Tiskane izdaje
Med najbolj razširjenimi amuleti za izničevanje negativnih pogledov, predmeti, ki jim človek pripisuje magično moč, so še danes v sredozemskih državah modro-bela očesa. Pogosto so v kombinaciji z roko (Mohamedove hčerke) Fatime, vsemogoča božja očesa pa pozna tudi krščanstvo; božje oko v trikotniku, ki vse vidi in varuje pred zlim, je prepoznati tako na nagrobnih spomenikih kot na zibelkah. »V izničevanje zlih pogledov s Horovim očesom so verjeli že Stari Egipčani. Hor, bog neba oziroma sonca, je bil v kozmološkem boju med svetom svetlobe in teme ranjen v oko, zato mu je bog Tot, bog znanja in magije, ustvaril vsemogočno magično oko, ki je vse videlo. Tako je oko postalo zelo priljubljen simbol oziroma amulet med Egipčani, zanj pa so verjeli, da te z močjo izničenja negativnih pogledov iz okolice varuje pred vsem hudim. To se je iz egipčanske kulture preneslo tudi v druge,« pojasnjuje dr. Marko Frelih, avtor razstave. Na ogled bo do januarja prihodnje leto.
O Egiptu skozi predmete
Zamisel za razstavo o magiji amuletov se mu je porodila ob razstavi Mumija in krokodil v Narodnem muzeju Slovenije - Metelkova, pri kateri je sodeloval kot soavtor. »Če smo pri tej Stari Egipt predstavili skozi osebne zgodbe treh pomembnih Slovencev Antona Lavrina, Ignacija Knobleharja in Jožefa Švegla, smo pri Magiji amuletov hoteli izpostaviti pomen predmetov. Ker v zbirki prevladujejo amuleti, smo v ospredje postavili njihovo vlogo tako v vsakdanjem življenju kot v posmrtnem kultu v Starem Egiptu, priložnostno pa predstavili še egipčanski zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož in Koroškega pokrajinskega muzeja. Tako imamo prvič na enem mestu, to je v dveh muzejih na Metelkovi, na ogled vso egipčansko zbirko slovenskih muzejev,« pojasnjuje sogovornik.
Amuleti so iz različnih obdobij, največ pa jih je iz 19. in 20. stoletja in med njimi je prepoznati nekaj sodobnih: od pujskov, slončkovin žabic do morskih konjičkov pa tudi druge novodobne simbole, ki jih ljudje nosijo za srečo. Vsak obiskovalec bi k razstavljenim gotovo lahko dodal še kakšnega svojega, za katerega verjame, da ga varuje in mu prinaša srečo.
Zlato je koža bogov
V prvih razstavnih vitrinah vabijo k ogledu amuleti v podobi božanstev ali njihovih simbolov ter amuleti abstraktnih oblik, ki so jih Stari Egipčani pri obredu mumificiranja položili na truplo, da bi ga varovali, denimo skarabeji, ali mu pomagali pri opravilih v posmrtnem življenju, kot ušebtiji, glinaste figurice pomagačev, ki naj bi v rajskem onostranstvu pokojniku pomagale pri različnih opravilih, od dela na rodovitnih poljih do kopanja namakalnih jarkov. Najstarejši razstavljeni ušebtiji so s konca 2. tisočletja pred Kristusom, večina pa jih je iz zadnjega tisočletja pred našim štetjem, iz tako imenovanega ptolomajskega obdobja.
Razstava se razširi na najrazličnejše predmete, s katerimi se je človek poskušal zavarovati pred zlim in nesrečo: od barvanja in tetoviranja do nakita, ki je ima poleg dekorativne funkcije tudi zaščitno. »Že samo zlato, torej material, ima apotropejsko funkcijo in je v Starem Egiptu simboliziral kožo bogov, srebro pa je simboliziralo strukturo bogov, torej njihove kosti. Za razstavo smo pridobili tudi zbirko novodobnega srebrnega nakita iz oaze Siva v zahodnem Egiptu, ki tako po obliki kot ornamentih kaže na tradicionalne oblike iz zadnjega obdobja faraonskega Egipta oziroma helenizma,« razkriva sogovornik. Ob velikanski fotografiji najslavnejše zlate posmrtne maske Tukankamona pogled pritegneta še dve, ki nista zlati, temveč iz platna in pozlačeni. »Bili sta naglavno okrasje mumij in sta zelo lepa primerka iz zbirke Franca Ferka s konca 19. stoletja, ki ju hranijo v gradu Ormož. Zlato oziroma pozlata je simbolizirala podobnost z bogovi, za to kovino pa so tudi verjeli, da varuje pred zlim silam. To verovanje je prešlo v grško kulturo, kar dokazujejo zlate maske iz Miken. Poznejše, iz 6. oziroma 5. stoletja pred Kristusom, so odkrili v Trebeništu v Makedoniji, v Kleinkleinu na avstrijskem Štajerskem pa masko in dlani, ki simbolizirajo zaščito in božansko podobo,« je ob kopiji bronastih najdb iz 6. stoletja pr. n. št. pojasnil Frelih.
V istem delu razstave so izpostavljeni tudi različni predmeti, okrašeni s kavri polži, ki so jih ponekod uporabljali kot plačilno sredstvo. Po zaslugi njihove oblike, ki spominja na ženski spolni organ, so jih za simbol plodnosti, v posmrtnem življenju pa ponovnega rojstva šteli že Stari Egipčani in so jih izdelovali celo iz zlata. Kot pomemben amulet so jih prepoznali drugod po Afriki in ga razširili v druge kulture v Sredozemlju, Evropi in Aziji. »Kavrije so v železni dobi izdelovali še v bronu, našli pa so jih tudi v rimskih grobovih in v naši Emoni,« je Frelih razlagal ob treh pokrivalih s kavri polži iz Toga v zahodni Afriki, ki jih je od tam pred dobrim stoletjem prinesel baron Anton Codelli v svojo graščino na Kodeljevem. Nekoč so pripadali mladim fantom, ko so v iniciacijskem obredu postali možje oziroma bojevniki, z njimi pa so ne samo pritegovali pozornost potencialnih žena, ampak tudi razkazovali svojo premožnost.
Za magične že od nekdaj šteli še drugi materiali, ki jih je prepoznati v nakitu od rdečih koral do jantarja. Razstavljen bronast kip z mrežastim oblačilom iz rdečih koral in naglavnim okrasjem iz Nigerije kaže še na pomen zaščite z mrežo. Že Starem Egiptu so mumificirane pokojnike prekrivali z mrežo – to je videti tudi pri edini »slovenski« mumiji –, saj jih je ščitila pred demoni v prehodu v onostranstvo. »To verovanje je še danes navzoče v zahodni Afriki, podobno simboliko pa v sebi skriva pajčolan neveste. Zaščita iz komaj vidne mreže naj bi nevesto pri poroki, torej prehajanju iz enega statusa v drugega, ob katerem se sproži veliko pozitivne in negativne energije, varovala pred zlemi pogledi svatov ali okolice, hkrati pa so pred njenimi pogledi zavarovani tudi ti.«
Moč besede, dotika, pogleda in podobe
Človek se lahko zavaruje z besedami, dotikom, podobami in pogledi pred zlim silam istih vrst. V različnih veroizpovedih je pri tem na prvem mestu molitev. »Ponavadi pomagajo že krajši citati iz svetih knjig. Muslimani v zahodni Afriki pogosto nosijo posebne mošnjičke s kratkimi citati iz Korana, še zanimivejši sta tuniki iz Naravoslovnega muzeja v Parizu. Popisani s citati iz Korana, posebnimi magičnimi kvadrati in kombinacijami številk naj bi tistega, ki jo nosi, in njegove bližnje varovalo in mu prinašalo srečo in blagostanje,« je opozoril Marko Frelih. Med najbolj nenavadnimi amuleti v zbirki SEM je še nojevo jajce, zelo priljubljen simbol zaščite že od Starega Egipta. Feničani so jih pokojnikom v zaščito polagali tudi v grobove, kar se je ohranilo v starogrški in starorimski kulturi.
V naših krajih se zdi, da je (bila) izrazitejša moč podobe tako na svetinjicah kot v slikah Marije in angelov, ki so visele nad posteljami. Na starih zibelkah je prepoznati še zvezde oziroma tako imenovane morine tace, ki odganjajo zle sile, ki bi otrokom lahko škodovale predvsem med spanjem.
Ob koncu razstave se obiskovalec sreča z enim najbolj univerzalnih simbolov, spiralo, ki jo poznajo vse stare kulture in simbolizira prehod med življenjem in smrtjo, nočjo in svetlobo, rodovitnostjo in umiranjem narave, v posmrtnem življenju pa pomeni ponovno rojstvo oziroma vstajenje v večno življenje. V obliki spirale je zapestnica Tukankamonove žene, ki na (reproduciranem) prizoru iz Tutankamonove grobnice mazili svojega soproga. Faraon z obredom maziljenja odhaja v onostranstvo in je že na stopnji božanstva, spiralna zapestnica pa simbolizira cikel življenja in sporoča, da ga s smrtjo ni konec, ampak se začenja novo.
