Saša Bojc, Panorama
Po dve leti trajajoči obnovi, za katero so iz mestne, državne in evropske blagajne namenili 6,87 milijona evrov, se vila Tugendhat, ena najznamenitejših stvaritev nemškega arhitekta Ludwiga Miesa van der Roheja in modernizma nasploh, spet kaže v vsej svoji veličini.
Veliko odprtje vile Tugendhat, ki so jo zaradi obnove zaprli 1. januarja 2010, je napovedano za 29. februar, splošna javnost pa si jo bo prvič ogledala 3. marca. Vila je ohranila okoli 80 odstotkov pristnega in naj bi bila najbolj avtentična stavba Miesa van der Roheja v Evropi. Še več, med obnovo so se našli nekateri njeni originalni elementi, že davno razglašeni za izgubljene; v bližnji hiši so našli originalno kopalno kad, pogrešano od 40. let prejšnjega stoletja, o valoviti steni v jedilnici brnske šole za odvetnike pa se je izkazalo, da je nekoč pripadala vili Tugendhat. Med vojno so jo tja prestavili nacistični veljaki, da so si uredili bar. Nekatere elemente so kljub vsemu morale nadomestiti replike, med njimi velika steklena okna, ki so jih izdelali v Belgiji, in linolej, ki ga je naredilo isto nemško podjetje kot originalnega pred dobrimi 80 leti.
Vila, ki so jo 16. decembra 2001 vpisali na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine kot prvo predstavnico modernistične arhitekture iz Češke, ima pestro zgodovino. Grete Tugendhat (rojena Löw-Beer) in njen (drugi) mož Fritz sta prihajala iz brnskih nemških judovskih družin, zavezanih industriji in trgovanju, ki sta znatno pripomogli k industrializaciji Češkoslovaške med obema vojnama.
Grete se je za sodobno arhitekturo in umetnost navdušila v Nemčiji, kjer je živela s prvim možem Hansom Weissom. Potem ko se je ločila, poročila s Fritzem Tugendhatom in ustalila v Brnu, je bila bliže uresničitvi njena želja po sodobni in prostorni hiši preproste oblike. Pri tem jo je podpiral mož, ki se je otepal misli na prenatrpane sobe iz svojega otroštva. Nad arhitekturo Miesa van der Roheja sta se navdušila, ko sta videla pravkar zgrajeno hišo prijatelja Ericha Wolfa v Gubnu v Nemčiji iz vidne opeke. Želela sta si prav takšno, toda ker v Brnu niso našli ne primernih opek ne mojstrov so zamisel opustili.
Mies je bil očaran nad posestvom, ki ga je Grete dobila od staršev. Ti so plačali tudi hišo, ki so jo zgradili v 14 mesecih, mlada družina s tremi otroki Hano (iz Gretinega prvega zakona), Ernstom in Herbertom pa se je vanjo vselila decembra 1930. »Od prvega trenutka smo bili zaljubljeni vanjo. Ko smo bili sami, smo radi sedeli v knjižnici, ko so nas obiskali prijatelji, pa pred stekleno steno z razgledom na mesto. Še bolj smo uživali spomladi in poleti. Z otroci smo bili nenehno na terasi, kjer so imeli kad in peskovnik, po terasi pa so se kotalkali in vozili z otroškimi avtomobili,« je nekoč povedala Grete.
Napredno in eksotično
Želji lastnikov po inventivnosti in posebnosti je arhitekt zadostil s kombiniranjem popolnih geometričnih oblik, naprednih tehnologij in eksotičnih materialov. Tako kot v svojih drugih delih je izhajal iz lokacije in pogledov ter notranjost kar najbolj povezal z zunanjostjo. Prepričan je bil o pomembnosti uporabe žlahtnih materialov v modernističnih objektih, ki se niso bahali z dekoracijo. Zato jih je uporabil v vili Tugendhat: od eksotičnih vrst lesa iz Jugovzhodne Azije do maroškega oniksa in skoraj belega italijanskega travertina. Notranjo opremo je zasnoval s sodelavcema, svojo življenjsko sopotnico Lilly Reich in Sergiusom Ruegenbergom, skupaj z znamenitima stoloma Tugendhat in Brno. Hiša je imela zelo inventivno tehnično opremo za svoj čas.
Velika steklena okna v osrednjem prostoru so se z elektromotorji spustila v tla podobno kot okna v avtomobilih, hišo je grel, hladil, vlažil in odišavljal edinstven prezračevalni sistem, varoval pa poseben varnostni. V kleti so bili urejeni servisni prostori, osebje pa je bivalo in delovalo ločeno od družine. Osrednji bivalni prostor, velik kar 220 kvadratnih metrov, se je ponašal z rastlinjakom in po besedah Grete je bil očarljiv zlasti pogled skozi cvetoče zelenje na zasnežen vrt. Na podobo zunanjega vrta je znatno vplivala brnska krajinska arhitektka Markéta Roderová-Müllerová, ki ga je pod Miesovim nadzorom oblikovala v duhu poudarjene praznine, s prevladujočo zelenico in izolirano vegetacijo.
Toda Tugendhatovi, člani velike brnske judovske skupnosti, so v tej modernistični idili lahko uživali samo osem let. Leta 1938 so še pravočasno prebežali v Sankt Gallen v Švico, s seboj pa so odnesli celo nekatere kose pohištva. Istega leta je tudi Mies van der Rohe, čigar delo ni zadovoljilo Hitlerjevega pogleda na monumentalno arhitekturo, zapustil domovino in se naselil v Chicagu v ZDA. Tugendhatovi so se januarja 1941 izselili v Venezuelo in tam sta se rodili Ruth in Marie-Daniela. Ta je danes profesorica umetnostne zgodovine na univerzi za uporabno umetnost na Dunaju in je z možem profesorjem dr. Ivom Hammerjem pomagala pri restavratorski študiji vile med letoma 2003 in 2005.
Vilo je oktobra 1939 prevzel gestapo, januarja 1942 je postala last nacistične Nemčije. Največ škode ji je bilo povzročene prav med vojno in po njej. Ko je Rdeča armada leta 1945 osvobodila Češko, so vojaki dnevno sobo uporabljali za konjski hlev in skurili preostanek pohištva. Med letoma 1945 in 1950 je v vili delovala zasebna plesna šola, komunistična oblast pa je do konca 60. let prejšnjega stoletja naselila rehabilitacijski center za otroke s poškodbami hrbtenice iz bližnje bolnišnice.
Decembra 1963 so vilo Tugendhat po zaslugi domačega arhitekta Františka Kalivode uvrstili na seznam kulturnih stavb. Arhitekt je sprožil tudi pobudo za obnovo in z Grete Tugendhat (Fritz je umrl leta 1958) vzpostavil osebni stik. Ko je leta 1967 obiskala Brno, hiše ni mogla spoznati. V brnski hiši umetnosti so konec leta 1968 postavili razstavo o delu Ludwiga Miesa van der Roheja, osebna vpletenost Grete in Miesovega vnuka Dirka Lohana pa je vzbujala upanje, da bodo vilo res obnovili.
Toda razmere so se zaradi okupacije Češkoslovaške dramatično poslabšale, v treh letih so umrli tudi za obnovo ključni ljudje. Vila je leta 1980 iz državne lasti prešla v last mesta in tako je še danes. Prizadevanje družine, da bi jim država po padcu komunističnega režima leta 1989 nepremičnino vrnila, se je izjalovilo. Doslej edina obnova vile je potekala med letoma 1981 in 1985 pod vodstvom državnega inštituta za rekonstrukcijo zgodovinskih mest in stavb v Brnu. Investitor, mesto, je postavil jasne cilje: hiša mora postati oglas mesta in zagotoviti občasno nastanitev gostov. Pri tem niso vključili ne javnosti ne izvedli študij.
Arhitektom so bili v pomoč le arhivski načrti in fotografije iz brnskega mestnega muzeja. Toda kot so ugotovili strokovnjaki, je bila obnova na visoki profesionalni ravni, zlasti glede na finančne, tehnične, materialne in tehnološke razmere oziroma omejitve. Mestna oblast si zdaj prizadeva odkupiti še originalne kose opreme, četudi ji to v celoti gotovo ne bo uspelo.