Tiskane izdaje
»Tisti, ki ste šele prišli, pustite vse, kar ste prinesli, na mizi. Upam, da vam ne bo žal in da se veselite, da boste lahko odnesli domov kakšno lepo stvar, eno, dve, tri, štiri ali pet. Ko bo prišlo malo več ljudi, začnemo. Do takrat pa še malo zabave,« je v kleti ljubljanskega lokala Metropol iz mikrofona ob spremljavi glasne glasbe donel glas voditeljice Manje Plešnar in napovedal izmenjalno zabavo (swap party), enega od vrhuncev ReTroFeje, tridnevnega dogodka za ljubitelje vintagea oziroma rabljenega.
»No, pa ste dočakali!« je voditeljica naznanila začetek izmenjave in opomnila, da če bi komu utegnilo postati žal za kakšno stvarjo, naj je raje ne vzame iz vrečke. Takrat so udeleženke svojih deset kosov, ki so jih prinesle kot odvečne iz svoje omare, že oddale na pultu, v pisani ponudbi pa so si lahko izbrale največ do pet stvari. »Oh, my God! Zakaj to daješ? A si nora?!« je ob pogledu na zapestnico neke svetlolaske vzkliknila voditeljica in si jo v hipu prilastila. Za ogrlico iz istega kompleta so se pulile druge iz kroga prirediteljic, češ, »ful je grda, jaz jo hočem«. Večina deklet je s svojo obleko že na prvi pogled dajala vedeti, da ljubijo sloge iz preteklosti. Fantov je bilo le za vzorec, večinoma so prišli kot spremljevalci svojih deklet, razen blondinca, ki je sedel na stopnicah in v zelo glasnem in precej temnem prostoru bral revijo. Pred garderobo, ki je bila urejena za velikim črnim panojem, se je hitro nabrala vrsta. Ko so obiskovalke razgrabile večino razstavljenega, je bilo zabave bolj ali manj konec.
Več ljudi je bilo srečati zgoraj, kjer so bili urejeni prodajni saloni. Pobudnica dogodka članica Vintage Vikenda Nina Štajner je kot razveseljivo navedla predvsem dejstvo, da so bile te dni med obiskovalkami ne samo mlade, temveč tudi starejše gospe. »Najbolj se mi je v spomin vtisnila ful stylish teta, stara kakšnih 75 let, ki se je samo zaradi tega dogodka v tej vročini z avtobusom pripeljala iz 60 kilometrov oddaljenega podeželskega kraja v Ljubljano! Veliko je nakupila in se zadovoljna vrnila.«
Oblačila, ki jih nekdo ni več potreboval, ki so bila po njegovem iz mode, pasée, za v smeti, so tudi ta večer postavljena v stilsko dodelan kontekst, ob izbrani glasbi, očiščena, zlikana in viseča na obešalnikih dobivala povsem drugo vrednost.
Mladenka močnejše postave v oranžni obleki je preizkušala, kako ji pristoji bel površnik. »A imamo kakšen pas?« je zanimalo drugo dekle, ki se je v obleki širokega kroja ogledovalo v ogledalu. »Super!« so vzkliknile prijateljice, navdušenje sta kazali tudi prodajalki in lastnici trgovine Diva's Vintage Galerije Kristina Goriup in Barbara Por. »Kupci vintagea se ponavadi ne ozirajo na današnjo modo, temveč ustvarjajo svojo,« je komentirala druga in s prijateljico Kristino pritrjevala, da so si kupci nabirali oblačila po vseh improviziranih trgovinicah ter jih sproti kombinirali. V tistem trenutku so s police v zameno za deset evrov zmanjkali nizki temnomodri usnjeni sandali, tik pred tem pa se je ob komentarju fanta in prijateljice »nujno jih moraš vzet!« neko dekle poslovilo z »novim« živo zelenim parom hlač iz 80. let.
Najhitreje poide tisto, kar je zares staro, oblačila znanih blagovnih znamk ali oblikovalcev in unikatno krojena. »Nekatere privlačijo kroje, druge materiali, ki so bili včasih nedvomno veliko bolj kakovostni kot danes. Tisti, ki plešejo swing in rock'n'roll, pridejo kupit oblačila iz tega obdobja, sicer pa je največ zanimanja za kose iz 30. do 60. let. Kavbojk, denimo, nihče niti ne pogleda. Marsikdaj zmotno misliš, da česa ne bo mogoče prodati, a izgine že v naslednjem hipu,« je povzela sogovornica. Mnogo oblačil, ki ostanejo kot zapuščina babic, se po njenem za vedno izgubi, saj jih sorodniki, ker ne vedo, kaj z njimi, na koncu vržejo v smeti. Zato večino kosov nabavita v tujini, se pa tu in tam najde kdo, ki ga ni sram in jih prinese tudi v njuno trgovino.
Da je vsaka »postojanka« na ReTroFeji pokrivala svojo nišo, je bilo slišati na več koncih. Največ oblačil znanih blagovnih znamk je bilo najti na zadnji z imenom 2nd Chance (Druga priložnost) lastnice Marine Bučar. Rabljena oblačila, čevlje, torbice in druge kose garderobe je sprva (i)zbirala in prodajala v zelo ozkem krogu premožnejših ljudi v svojem stanovanju, zdaj že razmišlja o odprtju trgovine. Posel je v nekaj letih razširila v komisijsko prodajo, izposojo in oblikovanje garderobe po naročilu. Ponudbo pa namerava obogatiti še z moško garderobo in dostopnejšimi blagovnimi znamkami. »Najbolj iskane so torbice in večerne obleke, najtežje je prodati čevlje, vsi kosi pa ponavadi dosegajo tretjino prvotne cene. Zaradi zanimanja sem uvedla tudi izposojo, po 20 evrov za kos, kar ženske izkoristijo predvsem za obisk večernih prireditev. Vse bolj pa se na mesečno izposojo naročajo mlade poslovne ženske, ki so šele na začetku kariere in nimajo dovolj denarja za nakup primerne garderobe. Ta posel se je zaradi krize tudi v tujini zelo razmahnil,« je dejala Marina Bučar, ki jo je presenetil tako velik odziv obiskovalk ReTroFeje; te so namreč dodobra izpraznile njen prodajni prostor.
Za všečnimi kosi je stikala tudi trojica deklet, »popolnih outsiderk«, kakor so se opisale. Študentka Metka je dejala, da so zelo navdušene nad takšnimi dogodki, a bi bilo glede na kakovost kaj razstavljenega lahko tudi cenejše. »Predvsem se mi zdi fino, če znaš en star kos iz 80. let skombinirati s kakšnim iz leta 2008,« je menila sogovornica. Njena prijateljica Mateja je medtem že izvlekla laneno obleko in jo šla pomerit. Študentko prava Evo Tajo je povsem posrkala ponudba na čisto drugem koncu dogajanja. V hipu je v naročju držala štiri bluze. »Mislim, da stanejo 15 ali 20 evrov. Najbrž mi ne bo vse prav, na srečo, a kljub vsemu je to zelo ekološki način oblačenja, saj se mi zdi žalostno, da bombažna majica, za izdelavo katere porabijo na tisoče litrov vode, v H&M doseže ceno tri evre.«
