Tiskane izdaje
»Predstavljajte si prostorček, kjer ste se vedno dobro počutili, in se sprostite. Štela bom od deset nazaj, in ko bom rekla ena, boste svoje trenutno stanje sproščenosti poglobili tako globoko, kot si to želite ali potrebujete,« sem slišala glas terapevtke.
Sledila sem njenim besedam in kmalu zdrsnila v polsen, moja podzavest pa je sprejemala sugestije. »Vsak vdih vas polni z energijo, izdih pa odnese s seboj vse napetosti!«
Nisem zaspala in ves čas sem se zavedala dogajanja. Taka je bila moja prva izkušnja s hipnozo. Na blazini sem nekaj časa iskala najudobnejši položaj, medtem ko sem se še zavedala tihih zvokov morskih valov in galebov v ozadju.
Ni bilo lahko izključiti misli, a ko sem sledila zgodbici, ki jo je pripovedovala hipnoterapevtka, je bil zavestni del tako zaposlen, da je bila podzavest bolj dovzetna za sugestije.
Je delovalo? Vsekakor sem se sprostila in dobila občutek, kako poteka hipnoza. Za še bolj globoko sproščenost in daljnosežnejši učinek bi bilo potrebnih več seans, je že prej povedala Mia Bone. Moje strahove pred terapijo pa je razblinila s pojasnilom, da se pri hipnozi ne dogaja nič mističnega.
Stanje globoke sproščenosti
»Ne drži, da se po seansi ne boste ničesar spomnili ali da vas lahko usmerim, da naredite nekaj, česar sami ne bi nikoli naredili. Denimo, da bi šli goli v službo,« mi je zagotovila. Ni mi preostalo nič drugega, kot da ji verjamem. Že sama misel, da bi storila kaj takega, je bila nepredstavljiva.
Prvo srečanje je, tako kot pri vseh terapijah, drugačno od vseh naslednjih, saj je precejšen del časa namenjen medsebojnemu spoznavanju, kar je pomembno zaradi vzpostavljanja občutka varnosti in zaupanja.
»Hipnoza je stanje globoke sproščenosti, v kakršnem smo vsaj dvakrat na dan – tik preden zaspimo in tik preden se čisto prebudimo. Takrat tonemo v globoko osredotočenost – vse je, kot mora biti. Nekateri to občutijo kot lebdenje, drugi kot ščemenje, tretjim je toplo ...«
Pri prvi seansi načeloma ne dosežemo tako globoke sprostitve kot pozneje, saj ne poznamo okolja in protokola. Potrebujemo nekaj časa, da pridobimo določeno »kondicijo«. Hipnoza je v primerjavi z drugimi terapijam kljub temu zelo hitra in učinkovita, ker z njo delujemo neposredno na podzavest, na center naše moči. Tam se skrivajo naše izkušnje, naše vrednote in prepričanja.
»Do sedmega leta starosti smo v hipnotičnem stanju kar kakšnih osemdeset odstotkov našega časa, zato se v tem obdobju zelo hitro učimo in ne čutimo nobenih strahov in omejitev, kot jih imamo odrasli. Otrok je vedno tukaj in zdaj, zato se neobremenjeno uči in odziva. Med sedmim in štirinajstim letom, ko se razvijajo višje možganske funkcije in začnemo predvidevati nevarnosti ter vzročno-posledične zveze, ko začnemo razvijati svoj racionalni del, se to spremeni,« razlaga Mia Bone.
Samostojna ali dopolnilna terapija
Odrasli si dopovedujemo, da je logično, da se bomo poročili, da bomo poklicno uspešni itd., a zgodi se, da nam podzavest daje drugačna sporočila. Tega ne vemo, vendar čutimo, da nekaj ni v redu, zato zapademo v depresijo ali razvijemo fobije.
»Spomnim se gospe, ki se je zelo bala rib, zato na morju ni šla v vodo dlje kot do kolen. Z njimi po svojem vedenju ni imela nobenih slabih izkušenj, a nekaj se je moralo zgoditi. Iz literature je znan primer gospoda, ki je bil zelo dober strokovnjak, a je vedno 'zmrznil', ko je moral predstaviti kakšen projekt. Izkazalo se je, da je imel zelo zaščitniško mater, ki ga je venomer opozarjala pred nevarnostmi in mu vcepljala misel, da ne zmore. Ko je odrasel, je v podzavesti to verjel,« pripoveduje.
Hipnoza je lahko povsem samostojna terapija pri težavah, kot so fobije in strahovi, tesnobe in psihosomatika. Odlično lahko dopolnjuje psihoterapijo, vendar pri hujših duševnih težavah, kjer je motena sposobnost vizualizacije in osredotočenosti, ni primerna. Pomembno je, da jo izvaja ustrezno usposobljen terapevt.
»Podzavest lahko nagovarjamo z zelo neposrednimi sugestijami ali pa posrednimi. Za tiste, ki zelo radi nadzorujejo situacijo, jih ponavadi kombiniram, da se njihov racionalni del ukvarja s tem, kaj je hotela povedati. Tako njihov um obidem ne samo po desni, ampak tudi po levi,« smeje pojasnjuje sogovornica.
V možganskih centrih imamo namreč za določen (nezaželen) odziv utečeno povezavo, pravo avtocesto, ki smo jo gradili leta in leta. Naš cilj pa je, da jo prekinemo in ustvarimo nove centre in nove povezave.
Danes lahko nevroznanost to potrdi in razloži, včasih pa je bilo to dogajanje zavito v meglo mističnosti. K temu slovesu je prispevala tudi odrska, šov hipnoza, ki z resno terapevtsko medicinsko oziroma hipnozo nima skoraj nič skupnega.
Pomemben je motiv
Ob prvem obisku hipnoze zato Mia Bone doživi različne odzive. »Nekateri so lahko malo razočarani, ker vse slišijo in se vsega zavedajo, saj so si vse skupaj drugače predstavljali. Vendar je resnica taka, da ima klient pri hipnozi popoln nazor in sam določa, kako globoko se bo podal. Hipnoterapevt vam ne more vsaditi nečesa, kar je v nasprotju z vami. Zato pri kadilcu, ki želi prenehati zaradi očitkov okolice, in ne zaradi sebe, ne moremo tako uspešno spremeniti vzorcev, kot pri tistemu, ki je motiviran zaradi sebe.«
In zakaj je sploh možno preusmeriti »avtocesto«, če si to nekdo želi? Pomembna sta motiv in cilj. Etika vsakega hipnoterapevta zavezuje, da spreminja le tisto, za kar dobi dovoljenje. Tudi če ima nekdo več težav, imajo ponavadi skupni imenovalec. Neka gospa je prišla s seznamom desetih težav, a pokazalo se je, da gre za pomanjkanje samozavesti, zato sta ciljano delali na njeni krepitvi.
Hiter uspeh
Pri hipnozi je zelo privlačno predvsem to, da je uspeh hiter. Po nekaj seansah je težava odpravljena, manjša ali pridobimo orodje, s katerim si lahko pomagamo. Uspeh dosežemo v 95 odstotkih, odvisno od resnosti težave, pravi sogovornica.
Na terapijo prihajajo ljudje z različnimi tegobami, od glavobolov, treme pri javnem nastopanju, slabe osredotočenosti pri učenju. Prihaja vse več mlajših, prihajajo zaradi strahu pred neuspehom pri maturi ali izpitih. Kot del terapije jim izdela tudi zvočni posnetek z osebnimi sugestijami, ki ga lahko poslušajo dva- do trikrat na teden. Tako dosežejo stanje sproščenosti, podobno hipnozi, v katerem so dojemljivi za sugestije.
Del terapije je lahko tudi regresija, potovanje v preteklost do travmatičnega dogodka, saj vključuje tudi njegovo predelavo, da ni več tako boleč. Za to se odločijo le redki.
Je hipnoza metoda za ljudi s šibko voljo, ki želijo hitre rezultate brez truda? Ne bi rekla, odgovarja sogovornica. Pridejo taki, ki cenijo čas in znajo najti optimalno rešitev za svojo težavo, ki so se odločili, da vpeljejo spremembo. Čeprav imajo za seboj tudi več neuspešnih poskusov z drugimi pristopi, še niso obupali.
Psihologinja in coachinja
Mia Bone je diplomirana psihologinja, ki ima tudi magisterij iz coachinga in mentorstva iz Univerze Brookes v Oxfordu. Nad hipnozo se je navdušila že med študijem. Med počitnicami pred desetimi leti se je udeležila enomesečnega intenzivnega usposabljanja na priznanem Hypnotherapy Training Institute v severni Kaliforniji, za katerega velja, da je med najboljšimi na svetu.
Ko je končala izobraževanje, se je sprva posvetila coachingu, terapevtski podpori za doseganje želenih ciljev na različnih področjih. S hipnoterapijo se intenzivneje ukvarja skoraj dve leti. Zdaj izvaja obe metodi, za kateri je usposobljena, in ju včasih tudi povezuje.
