V edinem uradnem skladišču v Sloveniji se nabere vsako leto od 120 do 130 ton volne.

Pred 15 leti so bile njihove najmlajše stranke stare kakšnih 55 let. Danes ima njihova ciljna skupina od 30 do 45 let. »Ljudje so spet začeli bolj ceniti naravne materiale,« ugotavlja Marija Srblin, v ostrem mrazu odeta v jopico bež barve, spleteno iz volne. Pogled nanjo ne spodbudi asociacije na ovce, še manj na kup umazane volne, ki je nakopičena v skladišču, iz katerega se širi oster in rezek vonj.

Če bi vstopili, bi se morali razkužiti, hiter korak pravočasno ustavi direktorica strokovnih služb podjetja Soven, kjer odkupijo od 70 do 80 odstotkov volne slovenskih lastnikov ovac.

Na kupih je vse pomešano. Bela, rjava, skorajda črna volna. Sortirajo jo ročno. Drugače ne gre. Saj prosijo rejce, naj bodo pri striženju pozorni. »Za vse je pomembno le, da ovco ostrižejo hitro, ne pa tudi, da jo ostrižejo pravilno,« se pritoži Marija Srblin. Če bi tisti, ki ovce strižejo, volno, ki jo odstranijo s trebuha, repa, glave in tac, zavrgli, bi pri predelavi ostalo kakšnih 25 odstotkov odpadka. Ker je ne, je tega lahko tudi 75 odstotkov.

Volno za nogavice

Prav s tem so posredno povezane pritožbe rejcev, da je odkupna cena volne pri nas nizka. Marija Srblin je prepričana, da ni. »Naša odkupna cena za povprečno alpsko volno je 20 odstotkov višja kot drugod. Ljudje se najpogosteje pritožijo, ko na spletu preberejo, po kakšni ceni, na primer, v Avstraliji odkupujejo volno merino, in ne znajo narediti primerjave.«

Tudi to, da si rejci namesto finančnega plačila lahko izberejo izdelke v protivrednosti cene volne, je v navadi, nadaljuje. Razen na območjih z zelo razvito ovčerejo je v osemdesetih odstotkih držav odkup volne urejen s kompenzacijo. A bi se naši rejci temu lahko izognili, če bi hoteli. »Za svojo volno bi lahko dobili denar, vendar bi morali z nami podpisati pogodbo in se zavezati, da bodo volno sortirali.« Podpis pogodbe jim še gre, sortiranje že ne več.

In tako skladišče, edino uradno registrirano v Sloveniji, vsako leto zapolni od 120 do 130 ton volne, ki jo morajo sortirati ročno; na koncu je uporabne le od 80 do 90 ton.

Iz najbolj kakovostne naredijo posteljnino, drugorazredno predelajo za pletenine, kombinacijo prve in druge kakovosti oziroma volno različnih barv in vlaken pa porabijo za toplotno izolacijo. Ko jo tako preberejo, jo stisnejo v bale. Takrat z njo ne morejo začeti še nič delati. Je umazana in smrdi. Najprej mora v ekološko pranje. Kam? V Belgijo. Kljub oddaljenosti je to še vedno ceneje, kakor če bi jo prali kje v bližini.

Ko se vrne, ostrega vonja ni več in tudi po njej je dovoljeno prosto stikati. Mehka je, čeprav je na trgalnem volku, kakor se reče stroju, ki stoji sredi manjšega prostora, do zadnjega kotička zapolnjenega z volno, še niso razcefrali.

Vsa pride na vrsto, naj je črne, rjave ali bež barve. Le dvajset odstotkov je barvajo, preostala ostane naravna, ko potuje v predilnico, edini prostor, ki spominja na pravo tovarniško halo. Predilni stroj je glasen, a je hrup neprimerljiv s tistim, ki ga je bilo pred desetletji mogoče slišati v predilnicah nekdanjih velikih tekstilnih tovarn.

Sonja in Romana imata v ušesih čepke. Nista predici in ne delata samo v predilnici. Vseh šest zaposlenih v proizvodnji zna opravljati vsa dela. »Vsak od nas ima svoj poklic, vendar smo se vsi priučili tudi drugih del. Če imaš voljo in interes, ni težko pa tudi veliko bolje je, da znamo vsi vse,« je Romana zadovoljna s sistemom dela. Po poklicu je tekstilni tehnik, njena kolegica je, na primer, šivilja, vendar nobena nima težav z obvladovanjem predilnega stroja, ki je v glavnem avtomatiziran in stoji v predilnici, »edinstveni v osrednji Evropi, ker mikanega sistema drugod načeloma ne uporabljajo«, kakor pravi Marija Srblin.

Volna, ki jo trgalni volk razcefra, gre namreč naprej skozi velik siv stroj, imenovan mikalnik. »Tako dobimo nit. To damo na predilec, kjer se ovije in utrdi, nato pa v združevalnik, da dobimo štreno,« opiše postopek. Kako trdna bo nit, ni odvisno le od vitja, temveč od načina obdelave. Ekološko obdelana je manj trdna od industrijsko obdelane.

Pletejo doma

Volno obdelujejo ekološko. Da mora biti ime blagovne znamke kratko in ne sme pomeniti nič, je pred več kot sto leti razmišljal George Eastman, ko je za svoje izdelke izbral ime Kodak. Ime Soven je kratko, a ne brez pomena. Slovenska ovčja volna, ekološka in naravna, bi se glasilo njegovo dolgo ime. »Vedno sva bila usmerjena v naravo,« pojasni Marija Srblin.

Podjetje je pred 15 leti ustvaril njen mož Leon, ko je iskal podjetniško priložnost, četudi ni bil tehnološki presežek, in tržno nišo, ki bi jo lahko zapolnil. Ugotovil je, da v Sloveniji nihče ne predeluje domače ovčje volne, in ustanovil majhno podjetje. Čez štiri leta se mu je pridružila še žena, čeprav je službo imela, kmalu pa se jima bo še sin Žiga, ki pravkar končuje študij tekstilne tehnologije na strojni fakulteti.

Družinska sinergija jim pomaga, da se enotno odzivajo na zahteve trga in tehnološki razvoj. V majhni tkalnici stoji stroj in v njegovem ozadju visoka plošča z mavričnim mozaikom valjev, s katerih se barvne niti kot pajčevina raztezajo do ozadja stroja. Na njegovi sprednji strani se v balo zvija barvna tkanina, iz katere bodo, ko jo bodo oprali, naredili jakne in plašče.

Strojna tkalnica je podobna mini tovarniški hali, ročna prijetni sobi za ročnodelski krožek. »Polovica tkanin je stkana ročno. Tukaj si lahko privoščimo več vzorcev in večji razpon debelin, predvsem pa so izdelki unikatni. Res pa je, da so zato skoraj dvakrat dražji. Malo zaradi stroška delovne sile in malo zato, ker se pri ročnem tkanju porabi več volne kakor pri strojnem.«

Kljub temu pa, pravi Marija Srblin, cene njihovih izdelkov pri nas ne dosegajo niti 60 odstotkov tistih, ki bi jih menda iztržili v tujini. Tja prodajo okoli 15 odstotkov tega, kar izdelajo, širše pa se na globalni trg s kadrom, ki ga imajo, trenutno ne morejo usmeriti.

Lovci in alpinisti jih imajo radi

Pletenine – 99 odstotkov je spletenih ročno – izdelajo pletilje kar doma. Ne, res jih ne morejo plačati bajno, vendar večina z njimi sodeluje že več kot deset let. S polstenjem pa se ukvarjajo v podjetju. Sonja namaka roke v milnico in z njimi drgne nepredelano volno. Volna se sprijema, koža na njenih rokah se mehča in rdeči. »Zelo jo moraš mazati, pa se ne uniči,« je ne skrbi zanjo, sicer pa nikoli ne polstijo vse dni v tednu in tega dela ne opravlja le ena delavka.

Ker vsi delajo vse, pridejo vsi na vrsto tudi za šivanje. Šivalni stroji za vzglavnike, ki jih ljudje lahko prinesejo znova napolnit, so na pogled povsem navadni, tisti za odeje je pritrjen na rob ogromne mize. Nihče ne sedi za njo. Na njej počiva velik lesen okvir s kovinskimi kaveljci, na katere napnejo najprej bombažno tkanino, nanjo nanesejo volno, to prekrijejo z iglano volno in na koncu, ko vse to spet prekrijejo s tkanino, okvir po vodilu proti šivalnemu stroju potuje sam.

Plašče in jakne je treba skrojiti in sešiti ročno. Ne prepihajo, zatrjuje Marija Srblin, kljub temu pa ljudje med pleteninami kupujejo največ puloverjev in jopic. Najredkeje se pri njih v Selnici ob Dravi oglasijo sosedje, večina jih k njim pride načrtno, celo stalne stranke iz Primorske.

Ali lovci in alpinisti. Lovske družine za svoje člane kupijo puloverje in rokavice, alpinisti si nabavijo rokavice in nogavice. »Volna je edina, ki po naravni poti preprečuje ozebline, saj se vlaga nabira na zunanji strani,« pojasnjuje Srblinova. Če je volna obdelana ekološko, ima daljšo življenjsko dobo, doda, in da je odličen toplotni izolator, predvsem pa »odbija prah, pršico in vlago, zato je primerna za alergike in hude asmatike«.