Urša Žorž: Ženske se poberemo hitreje kot moški

V času, ko marsikdo iz stanovanja niti lastnega nosu ne pomoli, je postala organizatorka družabnih dogodkov in izobraževanj.

tor, 17.06.2014, 06:00

V Oni preberite še:

- Branko završan, igralec: Vsi živimo 
v strahu preživetja

- Društvo hrtji svet: Psi, ki odpuščajo

- Poklon Zoranu Garevskemu: Tam nekje čez mavrico

Elektronskih sporočil Urše Žorž se vedno razveselim. Enkrat vabi na večerjo v temi, drugič na predavanja o modi, tretjič na koktajl čajanko, četrtič na fotografiranje hrane, petič, šestič, sedmič ... na najrazličnejša predavanja, ob katerih duša dobesedno zapoje. Letošnji junij, je napisala danes, bo namenjen ženskam na pohodu. Takšnim, kakršna je tudi sama.

V času, ko marsikdo iz stanovanja niti lastnega nosu ne potegne, je namreč postala organizatorka družabnih dogodkov in izobraževanj. Je tudi ena gonilnih sil prireditve 500 podjetnic. O njih zna povedati marsikaj: da so bolj prilagodljive in bolj pozitivne od moških, da se ob izgubi službe hitreje poberejo, predvsem pa, da nikoli ne obupajo.

Kako je z druženjem med krizo? Smo se ljudje še bolj zaprli ali smo že prišli do točke, ko se skupnost ponovno oblikuje in čedalje bolj iščemo družbo?

Za nami je dolgo obdobje, ko so se ljudje dobesedno zaprli za štiri stene. Apatija je bila tolikšna, da iz stanovanja niti pokukali niso. Zdi pa se mi, da imajo tega počasi že dovolj, ker to prav nič ne pomaga. V družbi namreč laže dobiš priložnost za nov zagon ali zgolj idejo za razmislek.

V takšnih časih ste morali biti precej pogumni, da ste pred skoraj štirimi leti ustanovili lastno podjetje Eventio, ki ljudi nagovarja k druženju in izobraževanju. Od kod ta odločitev?

Vse se zgodi točno ob pravem času. Bolj ko se začneš poslušati in bolj ko živiš po intuiciji, če temu lahko tako rečem, bolj se ti življenje odpira in več čudežev se ti začne dogajati. In bolj ko ugotavljaš, da je vse mogoče in da nemogoče ne obstaja, bolj se tvoje življenje vrti v drugačni smeri. Je pa seveda zelo pomembno, da približno veš, kaj si želiš. Življenje ne ve, kaj naj ti da, če si ves zmeden.

Kaj je bila pri vas tista točka preloma, ko ste po sedemnajstih letih varne službe v Hitu odšli na svoje?

Pravzaprav me je v to potisnilo življenje. V Hitu sem pridobila veliko izkušenj in spoznala ogromno ljudi, bila sem na različnih delovnih mestih, na koncu vodja izobraževanja. Toda sčasoma sem začutila, da si želim še nekaj več. Po eni od reorganizacij v Hitu ni bilo več mojega delovnega mesta. Dobesedno čez noč sem se odločila, da je čas za nove izzive in da grem na svoje. Mnogi so bili v šoku, jaz pa sem začela pakirati, čistiti pisarno ... Odločitev se mi je takrat zdela povsem normalna. Če zdaj pogledam nazaj, je bil to resnično velik in pogumen korak.

Najbrž je marsikdo zmajeval z glavo, ko ste postali organizatorka dogodkov in izobraževanja v dokaj majhnem lokalnem okolju.

Vse življenje sem organizirala različne stvari. Vedno sem bila tista, ki je pripravljala srečanja sošolcev s fakultete in srednje šole, zabave, druženje prijateljev. To sem imela v malem prstu, ne nazadnje sem kot organizatorka delala tudi v Hitu. Ko sem od tam šla, nisem še točno vedela, kaj bom počela. Potem sem se vprašala, kaj pravzaprav znam delati. Kar me je resnično veselilo in v čemer sem bila dobra, je bilo prav organiziranje dogodkov. Na tem področju sem tudi postala samostojna podjetnica. Odločila sem se, da ne bom počela stvari, ki jih delajo že drugi, ker hočem ponuditi kaj drugačnega. Prek facebooka sem prišla do Irene Hleb iz Maribora, s katero pripravljava prav posebne čajanke, z nekdanjim sošolcem Tomijem Vugrincem sva zasnovala večere o modi, tu so še večerje v temi in še bi se našlo. Skratka, na pot mi hodijo ideje in ljudje, ki so res nekaj posebnega.

Prav vaše večerje v temi so bili nadvse odmevne, tudi medijsko.

Ideja sploh ni nič novega. Že pred več kot dvajsetimi leti se je vse skupaj začelo v Švici, kjer so želeli ljudem predstaviti, kako je, če si slep. Med drugim so jim zavezali oči, tako da so si lahko pomagali le z otipom. Ideja me je tako navdušila, da sem jo pri nas izpeljala skupaj z restavracijo Origano. Res je vse popolnoma drugače, ko ti vzamejo vid. Izostrita se ti vonj in okus. Včasih sploh ne prepoznaš, ali je vino, ki ga piješ, belo ali rdeče. Udeleženci se kdaj tudi malce »skregamo«, ko ugotavljamo, kaj pravzaprav pijemo. (smeh)

Smo Slovenci dovolj naklonjeni takšnim novostim, si jih upamo izkusiti?

Še vedno nas je precej strah. Ko prideš na večerjo v temi, ne veš, kaj boš jedel. Jedilnik ni znan, sproti ugotavljamo, kaj jemo in kaj pijemo. Doslej so bili nad dogodkom vsi navdušeni, celo tisti, ki imajo klavstrofobijo. Sicer nekaj časa traja, preden ljudje izvedo za takšne dogodke. Največ seveda naredi pohvala od ust do ust. Zdaj že kličejo tako posamezniki kot podjetja.

Kako te strahove razbijate?

Če razvijaš nekaj novega, traja kar precej časa, da se ljudje na to navadijo in vidijo, da ni bavbav. Če orješ ledino, je to mučno delo, včasih te že ima, da bi obupal, a ko vidiš, da z večera odhajajo sami zadovoljni obrazi, si srečen. Veš, da se bodo stvari počasi obrnile na bolje. Predvsem mlade generacije, ki so bolj odprte in prodorne, zahtevajo drugačno ponudbo. Ne moreš jih prepričati s stvarmi, ki jih ponujajo vsi.

Ali vi poiščete ciljno publiko ali ona poišče vas? Spomnim se enega od vaših večerov, ko je predavateljica Tina Grilc postregla z nadvse koristnimi napotki za iskanje dela v tujini, kakršnih ne zaslediš ravno vsak dan.

S Tino sva se spoznali na dogodku 500 podjetnic. Ker se mora vsaka stvar omediti, je trajalo pol leta, preden sva začeli sodelovati. Dokler predavanja ne slišiš v živo, ga je teže tržiti. Tinino me je navdušilo, zato sem ji predlagala, da bi ga še nekoliko razdelila po posameznih sklopih, o opravljanju prakse v tujini, o iskanju službe ter o možnostih zaposlovanja v tujini po štiridesetem letu, da bi zajela čim več različnih ljudi, ki bi slišali njene zelo koristne nasvete.

Omenili ste dogodek 500 podjetnic. Kako je danes z ženskami v podjetništvu?

Naš dogodek 500 podjetnic resnično ruši meje. Veste, zbrale smo se tri – poleg mene še Zorica Jakolin in Petra Škarja – in si rekle: Naredimo nekaj velikega! Nismo ne klub in ne društvo, gre zgolj za dogodek, ki ga izpeljemo enkrat na leto, a se na njem pretaka takšna energija, ki se je sploh ne da opisati. Nastajajo različne povezave, tako prijateljske kot poslovne. Zorica vedno reče, da gre za nekakšen mini facebook, saj smo se podjetnice tako povezale med sabo, da že nekaj let komaj čakamo srečanje. Tu namreč ni negativnih ljudi. Tiste, ki pridejo, imajo resnično voljo in željo, da od dogodka kaj odnesejo: ali poslovno ali osebnostno, še najbolje pa kar oboje.

Mar to pomeni, da se podjetnice premalo družite med sabo, če tako nestrpno čakate na druženje?

Sodelovanja in druženja med nami bi bilo lahko več. Mislim, da si podjetnice preprosto ne vzamejo časa. Če si za vse sam, kot sem jaz, je dela ogromno. A stvari se izboljšujejo in vedno več je povezovanja in srečanj. Me bomo v okviru 500 podjetnic septembra pripravile vrtno zabavo, kjer bo nekaj uporabnih vsebin in ogromno poudarka na mreženju.

Katere pa so največje težave, ki jih imate?

Še vedno se prebijamo in še vedno žal nismo enakovredne moškim. Biti ženska v podjetništvu je teže. Naš cilj ni radikalni feminizem, saj dajemo podjetništvu svoj pridih, moški pa svojega. In oboji skupaj damo odlične rezultate. Je pa biti ženska v podjetništvu zagotovo teže: teže se prebiješ, poleg tega si mama, skrbeti moraš še za družino. Zato se moraš čemu tudi odpovedati: jaz sem morala na začetku sina malce zapostaviti, grozno je bolelo, a tako pač je.

V Sloveniji je registriranih več kot 16.000 samostojnih podjetnic. Kaj vse počnejo, s katerimi dejavnostmi se največ ukvarjajo?

Mogoče si ženske upamo poskusiti več novih stvari. Ko izgubimo službo, se prej poberemo kot moški in prej začnemo razmišljati, kaj bi. Zato takšna številka samostojnih podjetnic, saj je v zadnjem času veliko ljudi izgubilo službo. Ženske pa ne obupamo in ne jočemo, temveč ugotovimo, kaj znamo in kaj bi lahko naredile. Največ podjetnic je zaposlenih v storitvenih dejavnostih: kozmetiki, frizerstvu, ogromno jih izdeluje nakit in se ukvarja z najrazličnejšimi ročnimi spretnostmi. Velikokrat se zgodi, da ženska po izgubi službe izbere svoj hobi za svoj novi poklic.

Torej je naša prednost tudi prilagodljivost.

Zagotovo. Prav tako kot dejstvo, da na stvari gledamo pozitivno. Moškim služba ogromno pomeni, za večino je na prvem mestu. Ženske pa imamo na prvem mestu več stvari: službo, družino, prijatelje ... Zato udarec, če izgubimo službo, mogoče ni tako zelo hud kot pri moških, se mi zdi. Se pa tudi hitreje povežemo. Mene večkrat vprašajo po konkurenci. Pa jim rečem: Kakšna konkurenca! Na tistega, s katerim pripravljam dogodke, ne gledam kot na tekmeca, temveč se raje vprašam, kaj bova skupaj naredila. Pomembno se je povezati.

Drži podatek, da ima na srečanju prav vsaka od 500 podjetnic oblečenega nekaj rdečega?

Drži. Rdeča simbolizira strast, pogum, to je ženska barva. Pravilo smo vpeljale že lani in bomo z njim nadaljevale. Tudi predsednik države je imel, ko nas je lani obiskal, rdečo kravato ... (smeh)

Ampak moških na ta dogodek ne vabite.

Namenjen je pač ženskam, podjetnicam. Letos sta se na dogodek prijavila celo dva moška! Pa tudi osrednja govorca sta bila moška: Ivo Boscarol in Matevž Slokar. Lepo jima je bilo med nami.

Vam moški na takšnih dogodkih ponudijo tudi kakšno poslovno priložnost?

Meni jo je prav Matevž Slokar. Postala sem urednica nove spletne kulinarične revije, ki bo začela izhajati junija. Matevža so ženske na dogodku z vseh strani oblegale s svojimi vizitkami in idejami. Tiste, ki se znajo povezati, imajo vedno pripravljene vizitke. Na takšnih dogodkih je najlaže narediti prvi korak, saj je vzdušje nadvse sproščeno. Če znaš in imaš vsaj malo poguma, lahko tam narediš marsikaj. Sicer pa: če si zaprt, v podjetništvu res nimaš kaj veliko početi.

Kaj je pogoj za uspeh: strast, predanost, delovnost?

Kombinacija vsega. Predvsem moraš verjeti vase, vedeti, kaj si v življenju želiš početi, ali je to res tvoja pot. Vsak seveda tudi pade: enkrat, dvakrat, trikrat ... A pomembno je, da po padcu vstaneš, obrišeš prah in greš naprej. Da ne obupaš in ne rineš z glavo skozi zid, če kaj ne gre. Prav tako pomembni sta predanost in delavnost: vedeti moraš, da v podjetništvu, sploh na začetku, ni urnika, ni sobot, nedelj, praznikov, včasih ni niti dopusta. Ali pa greš na dopust z računalnikom.

Kje je vaš podjetniški košček pod soncem?

Imam tri stalne kraje, kjer prirejam dogodke: Novo Gorica, Portorož in Ljubljana, kamor se v kratkem tudi selim. Sem človek, ki mora imeti ves čas nove izzive, in sproti ugotavljam, kaj je tisto, kar me res veseli. Trenutno sta to kulinarični in vinski svet. V njem sem dobila nov zagon.

Toda kulinarična ponudba je v zadnjih letih resnično ogromna. V čem bo nova spletna revija, ki jo pripravljate z Matevžem Slokarjem, drugačna?

Imeli bomo eno ali dve tematiki na revijo, drugačni pa bomo v tem, da bo revija lahkotna. Namenjena bo ljudem, ki uživajo v kulinariki in jih zanima, kaj imajo na krožniku in v kozarcu. Tematika prve številke bo pivo. Pisali bomo o stvareh, ki ljudi zanimajo, a bolj zabavno. Poskusili bom poiskati mlade, ki na tem področju šele začenjajo svojo poklicno pot, tako bi jih namreč radi promovirali.

Vas je za kulinariko navdušil sin Tin, ki je pri petnajstih letih odličen kuhar, ali imate to v družini?

Ne kuham prav zelo rada, veliko raje jem. Odkar odkrivam nove stvari, se mi odpira povsem nov svet. Trenutno je to pivo in nad njim sem naravnost navdušena! Slovenski mikropivovarji so res pohvale vredni in lepo jih je poslušati, kako s strastjo pripovedujejo o svoji »ljubezni«.

Tin je že pred dvema letoma navdušil celo šefa resničnostnega šova Gostilna, veliko smo brali tudi o tem, da zbirata denar za njegovo šolanje na prestižni kuharski šoli Le Cordon Bleu v Parizu.

Enkrat na mesec sva doma prirejala tematske večerje, kjer je on naredil štiri hode, zraven pa je kot sponzor vedno sodeloval tudi eden od vinarjev. Doslej je Tin denar v glavnem porabljal za izobraževanje, nove kuharske knjige in pripomočke. Ko bova šla v Ljubljano, bova začela takšne dogodke delati bolj na veliko. V Novi Gorici so namreč ljudje čakali tudi po nekaj mesecev, da so prišli na vrsto za večerjo.

Ste ga vi usmerili, da mora gojiti v življenju neko strast?

Ne. To je prišlo čisto spontano. Je zelo umetniški tip: všeč mu je modno oblikovanje, poje v zboru, igra violino, slika, riše ... Ima ogromno talentov, ki so se počasi zožili na kuhanje, a zagotovo so mu v pomoč pri njegovi kreativnosti tudi drugi talenti.

Kulinarika je torej pri vas doma vrhunec vseh umetnosti?

Očitno lahko v njej vse uporabiš. Zdaj Tin že razmišlja o tem, da bo šel v Francijo, da bo imel svojo restavracijo, svojo slaščičarno s posebnimi kreacijami. Vse to, kar zna in si je želel, bo združil v kulinariko in jo še dopolnil.

Mladi danes pri petnajstih težko začrtajo svojo poklicno pot, pri njem pa se zdi, kot da mu je vse jasno.

Res je, Tinova generacija v večini še ne ve, za kateri poklic se bo odločila. Pa saj tudi mi nismo prav dobro vedeli. Pri tem se mi zdi pomembna spodbuda staršev. Tin ima stoodstotno podporo staršev in vseh, ki ga obkrožajo. Jaz mu nikoli ne rečem, da kaj ni možno. Nikoli ga ne zatrem. Če si nečemu resnično predan, ti bo uspelo, ne glede na to, kaj počneš. Jaz v to neomajno verjamem. Tedaj se vrata kar odpirajo, nanje sploh ni treba trkati.

Kaj pa bo vaš naslednji izziv?

Poleti načrtujem svoj blog. Podjetnice jih namreč ne pišejo ravno pogosto. Pišem pa izključno takrat, ko imam kaj povedati, oziroma vedno počakam na pravi navdih. Želim si, da bi z blogom koga spodbudila, da naredi kaj zase, da začne v življenju početi stvari, ki ga veselijo in polnijo.

Prijavi sovražni govor