M. R., Znanost
Pred dnevi smo vsak dan lahko izvedeli, kako poteka lov na neko kravo, ki je bavarskemu kmetu pred klavnico pobegnila v gozd. Žival si je z neverjetno spretnim izmikanjem pred trumo zasledovalcev priborila polne tri mesece svobode in za povrh še tolikšno naklonjenost človeka, da se je izognila klavcu. Zdaj Yvonne v miru prežvekuje v zavetišču za živali Gut Aiderbichl v Henndorfu pri Salzburgu. Za 600 evrov so jo odkupili od lastnika, potem pa še njenega telička, da ji bo delal družbo.
O tem so mediji poročali skoraj do najmanjših podrobnostih, Yvonne pa se za trume novinarjev, fotografov in snemalcev z vsega sveta v novem domu ni kaj dosti zmenila. Tako rekoč hkrati se je v tem avstrijskem zavetišču odvijala še neka druga zgodba z živalskimi junaki, ki so človeku precej bolj podobni kot govedo. Imela je vse tisto, kar je potrebno za to, da se po malem že vsega naveličana javnost predrami iz čustvene otopelosti.
Prvim šimpanzom od skupaj osemintridesetih, ki so bili domala vse življenje zaprti v kletkah, znanstveniki pa so na njih opravljali poskuse, so v Gut Aiderbichlu prvič odprli vrata sicer primerno urejenega zaprtega prostora. Ker so dogodek posnele kamere, o njem nima smisla izgubljati besed.
Prizor, ko so nekateri laboratorijski šimpanzi lahko prvič začutili toploto sonca in vdihnili sveži zrak, govori sam zase. Celo ljudje, ki so še vedno prepričani, da se ti primati, s katerimi si človek deli več kot 98 odstotkov genov, ne znajo veseliti in izražati čustev, češ da je tega sposoben zgolj človek, bodo ob tem morda spremenili mnenje.
Alfred, David, Susi in Xsara (v zavetišču Gut Aiderbichl ima vsaka žival ime) so le štirje izmed 38 šimpanzov, ki so v ujetništvu preživeli tudi po več kot trideset let. Mnogi so bili prvič na svežem zraku, prvič v neposrednem stiku z naravo. Četudi imajo na voljo le kakih 2500 kvadratnih metrov ograjene površine, je to za njih ogromno.
Šimpanze so imeli v avstrijskem znanstvenem laboratoriju, v katerem so na njih preizkušali učinkovine proti aidsu in hepatitisu.
Konec devetdesetih let je laboratorij prevzel ameriški farmacevtski gigant Baxter. Ker poskusi na teh primatih niso bili ravno uspešni, se je novi lastnik odločil, da jih ustavi. Šimpanze, ki v povprečju živijo več kot 50 let, so sprva odpeljali v zaprti del nekega safari parka v Avstriji, kjer jim je bilo mnogo bolje kot v laboratorijskih kletkah. Vendar ni trajalo prav dolgo. Park je leta 2004 obiskovalcem zaprl vrata, opice pa so spet pristale v tesnih kletkah. V Gut Aiderbichlu obljubljajo, da jih nikoli več ne bodo selili.
Zavetišče Gut Aiderbichl je pred desetimi leti ustanovil Michael Aufhauser. Zdaj imajo na enajstih posestvih v Avstriji in Nemčiji že več kot tisoč živali. Domala vse imajo za seboj bolj ali manj slabe izkušnje s človekom. Aufhauser, ki je bil včasih igralec, si želi, da bi v zavetišče prihajali ljudje, ki želijo spoznavati živali, se z njimi družiti in se od njih tudi učiti. Ker vzdrževanje živali v okolju brez kletk, verig in okov veliko stane, za obisk zavetišč zaračunava; odraslim po devet evrov, otrokom od četrtega leta pa polovico manj.
Zakaj je življenje človeka vredno več?
Sloviti švedski botanik Carl Linné je že leta 1747 v pismu prijatelju zapisal: »Od tebe, kakor tudi od vsega sveta, zahtevam, da mi pokažeš rodovno lastnost, s katero bo mogoče razlikovati med človekom in opico. Sam prav gotovo ne najdem nobene.« Tudi njegov britanski kolega Thomas Henry Huxley je vztrajno trdil, da bi morali ljudi uvrstiti v isto družino kakor človeku podobne opice. Njegova izjava, da je »raje potomec opice kakor potomec škofa anglikanske cerkve«, je leta 1860 močno razburila javnost.
Zakaj bi imeli ljudje le zato, ker so ljudje, v primerjavi z vsakim drugim zavestnim bitjem privilegiran moralni status. Ločnica, zarisana med pripadniki vrste Homo sapiens in vsemi drugimi živalmi, je z moralnega vidika tako zelo pomembna, da se zdi ta koncept zamenljiv s pojmom človeškega šovinizma, meni soustanoviteljica Projekta velikih opic (Great Ape Project) Paola Cavalieri. Misel, po kateri je specizem samovoljna diskriminacija, analogna rasizmu in seksizmu, ni zlahka sprejemljiva za filozofsko tradicijo, ki je neljudi vztrajno uvrščala v drugo, od ljudi ločeno moralno kategorijo.
Avstralski filozof in bioetik Peter Singer v knjigi Praktična etika utemeljuje, zakaj bi moral človek enakovredno upoštevati interese vseh bitij, ki lahko občutijo bolečino. »Tisti, ki daje prednost življenju nekega bitja samo zato, ker je pripadnik vrste Homo sapiens, je podoben rasistu, ki daje prednost pripadnikom svoje rase. Z drugimi besedami to pomeni, da življenje človeka samo zaradi tega, ker je človek, ne more biti več vredno od življenja, denimo, sosedove mačke,« piše Singer v Praktični etiki, ki je leta 2009 izšla tudi v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina.