Učbenik narave, ki je star vsaj 200 milijonov let

Narava je tako dolgo sestavljala svoj mozaik tega in onega na območju, ki mu zdaj rečemo Idrijsko, da je popolnoma vseeno, če za nastanek katere izmed značilnosti – in izjemnosti – zaokrožimo za milijon let gor ali dol. Ta mozaik svetovne, evropske, slovenske in idrijske zgodovine je zdaj spomenik z imenom Geopark Idrija. Kdor v njem ne najde ničesar zase, ni ljubitelj narave.

Dvomim, da je škafar pred dobrega pol tisočletja, ko je v škafih, namočenih v studencu, zagledal svetlikajočo se kovino, zavriskal: »Juhej, zdaj pa bomo tukaj postavili naselje, poimenovali ga bomo Idrija, nato bomo prej ali slej pod njim skopali 700 kilometrov rovov, v okolici gradili slovenske piramide, za potrebe rud­nika posekali več milijonov kubičnih metrov lesa, s tehnologijo žganja rude bomo vodilni, držali zastavo industrijski revoluciji, kupili največ­ji parni stroj v Evropi in največjo rotacijsko peč na svetu, s svojimi žulji pozlatili Dunaj, in ko bomo imeli dovolj, bomo rudnik zaprli, okolico nekako sanirali, znanje o živem srebru prodajali svetu in se za nameček spravili na Unescov seznam svetovne dediščine. Vse to bomo naredili, da se bodo drugi od nas nekaj naučili.« Zgodovinarji bi najverjetneje znali podati za spoznanje drugačen potek dogodkov.

Toda Idrija nikakor ni samo rud­nik živega srebra, zato nam geopark v skoraj 300 kvadratnih kilometrov veliki naravni zakladnici sporoča, da je območje še veliko več kot tista posebna kovina, ki ji je Evropa za vekomaj prepovedala uporabo in trgovino. Sporoča pa tudi, da geopark niso zgolj kamni. Geopark Idrija so planote, jame, brezna, vrtače, kras, doline, sotočja, izviri, jezera, bajerji, prelomnice, tektonska okna, klime, prsti, rastje, gozd, kamnine, fosili, minerali, tehniška in kulturna dediščina, gospodarstvo, turizem in seveda tamkajšnji prebivalci ... ter dinozavrove stopinje.

Teden dni bo premalo

Zaradi vsega naštetega boste pri načrtovanju obiska geoparka najverjetneje v precejšnji zagati. Da lahko tam vsakdo najde nekaj zase, pove vse in hkrati nič. Za začetek velja omeniti, da je ozemlje geoparka površina celotne idrijske občine, razdeljeno pa je na 22 razglednih, pohodnih, kolesarskih in učnih poti, od tega samo mesto Idrija ponuja 21 znamenitosti. Za obisk je po eni strani dovolj že ura, po drugi pa bo tudi teden dni premalo.

Dobršen del dneva vam bo vzel hitri tečaj naravoslovja s potjo v obliki osmice od Idrije, Idrijske Bele, Lajšta in Krekovš nazaj do Bele, nato pa prek Zadloga, Črnega Vrha in Godoviča nazaj do Idrije. Če tokrat zanemarimo, kar ima ponuditi mesto, je seveda Divje jezero prva postaja, ki je ne gre izpustiti. Brez potapljaške opreme, da ne bo (spet) kakšne tragedije. Če pa že radi kršite pravila, potem se spustite vsaj na 165 metrov globine, s čimer boste za meter popravili rekord. Jezero, ki v bistvu ni nič drugega kot kraški izvir, je naravni muzej pod prepadnimi stenami črnovrške planote, kjer se lepo vidijo skladi kamnin. Da bi opazili še kaj več, morate imeti že nekaj več znanja iz geologije.

Bojanu Režunu, nekdanjemu rud­niškemu geologu, repertoarja ni zmanjkalo, ko smo ga povabili na sopotniški sedež. »In potem se zgodi to, da so plasti mlajših kamnin nad starejšimi,« je bil delček tistega, kar je bilo razumeti. Čeprav sem težko sledil, sem mu bil malo nevoščljiv. Čemur namreč večina od nas pravi lep razgled, geolog vidi neko logično posledico naravnih sil, ki delujejo milijone in milijone let. Milijon let gor ali dol, saj ni pomembno. Za nameček pa geologi »vidijo« še v notranjost Zemlje.

Na Lajštu, obleganem poletnem mravljišču ob sotočju Idrijce in Belce, so ravno ob našem obisku priprav­ljali nekakšen miniaturni zemljevid območja Krajinskega parka Idrijca. Zemljevid je zdaj zabetoniran v tleh mostu čez reko, legenda pa so kamni, tako da se na tistih nekaj kvadratnih metrih vidi vse geološko bogastvo območja. Če vas barva kamnov ne bo preveč navdušila, boste prišli na svoj račun, če vstopite v dolino Belce. Škoda, da smo se na obisk odpravili na skoraj škodljivo mrzel novembrski dan, ko je bil severni veter glavna naravna značilnost. Drugače se velja na nekajkilometrsko krožno makadamsko pot podati s kolesom.

Milijoni let gor ali dol

Vožnja ob reki mimo Babjega zoba se v pričakovanju pogleda na slovenske piramide ne bo vlekla. Brusove klavže bodo več kot dovolj za pokušino, toda najlepše bo počakalo kmalu za njimi, ko se cesta dvigne navkreber. Potrdilo, da nekdo postane Slovenec, ne bi smel biti vzpon na Triglav, ker ni vsakomur dano, da bi se po tistih skalah prignetel na našo najvišjo goro. To potrdilo bi morali dobiti z obiskom Putrihovih klavž. V skalo zidana 44 metrov visoka stvaritev idrijskega znanja tam pod strmimi stenami, kjer voda vzporedno bruha skozi dvoje očes v zidu, je najlepša slovenska kulturno-tehniška dediščina. »No, vidiš. Nekaj takega pri nas sploh nima upravljavca,« je odkimavajoč dejal Režun. »Zdaj pa si obiskovalci kar leseno streho zakurijo za piknik.« Kot da sredi bukovega »pragozda« ne bi bilo dovolj lesa še za nekaj milijonov let. Milijon let gor ali dol.

Skozi slikovite Krekovše se bo cesta spustila proti dolini Idrijce. Ob poti pa je mogoče najti geološko znamenitost, ki je poimenovana po Idriji – megalodontidne školjke Triadomegalodon idrianus. Na srečo jim po človeško lepo rečemo srčanke, zaradi njihove – tako je – srčaste oblike. Ko je namreč morje pred davnimi časi odtekalo, milijon let gor ali dol, so tam ostale cele plasti fosilov, nekatere školjke pa so okamnele in počakale na naš obisk. »Najprej smo tehtali, ali bi javnosti sploh povedali za to znamenitost. Toda primerkov školjk je tukaj toliko, da jih ne bo zmanjkalo,« je povedal Režun.

Zakaj prav Idrijsko ponuja toliko geološkega bogastva in zakaj je ena redkih svetovnih lokacij, kjer je živega srebra še vedno v izobilju? Kakopak se je s tem poigrala narava v triasu pred najmanj 202 milijonoma let, milijon let gor ali dol, ko so nastali prelomi, ki so segali deset kilometrov in več v osrčje Zemlje. Od tam so uhajale pare, na tem območju pač živo srebro in nič drugega, kar je oplemenitilo kamnine. Postopek se je menda večkrat ponovil. No, niti ne pod Idrijo, temveč več deset kilometrov proti severozahodu, s poznejšimi tektonskimi premiki pa je v milijonih let (milijon gor ali dol) vse skupaj prilezlo do Idrije.

Po poljudnoznanstveni razlagi je bil spet čas za znamenitost, ki je delo človeških rok. To je zagotovo idrijski lauf – glede na dostopne podatke prva gozdna železnica na svetu. Gozdarji so pred leti obnovili nekaj metrov poti in na lesene tire postavili lauf – vagon, s kakršnimi so od leta 1820 dobro stoletje iz osrčja idrijskih gozdov tudi tri kilometre daleč do klavž prevažali les. Rudnik je v 500 letih delovanja porabil približno 6,5 milijona kubičnih metrov lesa.

Vzpon iz Idrijske Bele proti Zad­logu bi se prav tako splačalo preživeti na kolesu. Če je ta zalogaj prevelik za družino, pa je Matuckarjeva 12-kilometrska pot na planoti ravninska. Še lažja je učna pešpot po kraškem gozdu na obrobju Črnega Vrha. S priključitvijo na pot po visokem krasu boste lahko obiskali še Habečkovo brezno, ki je najgloblje na tem območju. No, večina si bo ogledala zgolj vhod v jamo.

Za konec smo si pustili obisk znamenitosti, kjer se je najlaže prepustiti domišljiji. Mimo Godoviča smo švignili na rob godoviškega podolja. Na žalost boste dinozavrove stopinje za zdaj težko našli, saj usmerjevalne table še niso nared. Ko smo jih odkrili, si je bilo v tistem peklenskem mrazu težko predstav­ljati, da je bilo pred 220 milijoni let, pa recimo milijon let gor ali dol, tam podnebje podobno kot na današnjih Havajih. Takrat je dinozaver človeške velikosti pohajkoval naokoli in zaradi spleta ugodnih razmer pustil svoj pečat v tleh, ki so sčasoma postala skala. Tam sredi gmajne so stopinje nezavarovane. »Če danes utrgaš napačno rožico, te lahko kaznujejo. Toda rožica bo prihodnje leto spet zrasla. Če bi s kladivom udaril po tej skali, bi lahko uničil 220 milijonov let staro zapuščino. Dvomim namreč, da bo dinozaver še kdaj prišel mimo,« je potrkal na vest Režun. Dvesto dvajset milijonov let stara zapuščina! No, milijon let gor ali dol.