Tiskane izdaje
Pod vasjo Kopriva le nekaj korakov od ceste, ki vodi proti Štanjelu, je ozko in zaraščeno brezno, ki ne bo prišlo na seznam spomenikov prve svetovne vojne, čeprav je v resnici globoka brazgotina, ki so jo v kraško skalo izdolble roke vojnih ujetnikov.
Pod poveljstvom avstrijskega oficirja inžinerca so na fronti zajeti ruski vojaki za prgišče vojaškega kumisa kopali naravnost navzdol v živo skalo, da bi našli vodo. Toda skala je ostajala suha tudi še potem, ko so menda skopali že skoraj 200 metrov v globino, ti pripoveduje domačin Severin Bele, ko se peljeta proti opuščenemu kamnolomu.
Domačinov to jalovo kopanje ni presenetilo; Kraševci so od nekdaj navajeni zbirati deževnico – zase v vodnjakih, za živino pa v kalih. To so kotanje, v katere so nanosili težko rdečkasto glino in jo stolkli, da je neprodušno zatesnila porozno skalo in zadržala vodo na površju. Poveljujuči inženir je bil tako razočaran, ko ni našel vode, da si je nekega dne pognal kroglo v glavo. Pod apnenčasto sigo, ki je bila pred sto in več milijoni let morsko dno, na katerem so živeli in umirali raki, školje in drugi morski orgaznizmi in postajali del tega dna, je težko najti vodo, saj hitro uide globoko v notranji svet. Je pa zato skale na pretek, šegavo pove Severin, kamnosek, ki je delavnico in veselje do obdelovanja kamna že predal sinu Simonu, ki medtem ko se midva prebijava po novembrsko vlažni kraški gmajni, doma reže kamen.
Tradicija pridobivanja in obdelave kamna
Nenadoma zazija pred nama ogromna razpoka, ki je zaradi nepravilnih oblik in prepadnih sten videti, kot bi jo nekoč v potresu napravila narava. V gozdni tihoti stojiva pred kamnolomom, v katerem so stoletja odmevala kamnoseška kladiva, po drugi svetovni vojni pa tudi detonacije min. Severin je prinesel s seboj nekaj orodja, ki ga je pri delu s kamnom uporabljal še njegov oče Venceslav, tudi kamnosek, in sicer eden najboljših, saj se je pod njegovim mentorstvom izobrazila prva skupinica kamnosekov v Hotavljah, ki so tvorili zametek daleč naokrog znanega Marmorja Hotavlje.
Nižje ko se spuščava, bolj trdna je skala, v kateri je tu in tam še videti luknje, ki so jih v 60 letih, preden so javo, kot Kraševci pravijo kamnolomom, leta 1963 zaprli, zvrtali minerji. Nekaj pedi stoječe deževnice na dnu, je dokaz, kako kompaktna je počrnela skala, ki so jo od tod, ter iz drugih jav nekoč vozili daleč po avstrijskem cesarstvu in v Italijo. Mimo Koprive pa vse do Nabrežine pri Trstu poteka nekakšna kamnita žila, v kateri je kamen boljši kot drugod, ti razlaga stari kamnosek, medtem ko zabija železne zagozde, »kajle« v kamnito steno; samo zato, da ti pokaže, kako so nekoč trgali skalo iz kamnitega droba.
Tradicija kamnoseštva je tu stara vsaj 500 let, pridobivanje kamna na Krasu pa ima tisočletno tradicijo, ponekod je bilo znano že v antiki. Takšen je denimo kamonolom v Nabrežini Cava Romana, takšne jave, kot je ta v Koprivi, kjer so kamen nepretrgoma kopali najmanj 200 let, pa lahko najdemo tudi po drugih kraških vaseh. Najmanj 10 ur na dan so odmevala težka kladiva, »macole«, in monotone pesmi kamnarjev, s katerimi so si možje dajali ritem, ko so izmenično udarjali kamen. Najtežji kos, ki so ga odlomili v koprivški javi, je bil dolg kar sedem metrov, ter 1,8 metra širok in prav toliko visok. Kako neki so takšno kamnito gmoto dvignili na površje, začudeno sprašuješ kamnoseka, kateremu kamen očitno ne predstavlja tako kot tebi nekaj nepredstavljivo težkega. Pokaže ti mesta, kjer so bile nekoč nameščene strojnice, iz katerih so upravljali vitle. V sklopu kamnoloma je bila tudi kovačija za orodje ter kamnoseška delavnica, v kateri so kamen obdelali, preden so ga poslali v svet.
Od možnarja do verige
Obdelava kamna je bila nekoč ročna. Kamnosek ni imel strojev kot danes, pač pa samo kladiva, zagozde, kovinska dleta ali špice, in kakšno železno štango ter neizmerno veliko potrpljenja, da je dan na dan tolkel in brusil, dokler ni iz kamna izvabil ravnih in okroglih površin. Simon z viličarjem pripelje manjšo skalo, ki je ležala za delavnico in jo postavi na lesena stojala, koze. Z očetom zarišeta trevar, črto ki pokaže, do kje bi bilo treba klesati skalo, da bi dobili ravno površino. Ni druge besede za to črto, tako pač rečemo, de Bele starejši, ko s kladivom in dletom mirno in zanesljivo udarja v skalo, da okruški letijo na vse strani. Očala so nujno potrebna, ti reče mlajši, ko se tudi ti lotiš te rabote. Ne smeš ga samo božat, pa doda starejši, ko te gleda, kako se nerodno nagibaš nad kamen. Ko ta pokaže nekaj svoje ravnine, vzame mojster v roke ščepador, nazobčano kladivo, ki grize v najbolj grobe dele površine, da bi jo nekoliko zgladil.
Svoj prvi nagrobni spomenik je Bele starejši napravil leta 1971, in sicer natanko tako, se spominja. Klesal ga je na roke, počasi in marljivo in marsikateri umetniški izdelek Beleta tudi še danes tako sklesata, čeprav je v delavnici strojev na pretek. Na svetlo postavita kamnite možnarje za tretje zelišč, sklede za sadje, ki jih krasijo izrezljani vinski grozdi z listi in viticami, kamnite pladnje, skrinjice. In ko se čudiš umetelni izdelavi, ti Severin pokaže še kamnito verigo, ki jo je sklesal iz ene same podolgovate skale. Veriga ni kovinska, zato jo je treba previdno vzeti v roke, da se ne – razbije. Kako je mogoče tako izklesati štirimetrsko skalo, da jo lahko nazadnje skoraj vtakneš v žep, običajno ne gre v glavo nekomu, ki ni iz ceha. Vsakomur šegavo pove, da je to pravzaprav preprosto: treba je samo odklesati vse, kar ni veriga. No, Severin je to zelo pazljivo počel pol leta, skoraj vsak večer po končanem šihtu in skoraj vedno po najmanj štiri ure. Veriga seveda ni naprodaj.
Paradoks obdelave
Izdelki, ki jih Beleta hranita v pisarni, seveda niso vsakdanji kruh kamnosekov, ampak so, kot bi rekli vinarji, le jagodni izbor za razstave ali festival, kakršen je bil septembrski festival kamna v bližnji Pliskovici, s katerim bi Kraševci radi znova obudili zanimanje za kamnoseški poklic. Kamen je šele v zadnjih letih znova postal popularen gradbeni material, potem ko ga je v zlatih časih socializma povsod zasenčil ceneni beton.
Medtem ko se z mlajšim kamnosekom razgledujete po »proizvodnji«, starejšemu ne da miru kamen, na katerem sta označila trevor. Moral bi imeti jeklena zrna, da bi jih potresel po površini in jo z njimi zgladil do finega, a danes je že tako, da iz kamnolomov prihaja v delavnice že na ravne kose odrezan, do gladkega zglajen kamen. Tudi škrlj, kamna iz plasti, ki se ga je dalo lomiti v približno ploščate oblike, s katerimi so pokrivali strehe, danes skoraj ni več mogoče dobiti. Kdor želi kamnito streho, si pomaga tako, da škrlje poišče na strehi kakšne razpadajoče hiše.
Včasih so kamnoseki iz grobih kosov klesali gladke oblike, danes gladke kvadre obdelujejo, da postane izdelki na videz bolj grobi, takšni kot bi bili izklesani na roko, ti razlaga Simon, ko se loti pravokotnega kosa, da bi iz njega napravil grob nosilec ali konzolo za obešanje gred. Kamnoseki imajo zadnja leta znova več naročil za okenske in vratne okvirje, pa stopnice, konzole, kamnite oboke na vhodih v domačije, tako imenovane kalune in včasih tudi obode vodnjakov in nagrobne križe.
Maršalu Borojeviću v spomin
Za kamnoseštvo na Krasu se ni bati, tudi v Koprivi, nekoč uskoškem naselju, ki sicer nosi ime po istoimeni rastlini, ne. Da kopriva ne pozebe, so vaščani dokazali že med vihro prve svetovne vojne, ko je imel svoj štab v vasi znameniti avstroogrski maršal Svetozar Borojević von Bojna, vrhovnih poveljnik soške fronte. Domačini so mu še za časa njegovega bivanja tam postavili spomenik. Verjetno je to unikum, da so postavili spomenik še živeči osebi, v povedati zbiralec Srečko Rože, ki ima v Lokvi pri Lipici svoj znani muzej orožja in opreme iz prve in druge svetovne vojne.
Kot so mu povedali starejši, si je Borojević, sicer rojen na Hrvaškem, a srbskih korenin, med vaščankami izbral brhko ljubico, ki ga je grela vsa leta vojne. Koprivčani so se z njim pogodili, da tega greha ne bo izvedela živa duša, če maršal le obljubi, da nikogar izmed njih ne pošlje na fronto. Svetozar je obljubil in držal besedo, vaščani pa so mu v zahvalo pred vaško cerkvijo sv. Elije postavili spomenik, v katerega so vklesali dva meča; enega ovijajo hrastovi drugega pa lipovi listi. Še danes se bleščita iz spomenika, medtem ko je napise že spral dež, kar jih niso odklesali najprej italijani in za njimi še jugoslovanske oblasti.
