Tiskane izdaje
Črka R je bila edina, ki je bila v Rosaninem zvezku manj zastopana. »Ni mi všeč,« je odkrito povedalo dekletce rdečkastih las in zvedavega, a hkrati resnega pogleda. Sedelo je pri pouku – za domačo mizo, z učiteljico mamo. Rosana je ena izmed 124 otrok, ki se v tem letu šolajo na domu.
Šolanje na domu seveda ni nič nenavadnega, saj ga zakon o osnovni šoli predvideva kot možnost izobraževanja osnovnošolskih otrok – pod pogojem, da so formalno vendarle vpisani v osnovno šolo, da sledijo javnoveljavnemu programu in da na koncu šolskega leta opravijo preverjanje, ki potrjuje raven njihovega znanja. Če takrat ne dosežejo standarda znanja, predvidenega za posamezni razred, imajo pravico do še enega preverjanja, in če tudi takrat niso uspešni, morajo v (javno ali zasebno) osnovno šolo.
Ne glede na to, da daje zakon staršem pravico organizirati osnovnošolsko izobraževanje svojih otrok na domu, je bilo takih primerov praviloma malo, šele v zadnjih dveh letih število narašča. Lani se je doma šolalo 89 osnovnošolskih otrok, letos jih je 124 (za primerjavo: leta 2002 ni bilo še nobenega učenca, ki bi se šolal doma, leta 2007 jih je bilo 17).
Od A do Ž
O tem, ali je to dobro za socializacijo otrok ali ne, so starši še vedno na dveh bregovih. Nasprotniki individualnega poučevanja otrok vztrajajo pri tem, da je učenec prikrajšan za družbo vrstnikov in vse mogoče radosti in navsezadnje vragolije, ki jih radi ušpičijo, zagovorniki pravijo, da imajo pri šolanju na domu možnost, da prilagodijo izvajanje programa otroku, da lahko tako znanje povezujejo na drugačne načine, jim omogočijo večjo kreativnost, se jim lahko bolj posvetijo ... – če zelo skopo povzamemo le najbolj pogosto slišane in zapisane argumente in se izognemo zapletanju v polemike. Raje smo se udeležili ure slovenščine pri Rosani de Laat iz Luč pri Grosupljem.
Sedemletna Rosana se v torek dopoldne ni ukvarjala z vprašanji in pomisleki, ki bi vznemirjali odrasle, ko bi nanesel pogovor o šolanju na domu. V zvezku je nizala črke od A do Ž. »Danes vadiva pisane črke,« je povedala učiteljica, Rosanina mama Mateja de Laat. Rosana je resno držala svinčnik in pisala črko za črko, dokler ni zapolnila cele vrste. Le pri R se je malce namrdnila in po petih poskusih nadaljevala s črko S. »Ni mi všeč ta črka,« je prostodušno pojasnila. »Ampak to je vendarle tvoja črka,« jo je na začetnico njenega imena spomnila učiteljica.
A na sporedu je bil že S. Mateja se je nasmehnila in prizanesljivo dodala: »Danes ni najbolje razpoložena.« Rosana se za pripombo ni zmenila, naprej pisala črke, se tu in tam malo odmaknila od zvezka, ocenila, katera ji najbolje uspeva. Črki S je morda zmanjkal kakšen zavoj, je pripomnila učiteljica, tudi črka Ž je rada vijugasta, če jo zapišemo kot veliko pisano črko.
Trojezično
V kotu »učilnice« je krušna peč, ob kateri sta sedela Rosanin oče Wander de Laat in v njegovem naročju osemmesečni Kristjan. Wander je prav tako učitelj – ko so na urniku naravoslovni predmeti, navsezadnje je znanstvenik s področja varstva okolja. To delo je opravljal tudi na eni od nizozemskih univerz. Pred osmimi leti sta se preselila v Slovenijo, pred petimi leti sta kupila kmečko hišo na Dolenjskem, kakor sta Mateja in Wander razlagala izmenjaje angleški in slovenski jezik, vmes je bil še kakšen stavek v nizozemščini. Rosana je vsem trem jezikom brez težav sledila in vnesla svoj del življenjepisa: »Ko sem se rodila, smo bili že v Sloveniji.«
Na Dolenjsko so se preselili, ker so tam našli hišo za ugodno ceno, čeprav domačinom, kot je previdno pritrdila Mateja, ni ravno blizu šolanje na domu in njihov način življenja, ki se opira na vrednote iz joge. »Zanje smo verjetno malce nenavadni, a so nas kljub temu lepo sprejeli medse,« je dodala.
»Poskušamo živeti čim bolj skromno,« pa je njihov način življenja pojasnil Wander, »želela sva si svojo hišo z vrtom, a brez dolgov.« Zdaj oba živita doma, preživljajo se deloma s prihranki, deloma s prodajo igrač, ki jih ustvarjata Mateja in njena sestra.
To je tudi eden izmed poglavitnih pogojev, da je šolanje na domu mogoče: da je vsaj eden izmed staršev doma. »Šolanje na domu zahteva celega človeka.« Resen pogovor odraslih je začel Rosani nekoliko presedati in je spomnila, da je vendarle pri pouku: »Mami, tisoč črk sem že napisala!« Učiteljica se je vrnila k snovi: »Lepo si napisala.« Čeprav je poskušala črke spremeniti v številke, je kmalu priznala, da matematike ne mara preveč, bolj sta ji pri srcu branje in pisanje. »Je ustvarjalna, zelo lepo poje,« je dodala Mateja.
Razlog, ki je bil odločilen pri odločanju, ali bo Rosano šolala doma, se je zgodil, ko je proučevala takšno obliko izobraževanja in prebrala, da mora otrok v določenem času osvojiti, kaj so žive in kaj nežive stvari. »Rosano sem vprašala: kaj je živo, da bi ugotovila, kako to razume. Najprej je rekla: ptički, rožice, mucke ... Še kaj, sem jo vprašala. Pa je odgovorila: kamenčki. Kako? Rekla je: Ja, mami, če jih oživiš.« Prepričala jo je, kakor je pojasnila, fleksibilnost razmišljanja otroka in sklenila je, da bo poskušala to negovati. Wander je imel pomislek: »Tako lepo sem se imel v šoli, zato je nisem hotel prikrajšati za to. Toda bil sem v šoli z zelo majhnimi razredi, tukaj pa so otroci v velikih razredih in učitelji nimajo časa za individualno delo.«
Pevske vaje in balet
Pri šolanju na domu se zdi Mateji de Laat prednost predvsem to, da je otrok tisti, ki vodi učitelja in daje pobudo. »Tako tudi razvija sposobnost biti samostojen, nauči se razmišljati s svojo glavo,« je prepričana. Čeprav mora program šole na domu slediti javnoveljavnemu in nazadnje izpolniti učne cilje, ima učitelj možnost, da otroku prilagodi program, predvsem njegovemu zanimanju.
»Berilo imam za podlago, da vidim, kaj mora otrok osvojiti oziroma razumeti. Če mi kaj ni všeč, izpustim in izberem kaj podobnega,« je opisovala. Javnoveljavni program se ji zdi ponekod premalo poglobljen, predvsem pa zastarel. »Ljudje se skozi razvijamo in tudi učni program mora iti s časom.«
Pouk pri De Laatovih se začne vsak dan ob desetih, traja največ dve uri, potem je odmor in nato spet nadaljujejo, ponavadi s prebiranjem zgodbice, če je na urniku slovenščina, je predstavila Mateja. Ali jo kdaj vendarle obhajajo dvomi, da učnemu programu ne bi mogle slediti? »Za zdaj še ne. Prvič, imava z možem predmete dobro razdeljene, in drugič, če česa ne razumem, se o tem pač poučim. Je pa res, da je Rosana šele v drugem razredu. Če bo hotela, bo pa šla v šolo,« je rekla. »Ne, nočem v šolo,« si je hitro priborila besedo Rosana in ni bilo težko sklepati, da ji to vprašanje že malo preseda. »Zdaj noče v šolo,« se je nasmehnila Mateja.
»Zakaj pa nočeš v šolo?« sem vprašala deklico. »Ker hočem biti doma in več z bratcem!« je znova vzkliknila Rosana in se vrnila k zvezku. Ob njej je bila slikanica z naslovom Buda za lahko noč, na drugi strani božični venček, nekaj minut prej je pripovedovala o Miklavžu ... »Vse to ima enako bistvo. To je le zunanja podoba nauka, ki je vsem enak,« je Mateja odgovorila na vprašanje, kako prepletajo vse te religije.
Toda Rosani je, kakor je izdala, pri praznikih najbolj všeč to, ker takrat obišče prijatelje. Za Miklavža je obiskala Nevo in to se ji je zdel prav poseben dan, je povedala. Tudi na vasi ima prijatelje, pravzaprav dva, je dodala. Doslej jo je le ena deklica poskušala prepričati, da bi morala hoditi z njimi v šolo. »Kaj pa si ji odgovorila?« »Ah, mene so takrat zanimale druge reči.« Otrok v resnici ne zanima, kje se kdo šola, je pristavila Mateja.
Odmor
»Te je kdaj zamikalo, da bi pokukala skozi šolska vrata?« jo še naprej sprašujem. »Pa saj sem že bila v šoli,« je Rosani zmanjkalo potrpljenja. Tja hodi pravzaprav vsak teden, k pevskim vajam, jo je dopolnila Mateja. Rosana je medtem zapustila mizo in začela plesati: »Pa na balet hodim, v Ljubljano.«
Na podružnični osnovni šoli v Žalni, kamor je vpisana Rosana, so učiteljice dobro sprejele šolarko na domu, je povedala Mateja. Ker takih primerov še niso imeli, so se o tem poučili, navsezadnje je morala Rosana tam opravljati preizkus znanja po prvem razredu. »To je bil pravi izpit, saj je trajal po celo uro, kar je zelo zahtevno za majhnega otroka. Presenečena sem bila, ker je bila tako dolgo skoncentrirana. To je bilo res krasno, pokazala je, da je samostojna,« je bila ponosna učiteljica.
Te kdaj moti, da je tvoja mama učiteljica in ker se ne moreš doma pritoževati nad zoprnimi učitelji v šoli, sem se poskušala vrniti v otroška leta. Neeee, je odgovorila Rosana, Kristjan je pritrdil z dolgim krikom. Začel se je odmor. Rosana je vzela ksilofon in zaigrala: »Ah, kako je to hudo, ko račun ne gre v glavo ...«
