Tomo Križnar: »Čutim, da se kuha vojna. Vse so se skuhale v Afriki.«

»Kaj delate?« je vprašal francoski pesnik Charles Péguy človeka, ki z besnimi udarci tolče kamenje na cesti. »Saj vidite, samo to neumno, težaško delo sem dobil,« mu nezadovoljno odgovori mož. Malo dlje se mu drugi mož, ki prav tako razbija kamenje, sijoč od sreče vzneseno pohvali: »Gradim katedralo!« Zakaj imajo eni v glavi katedralo, tam, kjer drugi vidijo le kamenje? Katedralo kot simbol daljnosežnega cilja, ki ga bodo verjetno dosegli šele naslednji rodovi? Na primer mir med narodi, človeka dostojno življenje za vse. Laže je polniti vsakdan z užitki, ki so ta hip pri roki (porabništvo, hedonizem, pehanje za denarjem, oblastjo), a če trajajo, vodijo v nesmiselnost, ravnodušnost, nasilje, vojne. Do te stopnje je prišla zahodna civilizacija, opozarja Tomo Križnar, soborec Suleimana Jammousa, preganjanega koordinatorja darfurskega uporniškega gibanja JEM (Gibanja za pravičnost in enakopravnost). Da smisel življenja ni v objektivni stvarnosti, temveč v poti do »katedrale«, živo ponazarja njun boj in boj njunih somišljenikov proti vojni, nasilju, rasizmu, odrekanju pravice do življenja in dostojanstva v Darfurju in na svetu nasploh.

Zakaj se je slovenski borec za človekove pravice pri vseh žariščih na našem planetu zapičil ravno v Darfur? Ker je pri tamkajšnjih domorodcih Nubah srečal tisto, česar med svojimi popotovanji ni nikjer na svetu: življenje z naravo, radovanje in zahvaljevanje življenju, solidarnost, sočutje. In zato, ker se na sudanskih tleh po mnenju številnih poznavalcev tli tretja svetovna vojna, vojna za energetske vire in vodo, katere prve bitke so se že začele. Januarski referendum bo Sudan, največjo afriško državo, zagotovo razdelil na sever in jug, ki sta leta 2005 z mirovnim sporazumom končala 22-letno državljansko vojno, v kateri je umrlo 2,2 milijona ljudi. Skupen interes bi moral biti vodilo za skupno prihodnost, a rane so pregloboke, da bi jug lahko pristal na sodelovanje z o(i)ligarhijo iz Kartuma.

Križnar na strani prvotnih prebivalcev za obstanek proti svetovnim interesom, David proti Goljatu? Ni to vnaprej izgubljen boj? Če se vdaš, si že izgubil. Kako da Križnar, ki se bojuje že 30 let, ni izgubil upanja? »V tistih sedmih letih, ko sem prekolesaril svet, sem se naučil spoštovati ljudi. Videl sem jih v vseh mogočih oblikah, početi najplemenitejše in najprimitivnejše stvari. Doživel sem toliko lepega, dobil tolikšno zaupanje v ljudi, ki so delili z menoj, kar so imeli, da mi tega zaupanja ne more omajati nobena strahota tega sveta.« Vzele so mu spanec, zaupanja ne.

Edino upanje – 
složen nastop proti vojni
V premoru, ko je ta v Sloveniji rojeni državljan planeta Zemlja spet v domovini, opaža depresijo, odsotnost življenjskega smisla: »Nihče ne verjame v nič. Nič ni sveto,« obžaluje. »Ne, nisem strpen. Vzkipim ob krivicah. Strpnosti in potrpežljivosti se učim od Jammousa. On je rojen v puščavi. Če si rojen v puščavi, sprejemaš naravne danosti takšne, kakršne so, ne upiraš se jim. Tudi Maji razmišljajo tako: beli osvajalec je prišel in jih uničil. Premočan je bil, da bi se mu upirali. Treba je počakati, da sam sebe uniči. Pomembna je pot proti cilju, brez odnehanja. Premnogi so prišli v Darfur enkrat samkrat. A ta trenutek pred januarskim referendumom je kritičen,« poudari, »bistveno je, da svetovna javnost složno z vsemi svojimi vzvodi prepreči tretjo svetovno vojno – zaslužkarsko vojno.« Aprilska ponovna izvolitev predsednika Omarja al Baširja, ki vlada v Sudanu od leta 1989 in ga haaško kazensko sodišče obtožuje genocida in zločinov proti človeštvu, je bila dokazano goljufija.

Zato je Križnar izid knjige Voda in nafta (založba Modrijan), ki je nastajala deset let, tempiral na čas pred referendumom – pred tem je pošiljal svoja sporočila po medijih, ki hitreje dosežejo ljudi: dokumentarnih filmih (Nuba7 – čisti ljudje, Nuba – ljudje z druge strani, Dar Fur – Vojna za vodo). Knjige, predavanja, filmi, nastopanje v medijih in zlasti internet so orodja, ki jih s pomočjo somišljenikov uporablja za ozaveščanje tistega dela sveta, ki živi v blagostanju, o prikrajšanih delih sveta, Afriki posebej. »Afrika je srce sveta. Od tam izhajamo. V Afriki se še zmeraj veselijo življenja, živijo, mi, pripadniki civilizacije v zatonu, pa trošimo in tavamo v nesmisel.«

Sporočilo v besedi, 
podobi in glasbi
Križnarjevo sporočilo sega zlasti do tistih mladih, ki so začeli dobivati otroke in jih skrbi za njihovo prihodnost. »Prihodnji rod bo prvi, ki bo živel slabše od svojih staršev in bo dal upornike, ki ne bodo imeli kaj izgubiti,« pravi Križnar, čigar sin Jan, aktivist od leta 2006, ko je očeta pomagal reševati iz zapora, zdaj skrbi za distribucijo očetovih knjig in filmov. Med prebujenimi je tudi petčlanska slovenska pop skupina Nude, ki je z njim na glasbo Teodorja Amanovića in besedilo Boštjana Dermola posnela svojo prvo pesem v angleščini No More War in spot z odlomki iz Križnarjevega dokumentarca Dar Fur – Vojna za vodo po Youtubu poslala v širni svet.

V domovini preganjani voditelj upornikov Suleiman Jammous, ki med premori med potovanji po svetu živi v Križnarjevem domu v Naklem, je na nedavni tiskovni konferenci s skupino Nude izjavil, da »so ga fantje čisto presenetili, saj si ni predstavljal podob iz Darfurja v kombinaciji z modernim pop rockom«. Vedno znova poudarja zasluge Slovenije za Darfur. »Ena sama majhna kamera, kakršne sta v domovino Furov pozimi prinesla Tomo Križnar in Klemen Mihelič, podjetnik in ustanovitelj nevladne organizacije H.O.P.E., je za prebivalce naredila več dobrega kot vsi mirovniki skupaj, saj se morilci in posiljevalci bojijo, da bodo posneti,« je znova poudaril z nam neznano dostojanstveno hvaležnostjo. Jammousa, ki ga je oče določil za voditelja plemena Bedjat Zagava in je bil zaradi svojega nasprotovanja vojni večkrat kaznovan z zaporom, je iz 17-mesečnega zapora v Nubskih gorah rešilo isto, kar lahko prepreči naslednjo vojno: pritisk civilne družbe (tudi našega nekdanjega predsednika Janeza Drnovška).

Mudi se
Ker denar, ki so ga zbrali v veliki kampanji pokojnega predsednika Drnovška, ki je Križnarja imenoval za svojega odposlanca v Darfurju, ni dosegel cilja in je bil verjetno porabljen za druge namene, zdaj organizira zbiranje denarja drugače: popolnoma transparentno, vsak darovani evro (od prodaje podarjenih umetnin slovenskih likovnih umetnikov, ki jih je mogoče videti na strani H.O.P.E., drugih donacij, koncertov in drugih prireditev, esemesov ...) gre za pomoč Furom, niti prebita para ne gre za vožnje oziroma potrebe prostovoljcev. Zbirajo denar za preprosta, a neverjetno učinkovita sredstva: cenene miniaturne videokamere kitajske izdelave, s katerimi se ženske varujejo posiljevalcev, mobilne vrtalnike za vodo in računalnike. »Tam, kjer se ve, da imajo ženske kamere, ni več posilstev,« poroča Jammous.

»Sodelujejo ozaveščeni umetniki, politiki, predstavniki cerkve, prijatelji, somišljeniki. Zdaj delim knjigo Nafta in voda iz hvaležnosti vsem, ki so nam pomagali,« pravi Križnar, ki mu je tako kot Furom in drugim preganjanim vseeno, od kod prihaja pomoč, z leve ali desne, in kakšen motiv žene darovalce pomoči: želja po slavi, utrjevanje javne podobe ... – da le prihaja! Knjigo je posvetil Petru Kogovšku, »malarju«, ki je »šel v divjino po zajca in privlekel ven merjasca«, kakor je sam rekel, potem pa ga je hotel deliti, ker je edino to kaj vredno. A hvaležen je številnim drugim, zaradi katerih tako kakor Jammous zaupa, da ni prepozno.

Njihova najuglednejša soborka je ameriška igralka Mia Farrow, pri kateri sta bila z Jammousom pred kratkim v gosteh v New Yorku. Zdaj 65-letna igralka se je kot poslanka dobre volje Unicefa najprej posvečala izkoreninjanju otroške paralize (kot otrok jo je prebolela tudi sama) in zatem boju za darfurske begunce, za katere dela tudi njen sin (z Woodyjem Allanom) Ronan Farrow. O razmerah v Darfurju piše v ugledne časnike, nanje je opozorila svet z gladovno stavko, leta 2007 je posnela dokumentarni film, sodeluje v kampanji Dream for Darfur, avgusta 2007 je ponudila svojo svobodo v zameno za svobodo Suleimana Jammousa, ki se je takrat zdravil v newyorški bolnišnici in si ni upal domov zaradi strahu, da ga bodo zaprli. Za Darfur se resno zavzema tudi George Clooney ... »Če bi še Steven Spielberg naredil o Furih film po vzoru Schindlerjevega seznama o Judih, se nihče ne bi mogel več delati nevednega,« pravi Križnar, prepričan, da različnost bogati in da ena sama kultura ne more biti edina zveličavna. »Naredil sem vas različne, da se boste učili drug od drugega,« piše v Koranu.

»Čutim, da se kuha vojna. Vse so se skuhale v Afriki. Edino upanje, da je ne bo, je neustavljiv, složen pritisk civilne javnosti, zato napeljujemo te božje živce, wikileakse do bolnih delov, ki so najbolj prizadeti na najbolj zaželenih ležiščih surovin. Mi vsi, ki smo svobodni, lahko kaj naredimo. Tistim, ki niso, moramo oprostiti. Srce, volja in pogum proti apatiji in depresiji!« poziva Križnar, ki deset let ni mogel končati knjige, ker ni imel končne ideje. Zdaj jo ima: »Le sodelovanje nas lahko reši. V prihodnost ne vodi samo ena pot. Rešitev ni vojaška sila in hegemonija ene kulture, ampak skupno skrbništvo nad našimi otroki, naravnimi viri in človeškim potencialom.« Mudi se mu nazaj v Sudan.


VIDEO: NUDE - No More War