Tiskane izdaje
Misel na to, da bi sedla v razred, poln zagrizenih ugankaric, me je že od začetka malo plašila. Iskreno povedano so križanke nekaj, pri katerih me bolj kot njihova gesla vznemiri, če pri postavljanju časopisnih strani z njimi nastane splet okoliščin, za katerega je še najprimernejši oguljeni izgovor »tiskarski škrat«, kajti nobeno pojasnilo ne more zares pomiriti strastnega reševalca križank. In navsezadnje me je bilo kot nekoga, ki ima ves čas opraviti z besedami, malo groza osebnega poraza. Zato se, ko sem sedla v razred Univerze za tretje življenjsko obdobje na Poljanski 6 v Ljubljani, nikakor nisem mogla otresti misli, kdo je pravzaprav tukaj opazovalec.
Črkovni rebus
»Imamo obiskovalko, novinarko Dela. Njenega imena vam ne bom kar takoj povedal, ampak ga bo treba uganiti,« je pouk začel Štefan Markovič. Možakar krepke postave in gostih brk, izpod katerih se prikrade tisti pravi ugankarski smeh z vprašajem na koncu, je na tablo napisal: črkovni rebus, pod njega pa nanizal: silicij, molibden, barij, neodim in uran. Ob vsa ta gesla, ki so strahospoštovanje vzbujala že zaradi čedalje bolj obledelega spomina na periodni sistem elementov, je zapisal še veliko črko R ter dodal ključ 2, 2, 2, 2, 2, 1, 1 in geslo 6, 6. »A smo v kemijo padli?« je navdušeno vzkliknila Tatjana Kac. Upokojena sodelavka na oddelku trženja je namreč hodila na srednjo tehnično kemijsko šolo, je razkril učitelj, medtem ko je dokončeval zapis na tabli.
Ko so dame razprostrle svoje potrebščine, knjige, ugankarske revije ter liste z rebusi in križankami, so se zazrle v tablo, rahlo priprle oči in za trenutek se je zazdelo, da se kar sliši, kako so začele mleti. »Imamo dve besedi po šest črk,« je Štefan Markovič začel drezati vanje. Niso se pustile dolgo provocirati, ampak so začele druga za drugo sestavljati zloge: si-mo … ba-n-du-R. Naenkrat sta bila na tabli izpisana ime in priimek, še preden bi vsaj približno ugotovila, od kod se je vzel -na. »Silicij in molibden sta na bariju, neodimu in uranu,« je razložil Markovič. Ker se pri krožku pri rešitvi zlepa ne ustavijo, so priimek še premetali v Durban in brunda in Budnar-jevo hišo. »Pri črkovnem rebusu je treba uporabiti tudi domišljijo,« je poudaril učitelj, »ugankarstvo je drugačen pogled na svet.«
Med udeleženke se je razlezlo pravo razpoloženje, še zlasti ko je učitelj prešel na novo poglavje – izpolnjevanko z izmenjavo črk. Za obujanje spomina je navrgel primer: kopalka se lahko spremeni v kopačko, kapalko ali kepalko … »To je nekaj drugega kot sponerizem, kjer zamenjaš med seboj dve črki v besedi, na primer iz imena Dani lahko nastane ljubkovalno ime naše Nade – Nadi,« je namignil na študentko, ki je sedela najbliže, Nado Obaid Veršič. Dame so se takoj spomnile na anagram, ki bi lahko nastali iz Nadi – Andi.
Težave z vokali
Asociacije so se kresale, a učitelj je pozornost vrnil k listom, ki so bili pred udeleženkami. Na njih sta bili mreži s praznimi polji, najti je bilo treba ustrezno geslo z dvanajstimi črkami. Prevarantka je imela črko premalo, Jugoslavija je imela dve črki, ki med ugankarji nista preveč priljubljeni – U in G, je spomnil Štefan Markovič. »Pa tudi kakšen urednik bi lahko začutil odpor do te besede,« se je zakrohotal.
Svoje križanke pogosto objavlja, tudi tiste, ki nastanejo v razredu, poskuša objaviti (največkrat v občasniku Odprta cona, ki ga izdaja Slovenska filantropija), a pri tem malo tiše prizna, da se je včasih v te »klane« kar težko prebiti. Med nezaželenimi črkami so še šumniki, »meni osebno je zoprn tudi M«, je razlagal, čeravno se po črki pravil nobene črke ne bi smeli prav preveč izogibati, navsezadnje naj bi dobra križanka vsebovala vseh 25, sem mimogrede še izvedela. Glavno pa je korensko pravilo: voda in vodnar nimata prostora v isti križanki, nastopajo lahko le samostalniki v prvi osebi ednine, množina je izjema, dvojina načeloma ni dovoljena, prav tako ne druge besedne vrste ...
Po Jugoslaviji se je na sredo izpolnjevanke navpično prebila beseda pomenoslovje – s pripombo Štefana Markoviča: »Z vokali bodo težave.« To slušateljic ni zmotilo, poglobile so se in okoli navpične besede kmalu začele gnesti še tiste vodoravne. Niti učiteljevi medklici z anekdotami jih niso zmedli; bolj zavzeto kot poslušale so zrle v tablo in tuhtale. Kmalu sta bili izpolnjeni obe križanki, tudi z zadnjimi estetskimi popravki (v križankah se je znašlo preveč besed, ki so se končale na -ica).
»Ju bom prepisala,« je na koncu zmagoslavno vzkliknila Nada in izdala, da je uradna zapisnikarica, mentor jo je poimenoval kar »naša tajnica«. Široko nasmejana ugankarica, nekoč socialna delavka, je roki držala svinčnik, že tako ošiljen, da je komaj še molel iz njene roke. »Tole ves čas nosim s sabo,« se je smejala, »ima radirko in tako majhen svinčnik se ne zlomi hitro. Ves čas piši-briši!« In tako lahko, kjer koli ima pač možnost, na hitro reši kakšen sudoku, na primer na avtobusu.
Avtobus je eden izmed krajev, kjer se marsikaj porodi, je dodala najstarejša študentka Ivka Peternel. »Tam vidiš najrazličnejše napise in v glavi se kar kujejo anagrami! Denimo iz Medno nastane demon,« je stresla iz rokava. Ivka je tudi udeleženka z najdaljšim, dvanajstletnim stažem v skupini, tako dolgo je v njej samo še Joži, uradneje Jožefa Naveršnik. Najbolj sveža upokojenka v skupini je Helena Koren (krožek obiskuje šesto leto), jo je potrepljala Nada (ona je v zlati sredini, kakor razkrije med smehom, saj ima 70 let), Ana Jovović, ki je »delala v prosveti«, pa je razredna »tršica za slovnico«. Letos nimajo nobenega novega člana, tudi moški ne pokažejo dovolj vztrajnosti, so ugotavljale.
Kakor pri reševanju se tudi pri opisovanju druga druge hitro dopolnjujejo in hitro zanikajo, da se jih med poukom polasti tekmovalnost: »Ne, to ni tekmovalnost, bolj je motiviranost,« je preudarno rekla Ana. Sošolke so ji pritrjevale: »Tako smo vesele, ko kaj pogruntamo!« V torek so se med drugim naučile, da je samica snežnega jereba – kura. »Včasih te kakšno geslo tako prevzame, da ga poiščeš v leksikonu,« je vzkliknila Tatjana in sošolkam hitro postavila še en ptičji rebus.
Guglajo pa ne
Nazadnje se je razvedelo, da je tisti, ki je v skupini še največji novinec, pravzaprav učitelj. Štefan Markovič, ki je zdaj tudi že upokojen, je »pouk« prevzel pred petimi leti, po smrti Pavleta Gregorca, enega izmed naših najboljših enigmatikov. Ta je skupino ustanovil in jo vodil osem let, je povedal Markovič in ponosno dodal: »Ko sem prevzemal skupino, so mi dejali, da mi bo zlezla pod kožo.«
In kako so ga sprejeli študenti? Za dobrodošlico je poskrbela Joži, ki je pred poukom na tablo napisala anagram: O, mršav fantiček. S podpisom: Žejen odbor. Markovič je že objavljeni anagram prepoznal in mu le pripisal kraj objave. Rešitev je bila: Štefan Markovič, podpis: Jože Berdon. Ta je menda ob objavi dodal pripis: znani ugankar iz Mengša ni mršav.
A da so ga študentke, nekatere s precej daljšim stažem zasvojenosti s križankami, ugankami in rebusi kot on, zares sprejele, se je potrdilo, ko so ga povabile, da se jim pridruži pri obveznem programu po šoli: kavi. Po našem srečanju je bil ta program malce prilagojen, saj je bil deloma namenjen seznanjanju z učenkami, a klepeta in smeha kljub vsemu ni bilo mogoče vreči iz ustaljenega ritma. Ana je na telefonu hitro pokazala fotografijo vnučka, tudi druge so takoj začele klepetati o svojih vnukih in hitele pripovedovati, kako so nekatere že okužile s svojim konjičkom.
Ivka se je spomnila, kako se je učila pisati z očetom: tako, da je v križanko vnašala črke. In tako je tudi ona učila pisati vnuka; zdaj od njega že dobi kakšno križanko, da jo reši, navsezadnje je že odrasel, je pripomnila Ivka. Tudi Tatjana je bila še v osnovni šoli, ko jo je sosed poklical, da bi mu pomagala pri reševanju križank, kajti bila je »specialistka za filmske igralce«. Kakor ima vsaka svojo zgodbo o tem, kako jih je prevzelo ugankarstvo, ima vsaka tudi svojo najljubšo križanko, a vsem je skupno eno: ne marajo za tiste najlažje, slikovne. Vznemirijo jih kvečjemu tiste iz sredine, koordinatne, italijanske in sudoku.
»Te dame sodijo med prvih dvesto ljubiteljev zahtevnejših ugank v državi,« je med tem, ko sta jih klepet in smeh odnesla po svoje, resno povedal Štefan Markovič. Besede so jih že tako prevzele, da, denimo, Joži dopolnjuje ugankarski slovar s svojimi gesli – dodala jih je že petsto. Vsekakor pa jim je skupno še eno: googla ni! Ob vprašanju, ali se kdaj zatečejo k tej pomoči, se kvečjemu namrdnejo in pritožijo, da se je ta veja križankarstva že pritihotapila med tisto pristnejše. »To se takoj vidi,« so prikimale, »in čedalje je več tega.«
