Transport divjih živali: vsaka žival ima svoje zahteve

V ljubljanskem živalskem vrtu se od sredine marca zadovoljno sprehaja Reinhold. Veliki žirafji samec je k nam pripotoval iz Madžarske, od koder se je vozil celih deset ur. Ker je za cel meter večji od preostalih žiraf iz ljubljanskega vrta, je bil tudi njegov prevoz nekaj posebnega. Na avtocestah namreč veljajo precej stroge omejitve glede višine vozil, zato se je moral voziti s sklonjeno glavo, vsaki dve uri pa sta se s češkim voznikom Zdenekom Barto, ki je doslej prepeljal že 362 žiraf, ustavila, da se je Reinhold lahko za pol ure zravnal, malce odžejal in okrepčal.

V Ljubljani se zdaj počuti odlično, z drugimi žirafami je že kakšna dva tedna; najprej je bil še ločen od preostalih, da so se postopoma privadili drug na drugega. Transport žirafe je kar zahteven, pojasnjuje Irena Furlan, biologinja in pedagoška vodja Živalskega vrta Ljubljana, saj je treba upoštevati višino živali in se hkrati prilagajati omejitvam na cestah. Reinhold je bil sploh poseben primer. Prevoz divjih živali se razlikuje od primera do primera.

»Imamo listo živali, ki jih oddajamo, in listo živali, ki jih želimo imeti. In potem jih iščemo po evropskih živalskih vrtovih, ki so člani evropske zveze živalskih vrtov in akvarijev, v kateri smo tudi sami,« pravi Furlanova. Še vedno pa prav pridejo osebne zveze in poznanstva: »Najlaže je, če nekoga poznaš in mu preprosto poveš, da potrebuješ to in to žival.« Obstajajo tudi koordinatorji za ogrožene živalske vrste, ki odrejajo, kam gredo katere živali, da se ne križajo med seboj. Zanje obstajajo rodovne knjige in za vsako takšno vrsto je odgovoren koordinator, ki se javi iz posameznega živalskega vrta. In ko živalski vrtovi vsako leto sporočijo, katerih živali imajo preveč in katere bi radi, koordinator sestavi seznam, kam bo šla katera žival.

»Zanimali smo se za mlajše žirafe iz Češke, pa je koordinator predlagal, da bi vzeli starejšega samca iz Madžarske, ker ga morajo oddati, da dobijo samico, da bi imeli mladiče. In tako smo dobili devetletnega Reinholda.« Za prevoz manjših živali poskrbijo sami. Lani so poslali dva kenguruja v Makedonijo: v Ljubljani so uredili letalski prevoz, stroške pa je kril skopski živalski vrt. Ker za žirafe v ljubljanskem živalskem vrtu nimajo lastnega prevoza, so se obrnili na prevoznika živali Zdeneka Barto iz češkega ZOO Dvůr Králové, ki se s tem ukvarja od leta 1977; doslej je prepeljal že 362 žiraf, da ne govorimo o več tisoč primerkih vseh mogočih živalskih vrst – razen slonov. Kakor je povedal, je prevoz žiraf precej zahteven: »Najteže je natovoriti žival v prikolico in jo raztovoriti iz nje, pa tudi način vožnje je zelo specifičen. Previdno moram speljevati in zavirati pa seveda tudi počasi voziti na okvinkih.«

Zmanjševanje stresa

Za transport živali je še kako pomembno, da je vse stoodstotno pripravljeno vnaprej: od veterinarjev, skrbnikov, hrane in vode za žival, pa do urejenih papirjev in samega transporta. A kljub še tako doslednim pripravam se včasih vmeša dolga roka usode. Pred leti, ko je Zdenek Barta prevažal žirafo iz Slovaške v Italijo, se je vanj zatelel tovornjak. Voznik je zaspal za volanom in od zadaj trčil v Bartovo prikolico. Kakor je povedal izkušeni prevoznik, je nesreča imela hude posledice za žival, poškodovana sta bila tudi avtomobil in prikolica, sam pa jo je odnesel z nekaj praskami.

Po mednarodnih standardih o letalskem prevozu živali IATA je treba narediti boks, ki se razlikuje od vrste do vrste. Žival pospremijo do letališča, kjer čakajo veterinarji, in ko pride na cilj, jo tam pričaka osebje živalskega vrta, med letom pa je sama. Opravili so tudi daljši transport gibona iz Ljubljane v južnoafriški Johannesburg. Ker je v Frankfurtu na prestop moral čakati šest ur, so ga na letališču prevzeli veterinarji in poskrbeli zanj. Gibon je imel v boksu okence, skozi katero je lahko kukal ven, in poličko, da je lahko sedel. Hrano in vodo so mu lahko menjavali brez odpiranja boksa. A sam transport niti ni bil tako velik logistični podvig, veliko zahtevnejša je bila birokracija, saj so papirje urejali dve leti. »Poslala sem 300 elektronskih pisem in jih dobila okoli 200,« se zasmeje Furlanova.

Eden zahtevnejših podvigov je bil transport leoparda, saj je potreboval močno železno kletko, dobro zavarovano, da ni mogel nikogar opraskati ali ugrizniti. Poleg tega je treba leoparda že prej uspavati, ga položiti v kletko in ga na cilju še zbuditi. Pri anesteziji je treba biti še posebej previden, saj se lahko zgodi, da se žival ne zbudi več. Zato v ljubljanskem živalskem vrtu sodelujejo s švicarskim strokovnjakom za narkozo živali, ki vsak mesec pride v Slovenijo, sicer pa z njim komunicirajo po telefonu ali elektronski pošti. Leoparda so uspavali še brez njegovega sodelovanja, ko pa so operirali tigrico, je bil zraven in ves čas nadzoroval narkozo.

Žival na prostor navadijo že vnaprej, da je med samim transportom v manjšem stresu, kakor bi bila sicer. »V enaindvajsetih letih, odkar sem tu, nam med transportom ni poginila še nobena žival,« pravi Furlanova. A takšne stvari, čeprav redke, se dogajajo, dodaja. »To je šok za žival. Če si predstavljamo, kako se počutimo mi, če se selimo iz Ljubljane v Maribor in tam iščemo stanovanje in se navajamo na okolje, si lahko mislimo, da je to stres tudi za žival. Pravzaprav ne ve, kaj se je zgodilo: prestavimo jo na letalo in potem se znajde v drugem živalskem vrtu.«

V bližnji prihodnosti načrtujejo transport samičke črne štorklje v Italijo, kjer jo čaka mlad samec. To je priporočil koordinator, ker gre za ogroženo vrsto. Načrtujejo tudi prevoz marmozetke, črne čopičarke iz Češke. Po štorkljo bodo prišli Italijani, po marmozetko pa bodo šli iz Ljubljane. Z Dunaja bodo dobili še blavorja in mlade gade. Radi bi dobili še mare in kenguruje, da »bi osvežili našo kri«, a to je še v procesu dogovarjanja. Želijo si tudi samca zebre, ker ne bi radi, da bi se edini sparil z lastnim potomstvom, pa kakšno samico antilope, ker imajo samo enega samca. Veliko živali pa gre v tujino le na »izposojo«. V pogodbi je zabičano predvsem to, da se živali ne sme prodati naprej: lahko se jo odda v drug živalski vrt, a s soglasjem izvornega vrta in koordinatorjem za določeno ogroženo vrsto.

Olajšave in tegobe EU

Vsako žival na poti spremljajo pogodba, veterinarski certifikat – v ljubljanskem ZOO uporabljajo tudi evidenco mednarodnega informacijskega sistema za živalske vrste ISIS –, nekatere živali pa potrebujejo tudi dokument Citesa, mednarodne konvencije o trgovini z ogroženimi živalskimi vrstami. To je dokazilo, da žival prihaja iz živalskega vrta, ne iz narave, saj je na svetu veliko primerov ilegalne trgovine z živalmi.

Transport je mogoče urediti že v kakšnem mesecu, odvisno od tega, kakšno dokumentacijo potrebujejo, katere veterinarske preiskave je treba opraviti in kdo izvaja transport. Najhitreje gre, če prevoz izvedejo sami. Če žival prihaja iz živalskega vrta, ki pripada veterinarski konvenciji Balai znotraj EU, ima določene veterinarske standarde, ki jih mora upoštevati živalski vrt. Da so v ljubljanskem živalskem vrtu pristopili h konvenciji Balai, so potrebovali približno tri leta. Znotraj živalskih vrtov v okviru Balaija stvari potekajo veliko preprosteje, tako da ni treba narediti skoraj nobenih predhodnih veterinarskih preiskav.

Torej je v okviru EU manj papirologije, me je zanimalo. »Ne vem, ali je to res. Po svoje je je še več. Če neki živalski vrt ni v sklopu Balaija, moraš dati žival za en mesec v karanteno in opraviti vse preiskave. V praksi je to lahko videti takole: če hočem iti z morskim prašičkom na obisk na neko osnovno šolo, ga nesem iz živalskega vrta Balai [kakršen je ljubljanski], in ko se čez eno uro vrnem vanj, mora iti živalca za en mesec v karanteno. Zato tega ne počnemo več. Razen če ven odpeljemo piščance, ki jih lahko uporabimo kot hrano,« razpoloženo razloži Irena Furlan. »Včasih smo si poslali eno pismo ali dva faksa, pa je bilo, zdaj pa sto elektronskih sporočil,« se zasmeji. »V enem tednu porabim toliko papirja kakor pred 15 leti v vsem letu,« resno doda. »Nekatere stvari bi morale biti strogo urejene, druge pa bi lahko malo olajšali. Če, recimo, kakšno žival nabavimo v Soveniji od nekoga, ki ni Balai, se vse skupaj zaplete. In ker delujemo tukaj, se včasih sprašujemo, zakaj smo Balai,« komentira Furlanova.

Staš Ivanc

Dan, ko je v Ljubljano prispela Ganga

Slonico Gango, ki že vrsto let razveseljuje obiskovalce ljubljanskega živalskega vrta, so 16. novembra leta 1977 s tovornjakom pripeljali z Reke, kamor je prispela z ladjo iz Indije. Takrat sem bil šele nekaj mesecev novinar poročevalec v Delovi Ljubljanski redakciji in s kolegom fotoreporterjem, pokojnim Janezom Zrnecem, sva dobila nalogo, da poročava o naši prvi slonici: jaz zelenec, on »stari maček«, ki je bil v živalskem vrtu kot doma.

»Krotka žival« je prvo noč preživela kar na hodniku levnjaka. Naslednji dan pa so jo prestavili v bolj ali manj začasno bivališče, z oljno pečjo ogrevano barako, saj so bili pred njo dolgi zimski meseci. Ravno ko sva z Janezom prišla v živalski vrt, je potekala premestitev. Za nekaj časa so Gango celo privezali k manjšemu drevesu, a glej ga zlomka, skoraj 800-kilogramska mladenka, se za to ni veliko menila in drevesce tebi nič meni nič – izpulila.

Kljub nestrpnemu pričakovanju Ljubljančanov nova prebivalka živalskega vrta, zaradi karantene, tudi v začetku decembra še ni bila na ogled. »Hudo se namreč bojijo, da ne bi zbolela,« je takrat poročal kolega Žarko Hojnik.

Zapletalo pa se ni le z Gango, pač pa tudi z denarjem zanjo. Tako smo v Delu konec decembra leta 1977 poročali, da so delavci živalskega vrta založili denar za osebne dohodke za nakup slonice. Bili so namreč dogovorjeni z nekaterimi »delovnimi organizacijami«, da jim bodo pokrile ta strošek. A se je zataknilo, saj pred zaključnimi računi niso mogle nakazati denarja. Stisko delavcev živalskega vrta je tako rešil mestni izvršni svet, ki je za stroške, povezane z nakupom Gange, odobril 50.000 dinarjev...

Gregor Pucelj