Tiskane izdaje
V Manžanu, na robu koprskega podeželja, kjer se mešata sredozemski in celinski zrak, je zrasla domačija Butul. Tatjana, Mitja in Črt uživajo v vonju morskih širjav in čarov sredozemskih zelišč, pogosto pa se jim pridružijo tudi številni obiskovalci.
O članih družine Butul bi lahko napisali dve zgodbi. Eno istrsko in eno šrilanško. Še več, lahko bi napisali tri, ker si 24-letni Črt zasluži svojo. A ker so tako zelo homogena družina, lahko vse povežemo v eno. Po horoskopu so vsi trije device, kar naj bi pomenilo, da se težko dogovorijo o stvareh, a »ko stopimo skupaj, imamo tako moč, da se ljudje čudijo«, je vse pohvalil Mitja.
Torej, na prelomu tisočletja je prevladala odločitev, da svoj dom spremenijo v nekakšno stičišče mediteranske kuhinje, kakovostnih vin, zelišč, oljk in vsega, kar je povezano z sredozemskim načinom življenja. Prej so dolgo živeli v stanovanju v Kopru, Tatjana je bila dvajset let zaposlena v računovodstvu. Pustila je službo in se z družino podala v popolnoma nove vode. Veliko so razmišljali o tem, kako in kaj storiti, saj so okolju želeli dati nekaj, kar še ni obstajalo. »Vprašali smo se, kaj lahko ponudimo in kaj znamo najbolje. Ugotovili smo, da smo obdani z vsem, kar človek potrebuje za življenje,« je povedala Tatjana.
»Na vznožju našega naselja leži Vanganelska dolina, nekoč znana tudi kot vrt Trsta, kamor so naši predniki odprodali večino zelenjave. V dolini imamo tudi sami košček zemlje, okoli hiše pa nas narava vsako sezono bogato obdari s svežim sadjem. Nekaj korakov od hiše stoji tudi oljčni nasad istrske belice, iz katere vsako leto iztisnemo naše tekoče zlato. Le streljaj stran imamo soline, kjer še vedno po starodavnem postopku pridelujejo eno najbolj kakovostnih soli na svetu, v bližnji okolici pa pridelovalce in rejce, kjer lahko dobimo sveže meso ter druge pridelke, ki jih sami ne moremo pridelati ali pa nam ne uspe. Sosed ima 22 panjev čebel, zato imamo tu štiristo tisoč pridnih prebivalk, ki oprašijo vse naše rastline. Kaj bi si človek lahko še želel?!«
Sredozemski zeliščni vrt
A so si želeli še več in želje tudi uresničili. »Z leti smo na eni od teras ob hiši, kjer je včasih rasla trta refoška, zasadili svoj zeliščni vrt, kjer v sezoni požene več kot petdeset vrst sredozemskih zelišč, pa še širimo ga. Skrit je med drevesi fig, kakijev in oljk. Pogled nanj nas pomiri in sprosti. Iz prefinjenih zeliščnih arom pripravljamo novodobne marmelade, želeje, zeliščne soli in napitke, več kot dobrodošla so zelišča tudi takrat, ko je treba koga pozdraviti, dvigniti razpoloženje ali pa jedem dodati piko na i,« je povedala Tatjana.
Mitja jo je dopolnil: »Ko Črt potrebuje navdih, se sprehodi po vrtu, nabere sveža zelišča in nato z njimi pripravi zanimive obroke.« Vključil se je še Črt: »Močno smo povezani tudi s kobariškim delom naše regije, saj nono izvira iz Starega sela pri Kobaridu. Svojemu sinu [pri tem pokaže na Mitjo] je predal veliko znanja in ga seznanil z izvrstnimi kobariškimi siri s planine. Povezali smo se z enim manjših pridelovalcev in skupaj razvili prefinjen sir, začinjen z našo zeliščno soljo. Postal je eden prepoznavnih znakov naše družine.«
Seveda niso zanemarili dejstva, da živijo v okolju, ki slovi po vrhunskih vinih in vinarjih. »Veliko smo okušali, preizkušali in našli najboljše žlahtne kapljice, ki nadgradijo naše pojedine,« je hudomušno pripomnil Črt, oče pa ga je opravičil s poudarkom, kako zelo pomembna je kakovost. Tudi pri vinih, na katera se najbolje spozna Mitja: »Želeli smo ohraniti pristnost, ki jo doživi vsak prijatelj, ki pride na obisk k nam. Neposreden stik z gosti nam veliko pomeni. Vsi trije se radi družimo z njimi, veselimo se in se od njih učimo. Tatjana vsakega posvoji. Sploh ne vem več, koliko otrok že ima in koliko bratov ima Črt.«
Tatjana je sprejela igro in dodala: »Ja, veliko jih je. Prihajajo na tematske kulinarične delavnice, degustacije, predstavitve in predavanja. V zadnjih treh letih je vrt obiskalo že več kot 10.000 ljudi, večinoma tujcev. Izobražujemo jih o uporabi divjih in gojenih zelišč in o prelepem okolju, kjer živimo. Kdor pride enkrat, se rad vrača. Vedno bolj domač je in prav to je smisel našega dela, naše filozofije.«
Del te filozofije je spet zgovorno povzela Tatjana, ki se je modrosti naučila od none in pranone: »Ko delamo, res delamo, ko pa se je treba ustaviti, ko telo zahteva počitek, kupimo letalske vozovnice za Šrilanko in odpotujemo. Pomembna sestavina življenja je tudi spoštovanje samega sebe. Če nimaš rad sebe, ne moreš imeti rad narave in drugih ljudi.«
Šrilanka, drugi dom
Zakonca Butul se prav zato nista ustavila pri domačiji. Šrilanka, kjer že več let preživita po nekaj mesecev, je postala njun drugi dom. Za kakšen teden se jima včasih pridruži tudi Črt. Na azijskem otočku tako že nastaja nova zgodba. »Verjamem, da naključij ni. Ko sva pred štirimi leti prvič potovala tja, sva naletela na vodnika Shelieja De Silvo.
Malo bolj smo se spoznali, potem pa naju je povabil k sebi domov. Ko sva prišla tja, sva onemela. Njegova družina, žena in dve punčki, je živela dobesedno pod cerado, ker so staro hišo porušili. Sheliejeva žena je rekla, da še nikdar ni nikogar pripeljal domov,« je pripovedoval Mitja, Tatjana pa je sedla na gugalnico, ki sta ji jo njena fanta zgradila za rojstni dan, in dodala: »Izvedela sem, da je povprečna mesečna plača na Šrilanki od 30 do 50 evrov. Kaj lahko naredi s tem denarjem? Ko sva prišla domov, sem mu takoj nakazala eno svojo plačo.« Spet Mitja: »Ko sva prišla naslednjič, je na prostoru stala hiša. Zdaj smo pri njih zelo dobrodošli gostje. Prijateljstvo za vedno je bilo tako sklenjeno.«
Od takrat so njuni obiski na Šrilanki delovni. Ob zadnjem sta tam, na prijateljevem vrtu, posadila petsto sadik ananasa. »Zdaj, v maju, ko smo povabljeni na poroko, ga bomo lahko že jedli,« se je pohvalila Tatjana. Z Mitjo prijatelju pomagata organizirati tudi ponudbo za Slovence, ki pridejo na otok. »Shelie si zelo želi obiskati Slovenijo, vendar je pridobitev vizuma na Šrilanki zelo draga in zapletena. Večkrat sva mu rekla, naj ne rine v Evropo, ker ima doma raj. Sestavlja ga tudi pravi gozd cimetovcev,« je povedal Mitja. Od tam Butulova prineseta cimetove palčke in olje, zeleni in črni poper, kardamom, klinčke, ki jih sama sušita, pa šrilanški ingver in še in še.
Tatjana je pristavila, da je v tem času spoznala, da sta državi povezani na več načinov. »Pustimo to, da živi v trikrat večji državi, kot je Slovenija, 20 milijonov ljudi. Tako kot mi v Sloveniji imajo morje, ribe, morske sadeže, zelo prijazne ljudi, zelišča, začimbe, veliko rek in voda, olja, najprepoznavnejši sta kokosovo in palmino, veliko sadja in zelenjave. Oni so nam predstavili ajurvedski način življenja, mi pa smo jih seznanili s sredozemskim načinom življenja in prehrane,« je še povedala Tatjana, Mitja pa je dodal: »Mi se ne učimo od tistih, ki pišejo knjige, ampak od tistih, ki pišejo življenje.«
Predaja štafete
Naučila sta se tudi zaupanja. Sinu sta že večkrat zaupala domačijo, ko sta šla na pot, zdaj pa mu počasi v celoti prepuščata skrb zanjo. »Starša sta mi že kar nekako predala štafeto. Ko sta me prvič pustila samega in šla na Šrilanko, priznam, da je bilo kar hudo. Videl sem, zakaj je dobro, da smo v zgodbo vpleteni vsi trije. Potem je bilo iz leta v leto lažje. Vse je mogoče,« je poudaril Črt, ki se je v kulinaričnih spretnostih uril kar sam.
Nikoli si ni mislil, da bo kuhar. Vlekli sta ga režija, fotografija, nekaj časa je delal tudi kot novinar. Zdaj se je našel in je zadovoljen s svojim delom, najbolj pa ga napolnjuje neposreden stik z gosti. Prav zato na domačiji Butul stavijo na manjše skupine. »Zadnjič smo imeli skupino Američanov. Ko smo jih peljali po zeliščnem vrtu in trgali rastline, da so jih vohali in okušali, se je eden od njih hudo čudil, kako to, da vse po vrsti kar trgam. Rekel je, da pri njih vsaka taka vejica stane pet dolarjev. Odgovoril sem, da to vem, ampak da so oni vendar prišli sem pokusit te stvari. Neki gostilničar iz Teksasa je povedal, da imajo pri njih na voljo le posušena zelišča. Rekel je, da bi v Ameriki zmagal, če bi imel tak vrt, kot ga imamo mi. Mi ga imamo in smo zmagali,« je zgodbo družine Butul sklenil oče Mitja.
