Veliko več kot zadnje počivališče

V manj znanih kotičkih Žal je na vsakem koraku videti, da razkošnost spomenika običajno ni v sorazmerju z veličino pokojnika.

Objavljeno
28. oktober 2013 15.15
Žale Ljubljana 17. 10. 2013
Nevenka Žolnir, Panorama
Nevenka Žolnir, Panorama
So pokopališča, ki so prostor poslavljanja in spomina, in pokopališča, ki so veliko več kot to. Zato ima mnogo ljudi navado, da v novem kraju obiščejo pokopališče kot svojevrsten dokument časa in prostora. Če to naredijo v Ljubljani, jim gotovo ni žal, pomislim, ko na prelep sončen dan, pred dnevom spomina na mrtve, v spremstvu vodnika Martina Šušteršiča obiščemo Žale.

Prav nič duhamoren sprehod se je začel pod Plečnikovimi propilejami, stebriščnim portalom, ki simbolno loči mesto živih od mesta mrtvih. »Žale so že zdavnaj presegle ozek pojem pokopališča in privabljajo ljudi tudi kot zanimiva kulturna točka in prostor miru. Večina obiskovalcev je sicer Ljubljančanov, a prihajajo tudi iz drugih krajev Slovenije in čedalje pogosteje iz tujine. Turisti svojo pozornost bolj usmerjajo na izjemno arhitekturo in grobove znamenitih ljudi. Seveda jim imamo kaj pokazati,« poudari Martin Šušteršič, eden redkih vodnikov, ki so se specializirali za osrednje ljubljansko pokopališče. Pozna malodane vsak njegov kotiček in je tudi avtor dveh brošur, o Žalah in o Plečnikovem Vrtu vseh svetih.

Prvo ljubljansko osrednje pokopališče je bilo pri svetem Krištofu za Bežigradom, na območju današnjega sejmišča, osvežimo spomin na začetku obhoda. Ker je po velikem potresu postalo pretesno, so novo lokacijo, bolj odmaknjeno od mestnega središča, našli v šempetrski župniji. Tu so bila polja, med njimi nekaj časa tudi hmeljeva, zato naslov upravne stavbe pokopališča, Med hmeljniki 2, ni naključje, zvemo. Mimogrede nam sogovornik na parkirišču pred cerkvijo pokaže še ostanek tramvajskega droga.

Duh davnih časov

Ostanke starega pokopališča so ohranili v parku Navje, ki so ga preuredili v panteon kulturnikov in umetnikov, kot mnogi vedo še iz šolskih časov, ko se je bilo treba življenjepise pomembnih mož s krajem pokopa vred naučiti na pamet. Na »novem« pokopališču kljub temu najdemo veliko grobov zgodovinsko pomembnih osebnosti in vedno znova se lahko prepričamo, da velikost in razkošnost spomenika najpogosteje nista v sorazmerju z veličino človeka, ki mu je namenjen. Eden najboljših primerov je prav spomenik Jožetu Plečniku. Sloviti arhitekt ga je sam zasnoval v obliki preprostega manjšega kamnitega pravokotnika z imenom in križem, obrobljenim s simbolnim vencem iz trte na sredini. Še za časa mojstrovega življenja so ga izklesali v kamnoseštvu Vodnik. »Mnogi se zgražajo nad 'neurejenostjo' groba, toda ta je natanko tak, kot si ga je zamislil Plečnik. Ozelenjen, spomladi pa se na njem razcvetijo šmarnice,« razloži Martin Šušteršič.

Vetokriško pokopališče, danes poimenovano Stare Žale, so odprli leta 1906, in sprehod po peščenih potkah, osenčenih s premišljeno posajenimi drevesi, nas popelje v davne čase. Tako kot cerkev sv. Križa, ki je bila v neoromanskem slogu zgrajena leta 1907, je najstarejši del zasnoval dunajski arhitekt Ferdinand Trumler.

Pred nami se vrstijo raznovrstna nagrobna obeležja, grobnice in mavzoleji, ki so jih za pomembneže ustvarili znani umetniki, tako da se zdi, da smo v galeriji na prostem. Na vsakem koraku naletimo na dela Lojzeta Dolinarja, Franceta in Toneta Kralja, Jožeta Plečnika, Edvarda Ravnikarja in Ivana Vurnika. Ob zidu so običajno obeležja meščanskih rodbin, saj so si uglednejše prostore lahko privoščili le najbogatejši. Med zanimivejšimi je, denimo, grobnica dr. Ivana Šušteršiča, narejena leta 1930 po Plečnikovem načrtu. Označuje prostor, kjer počiva zadnji glavar Vojvodine Kranjske. Ob južnem zidu naletimo na grob znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Med kamnitima ploščama z družinskimi imeni je umeščen kip žalujočega dekleta z lilijami. Dokaj neopazen nagrobnik razkrije še en zanimiv delček zgodovine – tu je pokopana hči Prešernove neuslišane ljubezni, Primičeve Julije, poročene von Scheuchenstuel.

Kapelica za drugače verujoče

V senci dreves je skrit spomenik slovenskim skladateljem, med katerimi izstopa doprsna plastika Davorina Jenka, delo Lojzeta Dolinarja. V bližini je spomenik dramskim igralcem, leta 1930 izdelan po načrtih Stanka Rohrmana. Spomenik slovenski moderni je iz leta 1925, naredili pa so ga po načrtih Dušana Grabrijana. Posvečen je Josipu Murnu, Ivanu Cankarju in Dragotinu Ketteju. Leta 1955 so dodali spomenik Otonu Župančiču, delo pesnikovega sina Marka Župančiča.

Največje obeležje na Starih Žalah je okrogla kostnica, posvečena slovenskim vojakom, padlim v prvi svetovni vojni, s kipom Kranjskega Janeza, delom Svetozarja Peruzzija, ki ga je dokončal Lojze Dolinar. Zanimivo je, da je Ravnikar kostnico oblikoval tik pred drugo svetovno vojno. Slabo leto kasneje, 1940., so na tem območju odprli Vrt vseh svetih z mrliškimi vežicami, za katere je načrte prispeval Plečnik. Časi, ko so pokojni nekaj dni ležali doma, preden so jih v žalnem sprevodu spremili do poslednjega počivališča, so se že takrat začeli počasi iztekati.

Plečnik je tudi tukaj pokazal svojo izjemnost, ko mrliških vežic ni zasnoval v eni stavbi, temveč v obliki različno oblikovanih templjev. Trinajst jih je poimenovanih po ljubljanskih farnih patronih, manj znano pa je, spomni Martin, da je bila zadnja, štirinajsta kapelica, poimenovana po Adamu in Evi, prvotno namenjena drugače verujočim.

Kljub Plečnikovemu negodovanju so Ljubljančani za Vrt vseh svetih začeli uporabljati splošno uveljavljeno ime Žale. Tako so namreč nekdaj rekli vsakemu pokopališču. Kljub temu je od imena ostala funkcija spominskega vrta – ljudje se skozi ta del pokopališča pogosto sprehajajo, ne da bi jih bremenile temačne misli.

Po drugi svetovni vojni so pokopališče razširili proti severu v tako imenovano Novo pokopališče. V tem delu (območje B) so zanimiva vojaška pokopališča: padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni ter avstrijskim in nemškim v drugi svetovni vojni. Na vzhodni strani ima svoje pokopališče judovska skupnost. Na zahodni strani so tudi spomenika borcem in talcem avtorja Nikolaja Bežka in internirancem Janeza Boljke ter Fontana življenja Zdenka Kalina. Nedaleč stran sta tudi kenotaf žrtvam politično zrežiranih povojnih dachavskih procesov, izdelan po načrtih Ferda Koširja, in pretresljivi Park zvončkov, namenjen raztrosu pepela najmlajših. Pokopališkemu redu navkljub je poln otroških spominskih predmetov, ki jih poleg sveč tukaj puščajo užaloščeni starši.

Severni poslovilni kompleks z upepeljevalnico (območje C) so postavili leta 1978 po načrtih Petra Kerševana in Biroja 71. Pred tem so pokojnike upepeljevali v avstrijskem Beljaku. Stavba z ovalno streho je za nadstropje ukopana, da po višini ne presega objektov v okolici in se z njim kar zlije. Štiri leta kasneje je na natečaju za ureditev najnovejšega dela pokopališča (območje D) zmagal arhitekt Marko Mušič. Zasnoval je kompleks, ki bi obstoječega objemal v obliki črke L z zahodne in severne strani. Načrt so uresničili le deloma, zgolj na zahodni strani, saj so žarni pokopi zmanjšali potrebo po prostornih grobovih. Z mrežo poti in visoko ograjenih grobnih polj se s skrbnim oblikovanjem in uporabo boljših materialov arhitektura navezuje na obstoječe pokopališče. Ima mogočen vhod, zaznamovan s stebrišči in najstarejšim grobnim simbolom, dvema piramidama, končuje pa se s travnatimi griči za raztros pepela.