učila duhovnih praks, vendar je bilo enako v krščanskem okolju.
Mislim, da je tako povsod. To ni samo problem Orienta. Pred sto leti se ženske niso mogle šolati na univerzah. Preveč izobražena ženska se je tretiralo kot nevarno, neprijetno in nežensko. Veljalo je, da če bo ženska preveč izobražena, je nihče ne bo hotel poročiti. Na zahodu se je šele nedavno spremenil odnos do izobraževanja žensk. Tukaj pa, če govorimo o budizmu, je tudi nunam ponujena možnost za študij, za enako izobrazbo kot menihom.
To je velika sprememba. Pred dvajsetimi leti jo je podprl tudi njegova svetost dalajlama. Če bi primerjala s krščanstvom, islamom, judovstvom, je ta hip na planetu Zemlja to največja sprememba tradicionalne, večtisočletne strukture duhovščine in njenih pristojnostih. Kot bi v katoliški cerkvi začele ženske voditi maše.
Zadnjih deset let je bil v Indiji neverjeten razcvet nunskih samostanov. Ne samo, da prihaja ogromno mladih nun, temveč celo pričakujejo, da imajo študijski in praktični program, da so v celoti vzgojene kot menihi. Tudi menihi niso nasprotovali. Bili so zelo podpirajoči. Pomagajo kot učitelji. Nobenega problema ni bilo.
Še preden ste se odločili, da odidete v jamo, ste tukaj, kjer danes ustanavljate nunski samostan, spoznali tokdene, tibetanske jogije, duhovne mojstre, ki preživijo desetletja v samoti. Zelo so impresivni že na pogled s svojimi dolgimi dredloksi, zvitimi v turban. Na vas so naredili izjemen vtis.
V tibetanskem budizmu, v Kagyu in Nyingma tradiciji, imajo tokdene, kar dobesedno pomeni realizirano bitje, vendar indicira nekoga, ki je preživel veliko časa v vadbi v jamah ali v puščavniških domovih. Tokdeni našega samostana so polno posvečeni v meniški stan, kar je neobičajno, in imajo zelo posebne tehnike za transformacijo uma. Zelo so posebni.
Tokdenmas pa so ženski tokdeni. Zaradi kitajske invazije Tibeta pred pol stoletja je bilo toliko znanja uničenega, da se je ta posebna in zelo zahtevna praksa med ženskami prekinila. Vi bi jo radi ponovno vzpostavili, zato ste ustanovili samostan, manjkajoče dele izročila pa sestavljate iz vseh vetrov.
V Tibetu je imel moj lama Khamtrul Rinpoche ženski samostan z okoli 400 nunami in med njimi so bili tudi ženski tokdeni oziroma t. i. tokdenmasi, ki so bile iz vseh vidikov ekstremno posebne in edinstvene. Ta samostan je bil v času kitajske kulturne revolucije popolnoma porušen in uničen. To linijo hočemo ponovno vzpostaviti. Tokdeni, ki so tukaj, so pripravljeni naše nune kasneje, ko bodo na tej stopnji, izšolati, da bi lahko naprej prenašale to žensko linijo.
Kaj je tako posebnega pri tokdenih?
Delajo veliko notranje joge. Poznate tummo, meditacijo notranjega ognja (op. p. sposobnost ogrevanja z močjo volje, kar je posebno potrebno znanje, ko se osamijo v divjino in živijo v naravi v ledenem himalajskem mrazu). Potem je nekaj, kar se imenuje šest doktrin Narope. Potem delajo še vse, kar je njihova lastna posebnost.
Vaš nekdanji lama je preminil v posebnem stanju tukdam, ko bitje klinično umre, vendar njegovo telo ostane toplo in nerazpadlo še tedne po smrti. Mnogokrat se skrči na velikost otroka. Tudi za takšna mojstrstva je potrebno posebno znanje.
Ja, vendar je to nekaj, kar je splošno za celoten tibetanski budizem, ne samo za našo tradicijo. Vsi tibetanski budisti katerekoli tradicije, bodisi Nyingma, Kagyu, Sakya ali Geluga, so veliki praktiki, ko umrejo. Umrejo v stanju »čiste svetlobe uma«. Obstajajo vaje, s katerimi vstopaš v čisto sveltobo tekom življenja. V času smrti pride zelo močno. Če te tehnike obvladaš, si se sposoben vanjo vključiti. Vse to je opisano v knjigi Sogyal Rinpocheja Knjiga življenja in umiranja.
Kaj je bilo najtežje v jami, biti sam 12 let?
Ne, to ni bil problem. Morda najtežja stvar je bila, da se je spomladi talil sneg. Takrat je jama postala popolnoma vlažna. To je delovalo nekoliko žalostno in mrakobno. Zunaj je bilo še vedno hladno, znotraj pa je vse kapljalo in se cedilo. Bilo je otožno nekaj tednov. Vendar pa je bila jama v varnem predelu, izjemno tihem, nihče ni prišel mimo. Približno uro in pol je bilo do prve hiše in to je bil samostan.
Zadnja tri leta ste preživeli v popolni osami, brez stikov z ljudmi. Tik pred iztekom triletne klavzure pa je k vam prišel policaj, češ da nimate ustrezne bivalne vize. To je bil verjetno precejšen šok po treh letih tišine.
Ja, bil je majhen šok, posebej naslednji dan, ko sem morala oditi v vas, da bi se sporazumela glede svojih papirjev. Višji policijski inšpektor je ugotavljal, da papirji niso v redu, da mi morajo dati hiter indijski zaznamek, da moram zapustiti Indijo v desetih dneh, jaz pa sem mu razlagala, zakaj ne bom zapustila Indije v desetih dneh.
In nato ste se po dvanajstih letih izolacije odločili, da se vrnete nazaj v življenje. Zakaj?
Po triletni klavzuri bi tako ali tako odšla. Do takrat sem bila v Indiji 24 let. Menila sem, da je čas, da grem. Vprašanje je bilo samo, kam iti. Karkoli sem se spomnila, se ni zdelo preprosto. Nekateri prijatelji, ki so šli v Italijo v Assisi in na nekatera sveta mesta v Francijo, so rekli, pridi v Assisi, in sem šla v Italijo, kar je bilo prekrasno.
Assisi je samo še eden od pomembnih duhovnih centrov zaradi Frančiška Asiškega, ki je tam živel.
Absolutno. Assisi je zelo sveto mesto in Frančišek je zanimiv svetnik. V okolici Assisija je mnogo ljudi povezanih z Indijo, imajo svoje guruje, so budisti ali hinduisti, tam so določeni ašrami, šola indijske glasbe. Bilo je, kot bi bila doma. Kristjani in frančiškani na tem področju so zelo odprtega duha. Tudi benediktinci. Prisostvovala sem številnim konferencam o religiji, ki so jih vodili benediktinci. Zelo jih je zanimal budizem, posebno budistična meditacija.
Ste našli kakšne sorodnosti med obema religijama?
Seveda, celotno vprašanje etike, ljubeče prijaznosti in ljubezni. To je skupni temelj vsem religijam, pa če to prakticirajo ali ne. Tisto, kar pa je bilo meni zanimivo, so veliki krščanski mistiki, Janez Svetokriški, mojster Eckhart. Govorijo o istih stvareh kot budisti, čeprav imajo svoj način, kako to opišejo, svoj besednjak in jezik, vendar so izkušnje, ki jih opisujejo, enake.
Zakaj mislite, da so vse velike religije enake na nivoju etike, vendar tako drugačne v odnosu do seksualnosti. Imate veliko opcij, od mnogoženstva do celibata. V pogledu duhovnega imajo religije med sabo mnogo skupnega, v pogledu seksualnosti pa izbor opcij. Zakaj?
Mislim, da je to stvar družbe. Iz budističnega vidika je to, s kom spiš, popolnoma nepomembno. Menihi in nune so seveda v celibatu. Glede seksualnosti pa ...tako kot pri vsakem etičnem vedenju,temelji na tem, da drugega ali sebe ne ranite, ne poškodujete. To pomeni, da naj bi svojo seksualnost uporabljali na inteligenten in odgovoren način. Naj ne bi bili impulzivni ali jo uporabljali na način, ki lahko kogarkoli poškoduje. Ne samo svojega partnerja, vendar morda tudi partnerja vašega partnerja. Zato je nezvestoba napačna. Zakaj? Ker bodo ljudje prizadeti, ranjeni. Temelji na strasti, ki ni združena z občutkom obvladovanja samega sebe in razumevanja, ko impulzivno delate tisto, kar čutite, da bi naredili zaradi užitka, in ne mislite na posledice svojih dejanj. Zato je to narobe. Če pa ste odgovorni in seksualnost ni dejanje, ki bi kogarkoli ranilo, potem ni problema. Na Tibetu so bili odnosi zelo svobodni. Imel si žensko z nekaj možmi, običajno brati, vendar ne vedno. Imel si moža z nekaj ženami. Imel si žensko, ki je bila poročena z očetom in sinom, ter moškega, ki je poročil mater in njeno hčerko. Imel si tudi enega moža in eno ženo. Poroke so imele številne kombinacije, vse, ki so delovale v družbi in so zagotavljale, da ne bodo povzročile nobenih ran in bodo vsi zadovoljni. Če pa ste živeli z nekom, ki ga niste marali, ker vas je zlorabljal, ste se lahko ločili in poročili z drugim. V budizmu ni poročne ceremonije. Na zakon se gleda kot na sekularno (profano, posvetno) zadevo, na socialno opravilo, vendar mora zagotoviti, da noben ne trpi in da vsi pridobijo. To, s kom si poročen, pa ni tako pomembno.
Tu pri nas pa se je s poroko urejalo denarne zadeve, vse to pa potrjevalo v cerkvi pred bogom...
To je zopet družba: svojo hčerko boš poročil z nekom, ki je bogat, ali z nekom, ki se zdi vpliven. Nič nima opraviti z religijo. Včasih so ljudje zmedeni zaradi številnih poročnih pravil in zakonov. To so družbene konvencije. V drugih deželah imajo drugačne družbene konvencije. Verjeti, da je pravilo neke dežele ultimativno pravo boga, nespremenljivo, za vse čase in za vse ljudi, je napaka. Samo čez mejo, v naslednji državi, imajo zelo drugačne navade. Tudi oni menijo, da so te navade večne in nespremenljive. V resnici so samo družbene konvencije, ki naj bi kontrolirale seksualno slo. Poroka je tudi zaveza, ki ščiti ženske. Moški so, saj veste, veliko bolj promiskuitetni že po naravi. Kako zavarovati ženske in otroke ter prihodnje generacije, če ne narediš teh družabnih konvencij, kot so poroke? Vsaka družba je to izpeljala na svoj način, ki je njej ustrezal. Samo po sebi ni edine prave poti, vse ostale pa so napačne. Kar v družbi deluje, je za to družbo dobro, v vsaki družbi pa je izpeljano in rešeno po njenem lastnem modelu. Kar velja v eni družbi za sočutje, je lahko v drugi popoln tabu. To pa zaradi družbenih konvencij.
Poroka med moškim in žensko je verjetno še kaj drugega od družbene konvencije...
... je samo zato, da ljudi obdrži, da niso popolnoma kaotični, da imajo določeno odgovornost do odnosa in obvezo. Drugače bi veliko raje imeli svobodno ljubezen, ker je lažja, posebno moški. Je poskus kreiranja družbene etike, socialne morale. Vendar. Ponovno. To nima nič opraviti z religijo. Gre samo za krotitev človeških apetitov. Mnogi moški takoj, ko dobijo možnost, odidejo drugam. Posebno moški, manj ženske, ker morajo več misliti, ker so matere. Koliko žensk zavrne svoje otroke? Večina njih ne! Mnogo moških pa je kar zadovoljnih, da zapustijo družino in zbežijo drugam, če lahko. Poroke poskušajo zaščititi družine, ženske in otroke, da moški od njih ne odbrzijo drugam, ko se začnejo dolgočasiti. Da relacija med možem in ženo ne temelji samo na principih užitka. Da vsaj otroci niso zanemarjeni, zapostavljeni, neizobraženi in da je določena izpolnjenost med partnerji.
Zakaj naj bi potem nekateri živeli seksualno življenje, drugi pa celibat?
Z budističnega vidika imamo veliko različnih življenj in v različnih življenjih igramo različne vloge, ker nas vsaka nekaj nauči. Včasih pridemo kot moški in včasih kot ženske. Obe strani imata nekaj, kar se moramo naučiti. Naučiti tudi, kako obe uravnotežiti. Vsi veliki učitelji in lame v Tibetu so bili poročeni in so imeli družine. V sebi ena ali druga oblika ni boljša ali slabša: vsakdanje življenje ali monastično, samostansko življenje. Pogosto pa je zaradi študija in vadbe laže ne imeti družinskega življenja.
Zadnja leta veliko potujete, predavate in zbirate denar za graditev samostana. Kakšen je odmev?
Recimo v Londonu sem imela predavanje o budistični etiki. 2000 ljudi je prišlo. Ni bilo o tantri, nečem eksotičnem ali erotičnem, temveč o temeljni morali.
Očitno narašča potreba po novih duhovnih vrednotah?
Ja, vendar pristnih. Poglejte Avstralijo na primer. Fizično je lepa, ima malo ljudi, vsi so solidno izobraženi, imajo dovolj hrane, imajo prijetne hišice, v katerih živijo, praktično vsem gre dobro, pa vendar imajo eno najvišjih stopenj samomorov na svetu. Posebno med mladimi ljudmi. Zakaj? Kako je lahko v svetu, ki je videti kot raj, toliko obupa? Ljudje se počutijo zelo izgubljene. Stopnja alkoholizma je zastrašujoča. Zato resnično iščejo nekaj, kar bi lahko izpolnilo praznino v njih.
Isto bi lahko rekli za našo deželo. Imamo visoko stopnjo samomorov in hud problem alkoholizma. In vendar, zakaj ravno budizem, zakaj je dandanes tako moden?
Ker deluje. V našem umu je zmešnjava, vendar ga lahko očistimo. Če ga očistimo in spravimo v red, postanemo gospodarji sebe. Večinoma smo popolni sužnji svojih emocij, posebno negativnih, pohlepa, jeze, obupa. Premetava nas gor in dol v valovih emocij. Nekaj časa smo gori, nekaj časa doli. Nimamo nikakršne kontrole. Budizem je zelo jasna pot, ki nam pomaga postati gospodarji situacije, ne pa služabniki. Etično in duhovno. Pot je zelo jasna. Ukvarjati se z umom, razumeti ga, se učiti, kako ga razumeti, in skozi um človekova dejanja in besede. Vaša sreča ni odvisna od tega, koliko posedujete. In vaš problem niso ljudje okoli vas. Vaš um in vaše reakcije na to, kar se vam dogaja, to je problem. Če to kontroliramo, potem kontroliramo celotno situacijo. Poglejte njegovo svetost Dalajlamo. Karkoli se dogaja, vedno je nasmejan. Nikoli se ne vdaja jezi ali obupu. Je osrediščen in miren. Njegovo srce je resnično polno ljubezni, tudi do tistih, ki mu povzročajo probleme in težave. Je popoln primer tega, kar uči budizem. Ljudje to vidijo in si rečejo, aha, to je odgovor. Ni tam nekje, temveč tukaj in zdaj. In lahko ste kristjan, hindujec ali musliman, še vedno lahko uporabljate budistične tehnike. Mnogo kristjanov, menihov in nun, prakticira budistično meditacijo in budistične tehnike za transformacijo uma. To pa ne pomeni, da je treba postati budist. Metode so učinkovite, ker so psihološke metode. Ker delujejo. Če jih prakticirate, prinašajo rezultate. Potrjujejo se tisočletja. Učijo, kako biti bolj prisoten, bolj zavesten, kako odpreti srce, da bi imeli več prijaznosti, sočutja in razumevanja, stvari, ki jih lahko uporabimo v svojih družinah, na poslu, v vsakdanjem življenju. Ta element, dati smiselno kvaliteto človeškim življenjem, je to, kar manjka v naših modernih časih. Naše moderno življenje je postalo sterilno. Prazno. Sedaj so ljudje pripravljeni videti, da je to res. Imajo vse, a vendar nimajo nič.
In vendar. Zakaj kljub močnim krščanskim cerkvam v Ameriki in Evropi najbolj od vsega narašča zanimanje prav za budizem?
Veliko mladih ljudi ne verjame v stare dogme. Ko sem bila v Italiji in se udeležila številnih konferenc o kontemplaciji, meditaciji, budistično-krščanskih dialogov, so mi oni sami, katoliki, rekli, da je problem v tem, da nimajo več mojstrov. Saj imate svojo kontemplativno tradicijo, imate svoje meditacijske tehnike, zakaj vstopate v budizem, sem jih vprašala. Odgovorili so, da so imeli vse te tehnike, vendar so dandanes izumrle. Mogoče obstajajo v nekaterih kontemplativnih redovih, vendar nimajo dostopa do njih. In četudi bi o njih lahko brali, nimajo nobenih realiziranih mojstrov, učiteljev, ki bi jih lahko vodili. V budizmu še vedno imamo mojstre, ki so realizirani, ki ne govorijo iz intelekta, temveč iz svojih lastnih realizacij in izkustva. Zato so lahko pravi voditelji po poti, ker so jo sami prehodili. Torej jo poznajo. To je nekaj, kar dandanes manjka v cerkvi. In to je tudi razlog, zakaj se ljudje čedalje bolj obračajo k budizmu. Zakaj? Ker čutijo, da je pomembna duhovna pot. In ni treba biti budist, da bi uporabljal budistične tehnike. Sedaj se več in več ljudi v krščanskem svetu obrača k meditaciji in kontemplaciji. Razumejo, kako je ekstremno pomembna in kako zavračanje te strani ustvarja pretirano ukvarjanje z družbenimi aktivnostmi. In to je uničilo srce njihove tradicije.
Predvsem lov na čarovnice je uničil veliko duhovnega znanja.
V času inkvizicije so bili tudi ljudje, kot je Janez Svetokriški, Tereza Avilska, postavljeni pred inkvizicijo. Celo mojster Eckhart. Večina velikih mistikov krščanske cerkve je imela velike težave s cerkveno institucijo, ker so njihove realizacije segale čez dogmo. Bile so nad dogmo in zato zelo ogrožujoči za avtoritete. Avtoriteta jih je zatrla, s tem pa tudi živ tok pristnih realizacij in izkušenj. Nauk je postal mrtev. Brez soka.
Tudi budizem ima sekto, ki jo je prepovedal dalajlama.
To je poseben zaščitnik, božanstvo, ki je ekstremno sovražno do drugih budističnih šol razen do svoje lastne, poleg tega pa tudi osebno do njegove svetosti dalajlame, zato je prosil ljudi, naj ne prakticirajo tega izročila, ker ni prijazen zaščitnik. Če pa že prakticirajo, potem naj ne prihajajo na njegova učenja, ker je ta zaščitnik posebno sovražen do njegove svetosti. Hoče mu škodovati. Ni rekel, ne smete, ni prepovedal. Rekel je: prosil bi vas, da ne, če pa, ne prihajajte na moja učenja. To je vse. To ni inkvizicija. Ničesar ni prepovedal.
Imena tega božanstva ljudje nočejo izreči na glas. Menda to ni dobro.
Lahko rečete. Gotovo.
Vendar nočejo...
... ja, imenuje se Shugden.
Običajno nočejo izreči imena na glas.
To je vraževerje. Bila sem na predavanju, ko je njegova svetost dalajlama govoril o tem božanstvu. Na žalost ščiti tiste, ki ga častijo, in je zelo sovražen do tistih, ki ga ne. To ni dobro, ker drugim povzroči veliko škode, pravi njegova svetost. To pa ni budistični zaščitnik.
