Tiskane izdaje
»Koliko sem stara? Saj še sama ne vem,« je negotovo odvrnila Marija. Iz zagate jo je rešil njen vrstnik, Niko: »Koliko si stara?! Dva pehara!« Sivolasa dama se je prizanesljivo nasmehnila in brez oklevanja povedala: »Veste, sem dementna.« Nekaj minut prej jo je hči pripeljala v prostore na Celovški cesti 189 in pridružila se je skupini takrat še sedmih starejših občanov, ki preživljajo dopoldneve v dnevnem varstvu v okviru Doma starejših občanov Ljubljana Šiška.
Z ugibanjem ali preračunavanjem, koliko let imajo, je imelo vsaj tisto dopoldne več varovancev manjše težave. Število je navsezadnje že precej visoko in starost je pri marsikaterem brez usmiljenja načela spomin. A ni bilo videti, da bi se zaradi tega kateri izmed starejših občanov, po večini Šiškarjev, prav posebej vznemirjal. Prepustili so se dnevni rutini, ki je dovolj pestra, da ni tako dolgčas kot doma, kakor je ugotavljal Milinko, gospod strumnega videza in pogleda, po katerem ni bilo težko ugotoviti, da je bil nekoč »vojno lice«. Leta so mu nekoliko načela korak, zato se je moral opirati na palico, a ostal mu je humor z dodatkom cinizma. »To je hujše kot v vojski, samo komandirajo nas!«
Zaradi finančne stiske manj uporabnikov
Dobrohotno Milinkovo godrnjanje je bilo več kot očitno nepogrešljiv del vsakdanjika v prostorih, ki jih dom starejših iz Šiške uporablja za dnevno varstvo starejših občanov. To so predvsem tisti, ki še lahko živijo v domačem okolju, vendar potrebujejo v času, ko so svojci v službah ali po kakršnih koli drugih opravkih, socialno oskrbo in zdravstveno varstvo ter pomoč pri vsakdanjih opravilih, je povedal Primož Krivec iz domske socialne službe.
Zdaj je prihaja v varstvo vsega skupaj 17 starejših občanov, nekateri vsak dan, nekateri le nekaj dni na teden, odvisno od potreb – in finančnih zmogljivosti družine. Oskrba stane od 12 do 18 evrov na dan in vključuje poleg oskrbe zajtrk in kosilo ter dejavnosti, ki se jih domislijo zaposlene v dnevnem varstvu. In čeravno bi pomislili, da je v varstvu v času krize več ljudi, saj je domska oskrba za marsikoga predraga, zato jemljejo svojce iz domov in njihove prihodke porabijo za okleščene družinske proračune, ni tako. Tudi v varstvu se je v zadnjih letih število uporabnikov precej zmanjšalo. »Imeli smo jih tudi po 20 in 25. Takrat je bila čakalna vrsta za dom še bistveno daljša in je bilo varstvo kot nekakšen prehod v dom,« je povedal Primož Krivec. Podobno število starejših prihaja v dnevno varstvo tudi v drugih dveh domovih, kjer ga trenutno (še) izvajajo – na Fužinah in Koleziji (izpostava doma ostarelih Vič - Rudnik).
Miške za malico
Čeprav se v domovih izogibajo izrazu, da je to vrtec za starejše, se je resnici na ljubo težko izogniti primerjavam. Na stenah so risbice, pobarvanke, kolaži, po policah razstavljene čestitke in drugi izdelki, ki so jih napravili, v omari družabne igre, po stenah fotografije ... Tudi ritem je podoben tistemu v vrtcu. Ko smo jih obiskali, je večina varovancev snedla zajtrk, le pred Angelco, ki se je šele privajala na novo okolje, in Nenadom, ki mu je pogled nenehno uhajal na ekran, kjer se je vrtela olimpijska hokejska tekma, sta še bila krožnika.
Preostale je Marija Šebenik, ki bi ji prav lahko rekli varuhinja, čeprav je formalno strežnica, poskušala pritegniti k telovadbi. Sedeli so na stolih in ponavljali raztezne vaje, kolikor je pač šlo, potem pa za konec še nekajkrat vstali in sedli. »Dan, noč, dan, noč,« je ritem narekovala Marija Šebenik in dosegla, da se je dvignilo nekaj zadnjic. »Če je noč, bomo pa zaspali,« se je šalil Milinko.
Pobeg rutinskemu delu
Medtem je oskrbovalka Ljubica Pervan s čepico na glavi stala pri štedilniku in v vroče olje spuščala kupčke testa: »Miške delam. Ponavadi skupaj spečemo kakšne rogljičke, a tukaj je treba delati z vročim oljem, zato je varneje, če varovancev ne vključimo,« je razigrano razlagala, medtem ko je v loncu cvrčalo in je vonj nemudoma prežel ves prostor. Dokler se ni preselila v enoto dnevnega varstva, je delala kot negovalka, in to je bilo zelo težko delo. Zdaj se ji sicer še kdaj stoži po sodelavkah, sicer pa je na tem delovnem mestu (tukaj dela približno dve leti) zadovoljna, predvsem ker je ubežala rutinskemu delu: »Tukaj je treba biti bolj ustvarjalen, razmišljati o tem, kaj bomo počeli. Ponavadi se prilagajamo letnemu času in sezonskim praznikom in izdelujemo voščilnice, pečemo, rišemo ...« je naštevala.
Zdaj je njena glavna »učenka« druga Marija iz skupine, recimo ji Marija S., ki z veseljem izdeluje voščilnice za velikonočne praznike, pravzaprav jih veze, kajti skozi luknjice, ki jih naredi Ljubica, vleče nitke. Motiv tistega dne je bil rumeni piščanček. A še preden se je Marija S., ki je nekoč delala v Ljubljanskih mlekarnah, in sicer »pri sladoledu, zato pa imam zdaj sladkorno«, kakor je ubesedila hkrati svoj poklic in zdravstveno stanje, dodobra ogrela, je od nekod prišla pobuda za njihovo najbolj priljubljeno početje – petje. Marija S. je nemudoma začela: »Odpiraj, dekle, kamrico ...« Hitro ji je pritegnilo vse omizje, sprva so šli glasovi malo po svoje, a kmalu so se jeziki ogreli, le Milinko je še tu in tam zagodrnjal, češ »samo pojemo in nič drugega«. Novinka Angelca in Vida, kot se je na hitro predstavila manj zgovorna gospa, pa se vse dopoldne nista pustili iztrgati branju in reševanju križank.
Samo pojemo, nič ne spijemo
Pesem je dobro zasidrana v glavi, tudi pri tistih, ki jim nagaja spomin. Marija in Niko sta staknila glavi in združila glasova ter prepevala ubrano in zbrano, zmanjkala jima je redkokatera beseda. »Vedno sem neznansko rada pela,« je ponosno povedala Marija, a se ni pustila prav dolgo premotiti s klepetom. Naslednja je bila pesem po njenem izboru – Janez Kranjski, Janez, na katero se vežejo spomini oskrbovalke Ljubice. To je pesem, ki se je je naučila leta 1978, ko se je zaposlila v tem domu upokojencev, je spet razigrano povedala. Sledil je venček partizanskih in ljudskih, ki se je končal z nepogrešljivim En hribček bom kupil. Tokrat je začel Niko s »kol'ko kapljic, tol'ko let«, z Milenkovim medklicem: »Samo pojemo, nikoli nič ne spijemo.«
Medtem so se miške ohladile, pripravljen je bil čaj in Milenku se je izpolnila želja po kozarčku. Marija S. je pri malici sedla blizu Nenada, ki se še vedno ni premaknil izpred televizorja. Tudi on je nekoč delal v Ljubljanskih mlekarnah, pri sterilizaciji mleka, in z Marijo sta se seveda poznala, kakor sta se namuznila. Marija S. se je potopila v druge spomine: »Moj mož je bil Makedonec, delal je v vojski. Štirinajst let sva živela v Pulju. Zdaj pa je pokojni že 14 let.« Spomin ji ne dela težav, takoj je povedala, da ima 83 let, bolj jo muči sladkorna bolezen, zaradi česar si mora dvakrat na dan dajati inzulinske injekcije. »Zato moram biti zelo pozorna, da pravilno in dovolj pogosto jem,« je pomenljivo dodala in iz malhe potegnila svojo malico.
Kje je Niko?
Medtem si je ta druga Vida v skupini, temnolasa gospa dobrohotnega pogleda, nadela tople rokavice. »Ne vem, zakaj, ampak nenehno me zebe v roke.« Ko je še delala, so bile te še kako pomembne. Izučila se je za slikarko na keramiko, a je večino časa delala v pisarni. Vendar zaradi tega na njenem obrazu ni bilo zaznati nikakršnega razočaranja, je pač doma kaj naredila za dušo, se je znova prijazno nasmehnila. V varstvo pride štirikrat na teden, ob sredah je doma. Ni ji težko biti sama, mirno pove, včasih gre še na sprehod, dobi se na kavi s prijateljico, je naštevala dnevni red. In tudi ona se je globoko zamislila, ko sem jo pobarala po letih. »Ja, bi morala izračunati. Sem letnik 1927.«
Prisedla je Danila. Glava je pomigavala po svoje, prav tako telo. »Imam huntingtonovo bolezen,« je pojasnila. Ko je še bila zaposlena, je delala kot višja medicinska sestra, dokler ji njen šef, »doktor Žižek«, ni ugotovil bolezni. »Zvija me. Pa s spominom imam težave,« je opisala, potem pa zatavala k drugim temam: da ima tri otroke, da ima hči doktorat in da med olimpijskimi igrami najraje navija za Tino Maze.
Tisto dopoldne je nad Ljubljano visel debel oblak, tla so bila razmočena in že pogled ven ni obetal sprehoda. To je tudi najljubša dejavnost uporabnikov, sta povedali oskrbovalki. Če pa že ne gredo vsi, se vsaj Niko rad izmuzne po svoje, sta se nasmejali in nemudoma preverili, ali še sedi na svojem mestu. Niko jima je vrnil dobrodušen, malce vprašujoč nasmeh.
Varovanci so se počasi porazgubili po sobah, vsak k opravilu, ki si ga je našel. Oskrbovalki Marija in Ljubica sta jih poskušali privabiti k miselnim vajam, a jih je obisk, ki je zmotil rutino, za tisti dan že precej utrudil. »Dovolj smo delali v službi, pravijo, zato jih nikakor ne siliva,« je povedala Ljubica Pervan. Še enkrat se je ozrla k Niku, potem pa sta se s sodelavko lotili pospravljanja kuhinje. Varovance po drugi uri popoldne (ponavadi po počitku) počasi prihajajo iskat njihovi otroci ali pa jih domov odpelje domski šofer.
