V 1001 noči okoli sveta - s kolesom

Na začetku je bil zgolj sen, bolj ali manj čudaška ideja: podati se na Kitajsko s kolesom. Na koncu je kolesarski par iz Oldenburga v Nemčiji prekolesaril svet. Sprva sta hotela s kolesom do Kitajske – in na poti do tja doživeti in spoznati čim več dežel in kultur, si privoščiti oddih, najti smisel po končanem študiju. Nazadnje sta Nicole Franke in Tobias Pieper s kolesom obkrožila svet. Poleg Evrope in Azije sta prepotovala tudi Avstralijo in Ameriko. Prečkala sta 31 držav. Po 1001 dnevu, 49.263 kilometrih in 78 zamenjanih zračnicah sta se pred dnevi znova vrnila na izhodišče svojega dolgega potovanja – v Oldenburg na Spodnjem Saškem, v mesto, kjer sta nekoč oba študirala.

Solze sreče v Oldenburgu

Pod modrim nebom in pri stopinjah krepko pod ničlo so družinski člani in prijatelji s solzami sreče v očeh zadnjo soboto pričakali oba pustolovca. Po skoraj treh letih, kolikor je minilo, odkar sta krenila na pot, je bilo veselje ob ponovnem snidenju nepopisno. »Nimam besed,« je zavzdihnila 54-letna mati Bärbel Franke. Tudi njeno 28-letno hčer Nicole in njenega prijatelja so ob sprejemu premagala čustva. Enaintridesetletni Tobias Pieper je hkrati priznal, da ga ob veselju in sreči preveva še en, malce nenavaden občutek, katerega vir je zavest, da se je neko življenjsko obdobje nepreklicno izteklo. »Življenje, kakor sva ga živela tri leta, je zdaj minilo,« je dejal.

To je bilo življenje dveh nomadov na kolesih, kakor sta se sama poimenovala: preprosto in predvidljivo. Vsak dan, dan za dnem, sta odkrivala novo in neznano in uživala v nenehnih spremembah, neskončni menjavi krajev in ljudi. »Najlepše doživetje je bila gostoljubnost, s katero so naju povsod pričakali,« pripoveduje Nicole Franke, ki je, tako kot njen prijatelj, študirala krajinsko ekologijo. Pogosto se je zgodilo, da so jima popolni tujci ponudili hrano, posteljo ali odstopili prostor za šotor. »Negativna izkušnja pa je bilo opazovati, kako gospodovalno in brezobzirno se človeštvo vsepovsod vede do okolja in narave,« dodaja. Ravno zaradi te izkušnje želita sama ravnati drugače: sanjata o samopreskrbni kmetiji, na kateri bi se lahko prehranjevala s sadjem in zelenjavo, kokošmi in kozami.

Novi načrti

»Izkusila sva,« pripoveduje Tobias Pieper, »da lahko živiva preprosto in znava biti zadovoljna z malim.« Dve leti in devet mesecev je mladi kolesarski par živel pretežno od prihrankov, nekaj časa sta v Avstraliji tudi delala. Svojo potovalno opremo sta dopolnila z darovi sponzorjev. Obetata si, da bosta nekoč z njo prepotovala tudi Afriko, Indijo in Rusijo.

»Od kod ji tolikšno hrepenenje po daljavah?« se pogosto sprašuje mati Bärbel Franke. Sama je potrebovala kar nekaj časa, preden se je naučila živeti z mislijo, da je njena hči Nicole daleč stran, povsem na drugem koncu sveta. Toda neustavljiva sla po pustolovščini, ki jo je začutila pri hčeri in jo poskušala podoživljati, je tudi njej »podarila košček mladosti in svobode«.

Po besedah 50-letne Michaele Pieper je njen sin Tobias od nekdaj hrepenel po pustolovščinah. »Velike skrbi mi je povzročil že pri svojih osemnajstih, ko se je odločil, da bo peš in sam, brez spremstva kogarkoli, prečkal Alpe,« se spominja. Tokrat je Tobiasovo pot lahko spremljala po internetu in ga z uporabo novodobne tehnologije tu in tam tudi videla.

Kljub temu je občutila veliko olajšanje, ko je svojega sina to soboto končno znova stisnila v objem. Že vnaprej se veseli, da bo letošnji božič lahko praznovala z njim. Tudi Nicole Franke bo božične in novoletne praznike preživela – kje drugje kot v krogu svojih staršev. Po svetem večeru leta 2010 na Novi Zelandiji ali po tistem leto prej, ki sta ga preživela pod šotorom na nekem vaškem športnem igrišču v Vietnamu, ob rezancih, zelenjavi in pivu ter ob ognjišču iz bambusovih trsk, bo praznovanje letošnjega božiča zagotovo velika sprememba. »Ampak saj ravno spremembe so tisto, česar sva najbolj vajena,« v smehu odvrne Nicole Franke.