Tiskane izdaje
Ljubljana – Jutri ponoči bo na pohodu gverila. Prvega decembra bo mesto prelepljeno. Kdo je skrita skupina in kakšen je njen namen, ne bo ostalo skrito. Izdale jih bodo velike rdeče pentlje. Rokave je že zdaj zavihal Anže Jerman, vodja projekta Virus.
Rdečih pentelj smo že vajeni, kajne? Toliko, da jih niti ne opazimo več?
Saj ni slabo, če se mesto prebudi v rdečo. Tako se bodo Ljubljančani popraskali po glavi in se hitro spomnili, aja, seveda, danes je dan, ko se govori o aidsu.
Pocukati nas morate za rokav, da se čudežno spomnimo na problem?
Epidemija aidsa nas ni zajela v takem obsegu kot nekatere druge države. Ampak samo do tega meseca je bilo odkritih več okužb z virusom hiv kot lani v vsem letu. Ozaveščanje je po štirinajstih letih še vedno nujno. Marsikdo ne pogleda na koledar.
Koga bi zato še posebej posedli v klopi?
Mlade. Oni so tisti, ki lahko prenašajo sporočilo vrstnikom in pozneje novim generacijam. Zato se trudimo z delavnicami vrstniškega izobraževanja po ljubljanskih šolah. Smo kot njihovi starejši kolegi, ki nas lahko karkoli vprašajo. Neobremenjeno, skozi igre, jim posredujemo osnovno znanje ter spodbujamo uporabo kondoma kot edinega kontracepcijskega sredstva, ki uspešno zaščiti pred prenosom okužb in neželeno nosečnostjo.
Se jih prime?
Da bi se jih, jim povemo zgodbo z bolj osebno noto, tako da se lahko poistovetijo z njo. Na primer: S prijatelji greš v Beograd, kjer spoznaš simpatično dekle, ki ne ve, da je okuženo s hivom. Beseda da besedo. Tako na plan pripeljemo zgodbe o menjavah partnerjev, manj resnih boleznih, starosti, do morebitne smrti zaradi aidsa. Učenci so šokirani in obmolknejo. Zato konec obrnemo tako, da rahlo spremenimo začetek zgodbe – zaščita s kondomom. Povemo tudi, da se življenje kljub bolezni ne konča. Še vedno si lahko bajno bogat, vodiš revolucijo ali izumiš kaj pomembnega. Danes okuženi s hivom ni več obsojen na smrt, ima kronično bolezen, ki jo uspešno zdravimo in s tem preprečimo razvoj aidsa.
Se še spomnite leta 1997?
Vem samo, da sem obiskoval prvi razred. Takrat se je tudi začel projekt Virus. Sicer pa je bil prvi mejnik, ob katerem sem slišal za hiv in aids, reklama z geslom Aids napada, gumica obvlada. Smešna se mi je zdela, vendar njenega pomena nisem povsem doumel. Je bilo pa takrat daleč najbolj zabavno s stojnic pobirati brezplačne kondome.
Kako prodoren je bil medtem virus ozaveščanja?
Še vedno vztrajamo, projekt pa posodabljamo. Končno sporočilo je: kondom je kul, uporabi ga.
So takšna darilca prepričljiv argument, prava vstopnica do ljudi?
Pogovori o spolnosti so še vedno tabu.
Zgolj z nagovorom ne bi bili dovolj prepričljivi?
Tudi. Mladi pravijo, da nimajo denarja za kondome, zato se ne zaščitijo. Vprašam jih, kdo kadi. Dvignejo roke. Lahko torej pokadijo dvajset cigaret ali pa se imajo trikrat fino. Letos bo lahko vsak, ki bo stopil do stojnice, napihnil helijev balon. Potem jih bomo spustili v zrak. Upam, da bomo nato sporočili, da bo vsaj petsto Ljubljančanov tisti večer uživalo varno. Letos bodo stojnice na Stritarjevem trgu.
Morate to posebej poudariti?
Da, Prešernov trg so tokrat zasedle politične stranke. Morda to niti ne bo slabo, lahko bi stopili do konservativnejših.
Še obstajajo trdovratni miti?
Med njimi so še vedno tisti, da se virus prenaša s komarjevim pikom, rokovanjem in celo slino. Ali da je hiv že aids. Nekoč je pristopil starejši gospod, ki je menil, da ga bolezen ne zadeva, češ, aids imajo samo homoseksualci. V resnici je po svetu največ okuženih heteroseksualnih žensk, predvsem v podsaharski Afriki.
Kako izjave, kakršne so včasih papeževe, vplivajo na prenos sporočila? Lani je denimo dejal, da se aids širi tudi zaradi razdeljevanja kondomov.
Populistične izjave niso prijetne. Naloži nam še več dela in meče slabo luč na nas. Papež je za marsikoga velika avtoriteta. Kdo bi ob njem verjel študentu medicine, ki predava o hivu in aidsu?
Kako močna je avtoriteta oblasti? In zakaj takšno odgovornost prelaga na študente?
Na mladih svet stoji. Verjetno nam mladi bolj zaupajo. Navsezadnje tudi sami o zasebnih stvareh raje sprašujemo kolege, kot bi politika, profesorja ali vaškega župnika. Optimalno bi bilo sodelovanje vseh, predvsem ko gre za destigmatizacijo testiranja na hiv in druge spolno prenosljive okužbe.
Tudi za destigmatizacijo obolelih in okuženih?
Te je precej. Ni prijetno biti del družbe, ki se te izogiba v velikem loku. Vsi bi morali vedeti, da je bolezen v terminalni fazi huda, še bolj pa prizadene socialna stigma. Mit je treba razbliniti, ne drži, da je največ okuženih homoseksualnih moških, predvsem so ženske in tudi več kot dva milijona otrok, mlajših od 15 let.
Ta pečat radi podeljujemo?
Vsem rizičnim skupinam, intravenski uživalcem drog, spolnim delavkam in delavcem in moškim, ki imajo spolne odnose z moškimi. Pustimo nalepko in je neodlepimo, ali pa jo pometemo pod preprogo. Že tako se nam zdi, da preredko slišimo o okužbi. 1. decembra se že spomnimo, med letom pa ... kot da ne obstaja.
So aids in spolno prenosljive bolezni še vedno najbolj pereč zdravstven in tudi družben problem?
Aids, rak. Človeku, ki zboli z rakom, je neprijetno. Bojijo se, da bi za bolezen izvedeli sosedje. Spolno prenosljive bolezni so še večji tabu. Vsi vedo, kako jih stakneš. Videti si vzoren in zvest mož, ko dobiš hepatitis, ne moreš biti več vzoren in zvest. Kljub temu, da se lahko okužimo tudi drugače. Na vasi pa zato sploh ne more biti prijetno.
Anže Jerman vam v ogled priporoča eno bolj zabavnih oglasnih sporočil o kondomih in prispevek o organizaciji IFMSA (mednarodna federacija študentov medicine), katerega sporočilo je, da se diskriminacija in število novih infekcij s HIV in smrti zaradi aidsa spravi na nič.
