Umetnost ikonopisja Silve Božinove

Na delavnico slikanja ikon so prišli udeleženci z vseh koncev Slovenije.

Objavljeno
18. oktober 2011 13.36
Posodobljeno
18. oktober 2011 13.36
Jože Pojbič, kultura
Jože Pojbič, kultura

Iz zvočnikov je bilo slišati pridušeno, umirjeno sakralno glasbo. Po mizah so bili naloženi čopiči, barve, palete, ravnila... Deveterica se je sklanjala nad belimi deskami in nanje s fotokopiranih podob Jezusa, Marije in svetnikov prenašala grobe obrise bodočih slik.

Bilo je mirno, tiho, le voditeljica in njena pomočnica sta se od časa do časa sprehodili po prostoru in se ustavili pri kom, ki ju je s pogledom zaprosil za pomoč. Polglasni pogovor, pojasnilo, morda pomoč pri potezi s svinčnikom ali tenkim čopičem, in spet mir.

Z vseh koncev Slovenije so prišli udeleženci tokratne delavnice slikanja ikon za začetnike in napredujoče v salezijansko Marijanišče v Veržeju in med njimi so bili oboji – tako začetniki kot takšni, ki so bili že drugič ali tretjič v delavnici Silve Božinove - Deskoske. Bolgarska svobodna umetnica, po izobrazbi politologinja, sociologinja in magistrica umetnostne zgodovine, se z umetnostjo ikonopisja ukvarja že dve desetletji in delavnice za vse, ki si želijo doživetja ustvarjanja ikon, prireja v Avstriji, Belgiji, Nemčiji in Sloveniji, pri čemer ji zadnja leta pomaga hči Vesna.

Ikonopisje in ikone same, čeprav so skoraj sinonim za pravoslavno vero, namreč že dolgo niso več omejeni samo na območja, kjer prevladuje pravoslavje in jih ne najdemo več samo v domovih pravoslavcev. »To je globalizacija in ekumenizem, sprejemanje drugih in drugačnih,« mi je o tem dejal veržejski župnik Jožef Krnc, ki se je prav tako udeležil tridnevne delavnice.

Tudi nekdanje pravilo, da so lahko ikone slikali samo v tej umetnosti izmojstreni menihi v pravoslavnih samostanih v duhovnem okolju tišine, molitve in posta, ko so slikanje doživljali kot bogoslužje z barvo in čopičem, ne velja več. Že pred več kot tremi stoletji so v takratni cesarski pravoslavni Rusiji popustili pri tem pravilu in takrat je slikanje ikon za milijone pravoslavnih vernikov in za številne cerkve postalo že skoraj industrija.

Pa vendar ikon tudi dandanes ne more slikati kdorkoli in kakorkoli, pravita Silva Božinova - Deskoska in njena hči Vesna. »Tisti, ki jih slikajo, morajo imeti odnos do vere. Brez tega bodo to le lepe slike in nič več.« S tem se strinja tudi Vladimira Arnuš iz Maribora, ki spada med »napredujoče« udeležence delavnice. »Slikanje ikon je zame več kot umetnost. Je tudi meditacija, je molitev, s podobo, ki jo ustvarjaš, se na neki način povežeš. Nastala podoba je moja, del mene, ko jo imam doma, imam občutek, da me gleda, da je živa.«

Darji Karneža iz Celja pa se zdi pomembno, da v delavnicah Silve Božinove ostajajo zvesti tradicionalnim, stoletja starim tehnikam, pravilom in motivom. »Pri takšnih, tradicionalnih podobah je veliko bolj poudarjen njihov sakralni pomen. Sicer lahko ikone vsakdo piše, obstajajo tudi sodobnejši, bolj ateistični pristopi, toda pri nas je prisotna globina sakralnega,« pravi.

Prav zaradi tradicionalnih postopkov je delavnica trajala tri cele dneve. Vsak dan od devetih zjutraj do šestih zvečer so udeleženci s kratkimi premori ustvarjali vsak svojo izbrano podobo povsem enako, kot so to nekoč v čisto drugem času in drugačnem okolju počeli menihi.

Na vnaprej grundirane deske iz lipovega lesa – voditeljica delavnice jih pripravi doma tako, da desko najprej prevleče s platnom, nato pa jo v več tankih plasteh premaže s segreto mešanico živalskega kleja in mavca – so čez prosojni papir prenesli obrise izbranega starega originala. Z rdečo jajčno tempero so nato pobarvali ozadje, na to namazali vodotopno lepilo in nanj nanesli mikronsko tanke lističe zlata. Na večini tradicionalnih ikon je namreč ozadje ali vsaj avreola svetnika pozlačena, kar simbolizira nebesa. Potem so začeli s tankimi sloji barve izrisovati in slikati telo, vedno po pravilu, da se začne z najtemnejšo barvo in se prehaja k beli, kar simbolizira prehod iz teme k luči oziroma stvarjenje sveta.

Ker so tradicionalne ikone polne simbolov in ima skoraj vsaka podrobnost svoj pomen, pri kopiranju takšnih podob sodobni ikonopisci ne spreminjajo ničesar, niti anatomskih neskladnosti ali nepravilne perspektive ne. Na koncu je na vrsti obraz z vsemi podrobnostmi in napisi levo in desno od glave. Vsako ikono je treba še zaščititi s šelakom in dolgotrajno ustvarjanje je končano.

V nedeljo popoldne so udeleženci veržejske delavnice po vseh teh postopkih svoje dokončane ikone odnesli še v kapelico zavoda, kjer jih je župnik Jožef Krnc blagoslovil, in nove stare podobe so odšle na pot v domove svojih stvariteljev.