Tiskane izdaje
Po taboru, ki so ga pripravili na na 5. rimskih igrah, so se podili otroci v tunikah, dokler jih niso zbrali v krogu in jim razkrili skrivnosti izdelovanja mečev in mečevanja, kako zgnesti glino in si izdelati uporabno čašo ali otroško čelado. Pred osmimi šotori so stali znaki in napisi legij, pred poveljnikovim šotorom guvernerja Panonije Flavianusa pa krepko raščena oborožena možakarja, da nikomur niti na misel ne bi prišlo pretihotapiti se v šotor.
Pod baldahini in priročnimi zavetrnimi plahtami so poležavali rimski pomembneži, vinogradniki so predstavljali svoj Corpus vinorum Poetovio, zagnana skupina delavcev se je trudila z gradnjo ceste Via Roma od Poetovie proti Emoni in naprej proti središču imperija. Nekaj strelcev se je trudilo z velikim lokom, drugi so lučali kopja proti slamnatim tarčam, ki so jih na pogostih pohodih zlahka zamenjali z barbarskimi bojevniki ali kar s svojimi rimskimi sobojevniki, če so bili iz legije, ki se je postavila na stran tistega, ki je hotel spodnesti aktualnega cesarja – ali če se je na njegovo stran postavil poveljnik prav njihove legije. Moška družba z moškimi opravili se je zbirala v gručah.
V drugi skupini so se zbrale Rimljanke. V različne tunike odete ženske je poznavalec zlahka prepoznal, saj je obleka takoj izdala, od kod je, s kom je poročena in kakšno bogastvo premore. Blondinke so bile najbolj zaželene in vedno so našle način, da so prelisičile moške z njim najbolj dopadljivo barvo dolgih las. Z zlatimi zaponkami v laseh, s štolo okrog ramen, s steklenimi kroglicami ali zlatimi verižicami se je že navzven pokazalo, kako bogatega snubca so ulovile. Z barvnimi trakovi so smele imeti obšite obleke le tiste, ki so se že poročile. Hajdinčanke, ki so si nadele te rimske tunike, štole in papale (plašče), so naslednice ptujske rimske zgodovine, saj živijo na krajih svojih predhodnic in so kot te matere, le dojilje danes niso več v modi, zato so to skrb obdržale samo še za svoje otroke.
Letni karneval
V soboto dopoldne so vsi prebivalci rimskega tabora hoteli zavzeti Ptuj – povorko so izvedli že štirikrat, tokrat jim je načrte preprečil naliv in jim v tabor nalil nekoliko mrkega razpoloženja. Rimske igre, ki so si jih zamislili v ptujskih termah, ko jih je še vodil Andrej Klasinc, so nekakšna protiutež poznozimskemu kurentovanju – mesto je že dolgo potrebovalo letni festival ali karneval in njegova bogata rimska zgodovina mu je priložnost ponujala kakor na pladnju.
Če so bile prve igre še precej improvizirane, danes društva premorejo že skoraj tisoč kostumov, ki so verne kopije rimskih oblačil in vojaških oprav. Meči so postali meči, oklepi so dobili kovinski žvenket in sijaj, tunike so stkane iz lanu, na čeladah se svetijo znamenja legij, šotori so izdelani po rimskih krojih … Torej je bil pravi čas, da tudi kraj za taborjenje postane originalen in nekaj sto korakov od prvega rimskega mitreja od Hajdine proti Ptuju in Dravi se je ponujal prav tisti prostor, na katerem je Gemina XIII zares taborila.
Že prihodnje leto bodo tam postavili rimski obrambni stolp in popolnoma podobno kopijo obzidja. Obljubljajo tudi štirihektarski hipodrom, na katerem bodo tekmovale rimske kvadrige, potem bodo prišli še gladiatorji … Na koncu naj bi na 40 hektarih zaščitenega arheološkega kompleksa zrasel pravi rimski tabor z enim največjih arheoloških parkov pri nas.
Ambiciozno. Končno. Drugje so zgodovinske prelomnice že obudili ali pa to pospešeno počnejo. Zato Ptuj z vso pravico pripravlja in pili veliko ponovitev zasedanja senatorjev in guvernerjev, na katerem so se oktobra 69 sestali in iskali način, kako zamajati prestol takratnemu cesarju Viteliju. Vojaški poveljniki so kakor karte v razburljivi igri razmetavali predloge: eden bi čakal Vitelijevo vojsko na Soči, drugi bi izzval bitko pri Veroni, poveljnik Primus pa bi kar zdivjal do Rima in zmlel Vitelija z njegovo vojsko vred. Na tem razgretem zasedanju so določili novega cesarja Tita Flavija Vespazijana in ga ustoličili za celotno desetletje, da je v Rimu s prestola zgradil Kolosej, da je zatrl upore v Judeji in storil še veliko drugega za svojo večno zgodovinsko slavo.
Marsikje v Evropi svoje rimske igre že dolgo uprizarjajo in jih rimsko življenje navdihuje za mnoge turistične prireditve. Drugod imajo že dolgo svoja društva Rimljanov in na letošnjih ptujskih igrah so se spoznala iz kar nekaj držav. Legia I italica ima sto članov in tudi naš Matija Ivanič iz Ajdovščine je med njimi, zato je to svojo legijo častno zastopal: z usnjenim subarmalisom (brezrokavnikom), nakradenim keltskim nakitom in dobro zdelano čelado.
Bil je že v tirolskem Ehrenbergu, ki je največja takšna prireditev, čeprav jo prirejajo šele desetletje. To je prikaz potovanja skozi čas, kjer predstavljajo življenje od Keltov in Rimljanov do srednjeveških viteških iger. V ozko dolino po ruševine ehrenburškega gradu se nagnete šotorov in jezdecev, da hriba na obeh straneh komaj zdržita dolino, potem pa pride ta časovni stroj pogledat še dvesto ali več tisoč ljudi v treh dneh, kar navrže organizatorjem zavidljiv zaslužek. Ptujske rimske igre so vsaj za zdaj brezplačne.
Naprej v preteklost
Prebujanje rimskega obdobja je čedalje glasnejše, kakor da bi ljudje potrebovali junaška dejanja legij, iskali nadnaravne moči gladiatorjev, se vračali k preprostim vojaškim logikam in pretkanim poveljniškim zvijačam … Kakor da bi hoteli svoj čas postaviti na pomembno mesto zgodovine, kot je to uspelo Rimljanom, in kakor da bi Ptuj spet hotel doseči 40.000 prebivalcev, kolikor jih je imel v najbolj bogatem rimskem času.
Ptujsko društvo že ima v svojih vrstah tiste, ki se na te čase strokovno dobro spoznajo – Mojco Vomer Gojkovič iz ptujskega muzeja, Ivana Tuška Paja, ki je na Ptuju in okolici izkopal več tisoč rimskih ostalin, med njimi peti ptujski mitrej in pred kratkim izdal bogato knjigo o rimski vojski, vojščakih, cesarjih in vsem, kar je držalo skupaj ogromen imperij. Pa za njima še vrsto drugih dobrih poznavalcev in navdušencev nad ptujsko rimsko zgodovino.
A čas za razmah iger očitno šele prihaja. Ko so pred nekaj leti pod dvorcem Zemono člani društva Teodozij pripravili spektakularno predstavitev Bitke pri mrzli reki iz leta 394, kjer sta si nasproti stala krščanski Teodozij in poganski Evgenij, so postale ponovno aktualne rimske bitke na danes slovenskih tleh. Letos burja ob mrzli reki sicer ni kruto pihala proti Evgeniju, a se zna kmalu znova vzdigniti. Potem bo spet zasedal senat na Ptuju in v Emoni bodo proslavili obletnico prve omembe, v zapisih ali na spomenikih vklesani podatki bodo morda spodbudili še kakšno društvo.
Za koga je bil Vespazijan pesjan?
Da je v rimskem času, znanju in življenju veliko uporabnega, ve tudi Miha Franca, ustanovni in delovno zagnani član kulturnega društva Vespesjan iz Ljubljane. Ime si je nadelo po prav tistem Vespazijanu, ki so ga na prestol posadili na zasedanju na Ptuju, a so njegovo ime v društvu zapisali tako bolj po slovensko in dobili novo pomenko, ki jo bo treba še natančno razvozlati.
Koliko je Vespazjian res bil pesjan in za koga – in kateri od rimskih cesarjev je bil bistveno drugačen? Vsaj v očeh barbarov, torej vseh drugih narodov, ki niso bili uradni pripadniki rimskega imperija, so bili cesarji sovragi, kruti vladarji, pohlepne vojskovodje. Takšni so bili tudi za Galce, Germane, celo za Egipčane, ki so sicer po njihovem imperiju z njimi trgovali s sužnji. Z igrami lahko njihove spopade, njihove zvijače in njihova spoznanja oživljamo, vendar samo za igro in spoznavanje, ne pa za kri in zemljo. Zato so tudi na letošnjih igrah Germani lahko koračili po rimskem taboru, Egipčani so vanj brez strahu pripeljali celo svoje ženske …
