Tiskane izdaje
Z Lovskega vrha se v sončnem vremenu vidi daleč naokrog in na vse strani. Na njegovem širokem platoju je dovolj prostora za lovsko kočo, gozdarjevo hišo, kapelico, oddajniške antene in slivov nasad, ki ga je jeseni, ko se je še šibil pod slivami, polomil sladkosnedi medved.
Pred revizijo zgodovine se je vrh 829 metrov nad morjem imenoval Sveta Ana, in prav na njegovi pleši je stala cerkvica, katere temelji so še vidni, s pokopališčem. Zdaj je tam nova kapelica, posvečena sv. Ani, tik poleg lovske koče, iz katere bi nekdanji dosmrtni predsednik Tito nekoč lahko kar skozi okno ustrelil trofejnega medveda, če bi ta prihlačal na slive. A Tito nikoli ni prišel pogledat koče, ki so jo lovci menda postavili posebej zanj; tako tudi ni videl neverjetnega razgleda, ki se odpira z lesene verande hiše. Pogled na levo nese do Risnjaka in celo do Kleka, tam nekje so Delnice in Rijeka, naravnost spredaj so kočevski puklji in za njimi je pas meglice, ki razkriva, kje teče Kolpa, na desno so v soncu obsijani Julijci s Triglavom, pred njimi notranjski Snežnik, spodaj pa se kot na dlani razpre Kočevsko polje.
Tisoč kilometrov
Mogočne bukve, med katere tonemo, ko obrnemo hrbet Sveti Ani proti pobočjem Roga, kamor vijuga tudi slikovita kočevska pešpot, so, poleg jelk, tudi danes najpogostejša veduta teh gozdov. Skoraj tako kot svežezapadli sneg se v gozdni senci svetijo bukova debla, ki so tako ravna, kot bi rasla ob ravnilu. Drevesa so kakovostna, ker imajo dobre pogoje in ker znamo gozdarji skrbeti zanje, pojasnjuje vodja revirnih gozdarjev. Na območju kočevske enote gozdarji skrbijo za 91.500 hektarov gozda, 53. 700 hektarov je v državni in 37.800 v zasebni lasti. Letni posek se je v zadnjih letih povečal in je bil lani kar 470.000 kubičnih metrov, kar je še vedno veliko manj od prirastka, ta je bil 628.000 kubičnih metrov.
Sled v snegu
Nad mejo listavcev se v soncu bleščijo v bele kristale okrašene kolonije jelk. Komaj smo dobro zastavili korak v njihovo smer po gozdni poti, naš vodnik iztegne roko in pokaže sledove v snegu: »Medved!« Previdno se ozremo naokrog in šele tedaj postanemo pozorni na to, da na marsikatero drevo vodi lestev do lovske preže. »Sled je še sveža od prejšnje noči«, oceni gozdar, ko potipa odtis šape, in doda, da žival ni prav majna. Dragocen napotek, ki utegne še kdaj priti prav, je, kako ocenimo velikost medveda, glede na širino sledi. Če je ta široka deset centimetrov, tehta medved približno sto kilogramov. Janez Konečnik, ki je kot domačin v objemu roških gozdov preživel otroštvo in mladost, nato pa vso delovno dobo, ve o najznamenitejšem prebivalcu teh gozdov veliko. Nemalo noči je preždel s fotoaparatom v roki na kakšni izmed takšnih prež ali za grmom, čakajoč na medveda. In nekajkrat v življenju se je z njim srečal tudi iz oči v oči. Nekoč je na krmišču skrit za grmom čakal mladega medveda, toda namesto njega je izza grma stopila 200 kilogramska odrasla mrcina. Na srečo je bilo presenečenje obojestransko, in sta jo hitrih pet ubrala vsak v svojo smer.
Medvedje sledi, vsaj dva sta morala biti, potem najdevamo vse pogosteje, med njih se občasno vmešajo sledi volka in lisice, še posebej veliko jih je na krmišču, ki ga oskrbujejo lovci. Podest za medvedov obrok, tisti dan je bil prazen, je postavljen kakšen poldrugi meter od tal, da mu zrnja ne bi požrli nenasitni divji prašiči, ki jih, sklepamo po marsikje razritem odpadlem listju, ni malo. Da medved pozimi spi, je le delno res, ve iz lastnih izkušenj gozdar, ki sledove v snegu bere kot odprto knjigo. Medveda pogosto kaj predrami iz dremeža. Da gre raje po poti, kot da bi se mučil čez podrast in grape, je razumljivo, kot tudi to, da se rad povabi v goste k ljudem, namesto, da bi cele dneve stikal za koreninicami v strmih bregovih. To nam kasneje potrdi tudi cestni delavec, ki se z medvedom v gozdu sicer še ni srečal – ušesa kosmatinca namreč ne prenašajo hrupa delovnih strojev – pač pa kar na domačem dvorišču, kjer je žival stikala za ostanki hrane. Ker se je vabil večkrat, so domači uradno prosili lovce, če jih lahko odrešijo nadloge. Za mladega medveda so nato v Ljubljani napisali smrtno obsodbo.
30.000 za medvedovo kožo
Lovci se držijo zapovedane kvote odstrelov – vmes pridno krmijo živali – in letno »odvzamejo«, kot ustrelitev imenujejo birokrati, iz gozdov v območju okrog 30 medvedov. Pred desetletji, ko je bil trofejni lov še stvar prestiža, so odstrel medveda prodajali premožnim tujcem, ki so dobesedno čakali v vrsti, se spominja Janez Konečnik. Danes je lov v Evropi vse manj popularen in gostov, ki bi bili pripravljeni odšteti od 20 do 30 tisoč evrov za medvedovo kožo, skoraj ni več. Medvedov pa je menda več kot kdajkoli. Potem ko so jih z razvojem strelnega orožja naši predniki že skoraj iztrebili, konec 19. stoletja je bilo na Slovenskem menda vsega skupaj le še kakšnih 40, se je zanje zavzel kočevski vojvoda, knez Auersperg, in na svojih posestvih to veliko žival, ki se je v naš prostor preselila pred vsaj 200 tisoč leti, povsem zaščitil. Danes jih je, ocenjujejo na podlagi preštevanj, kakšnih 500, dobra polovica se jih klati po kočevskem gozdu.
Da so medvedje nadloga za Kočevsko in okolico pa ni krivo le njihovo število, pač pa tudi navade ljudi, je že uvodoma opozoril Janez Konečnik, ko smo zapustili Kočevje in se je med razredčenimi drevesi in grmovjem prikazal razdrobljen niz hišic, marsikatera je bila videti bolj kot drvarnica, ki jih imajo stanovalci mesta za vikende. Zgodba je tipična za našo mentaliteto. Ljudje si napravijo najprej zasilno prebivališče s kakšnim vrtičkom, nato počasi gradijo naprej, dozidavajo, postavljajo ograje, omislijo si živali, od kokoši do cele črede ovac, odvoz smeti ni urejen, in vse to razkošje vonjav privlači medveda, da prihiti ponoči z Roškega vrha in brklja na samem robu mesta za ostanki hrane, meni Konečnik.
Kraljica Roga
Priznam, do meje gozdnega rezervata se pripeljemo z avtom. En (službeni) dan je namreč premalo, da bi v ritmu lastnih korakov premerili kaj več, kot le nekaj odsekov Roške pešpoti, ki se začne in konča pri Kočevskem jezeru, vmes pa na 60 kilometrih potrpežljivemu hodcu razkrije številne posebnosti Roga. Ena izmed njih je tudi Kraljica Roga, kot imenujejo morda največjo jelko v Sloveniji, katere vrh se izgublja v višine kakšnih 50 metrov od tal. Do nje velja pristopiti, nazivu primerno, nadvse spoštljivo in ko gledaš, se nato nejeverno dotakeš njenega obilnega debla, štirje odrasli moški bi ga komaj objeli, je za svojih več sto let videti neverjetno zdrava in vitalna. Na tabli, s kakršnimi so gozdarji označili zanimivosti Roške poti, piše tudi, da je v njej kakšnih 40 kubičnih metrov lesa. Če bi imeli čas, bi na majhen del tega lesa naslonili hrbet in prisluhnili tišini, s katero v sozvočju nemo raste drevo še iz časa, ko je pred morda 500 leti, menijo poznavalci, vzklilo v takratnem pragozdu.
Rajhenavski pragozd
Tišina sedanjega pragozda, enega izmed šestih zaščitenih na Kočevskem, zajame obiskovalca, ko ga Roška pešpot, ki jo dobro označujejo tipične markacije z medvedovo šapo, vodi po obrobju območja, v katerem gozdar še nikoli ni dvignil sekire. Gozdarji so pot speljali ob samem pragozdu, ki so ga po poimenovali po bližnji kočevarski vasi Rajhenav, ker želijo, da v njem gospodari samo narava brez človekovih posegov in množičnih obiskov. Že nekaj korakov čez vsevprek podrta debla v zaščiteno območje razkrije gozd, kakršen je bil nekoč in ga oko obiskovalca ni vajeno. Med bujnim rastjem mogočnih bukev in jelk se dvigajo proti nebu kot kakšni spomeniki oguljeni in prepereli hlodi njihovih predhodnikov, ki negibno čakajo, da jih veter nekoč položi na tla, kjer bodo mirno sprhela. V pragozdu namreč nihče ne pospravlja odmrlih dreves, nič ne moti tišine razen ptic in šuma korakov po neravnih tleh, obilno posutih z listjem. »Ko vidiš in doživiš tuje gozdove, začneš še bolj ceniti domačega, z vsem trudom, ki ga gozdarji in drugi poklicani temu namenjajo,« pravi gozdar in poznavalec roškega gozda Janez Konečnik, ko se prek ene od tisočev gozdnih vrtač, ki nudijo zavetje najlepšim drevesom, prebijamo iz objema gozda na cesto. Za koga, ki ni tako kot on navajen gozdnega okolja, je – po večurnem potikanju skozi les – odprt pogled na strop neba, ki ga ne zastirajo drevesa, zanesljivo olajšanje.
