Vrtički na gradbišču

Prebivalci blokov ob Resljevi ulici v Ljubljani, streljaj od glavne avtobusne in železniške postaje, so dolga leta skozi okna zrli v luknjo zaprtega mirujočega gradbišča, ki jo je preraščal plevel; tako rekoč edino zelenje v mestni četrti Tabor.

Med festivalom Mladi levi avgusta lani pa so člani zavoda Bunker in kolektiva Kud Obrat s pomočjo najbolj angažiranih prebivalcev Tabora gradbišče začeli spreminjati v zelenjavne vrtičke. Po zimskem počitku se na njih le nekaj mesecev po zasejanju prvih ekoloških semen bohoti zelenjava, širši prostor pa je postal oaza miru in zelenja sredi mimobežne mestne četrti, prostor eksperimentiranja s trajnostno in participativno arhitekturo, predvsem pa družabno vozlišče posameznikov, ki se drugače verjetno ne bi nikoli spoznali.

Projekt Onkraj gradbišča – njegov pobudnik je Kud Obrat – je zasnovan v okviru programa Vrt mimo grede, ki ga je oblikoval Bunker s podporo Mestne občine Ljubljana (MOL), ministrstva za kulturo in programa Sostenuto. Ta zadnji povezuje sedem partnerjev iz petih mediteranskih držav, ki preizkušajo vplive kulture na socialne in ekonomske inovacije določenega prostora.

V Bunkerju so se omejili na oživitev ljubljanske mestne četrti Tabor, v katero je zavod tudi umeščen. Sociološka in antropološka študija, ki so jo izvedli v okviru programa Sostenuto, je pokazala, da četrt nima identitete ter da prebivalci in obiskovalci v njej pogrešajo predvsem zelenje in kakovostno druženje, ki ne temelji le na potrošništvu, je povedala umetniška direktorica zavoda Bunker in ena od vsebinskih avtoric projekta Vrt mimo grede Nevenka Koprivšek. Vzpostavitev mestnih vrtičkov na mirujočem gradbišču je bila rešitev, ki bi ubila vse tri muhe na en mah.

Vse, razen motike 
in pesticidov

Bunker je najprej dobil dovoljenje za brezplačno uporabo zemljišča – to je v lasti MOL – med festivalom Mladi levi, decembra lani pa je z MOL podpisal pogodbo o enoletni brezplačni uporabi prostora. Že med Mladimi levi so obratovci in bunkerjevci pred mirujočim gradbiščem priredili srečanje s sosedi. Predstavili so jim idejo za odprtje mirujočega gradbišča za začasno skupnostno rabo in prisluhnili njihovim predlogom. Nato so družno zavihali rokave. Gradbišče so očistili, nanj navozili zemljo in iz kamenja in lesa na gradbišču oblikovali gredice.

Umetnica Polonca Lovšin iz Kud Obrata je na lokaciji preživela dan s kozo in sledila njenemu gibanju po divje zaraščenem terenu. Na podlagi beležk o kozinem gibanju naj bi naredila načrt za nove poti okoli gredic, vendar je bila podeželska koza preplašena in je bolj ona sledila umetnici, se nasmeji Koprivškova.

Na lokaciji imajo vrtičkarji na voljo vse tisto, kar imajo »profesionalni« vrtičkarji na drugih koncih Ljubljane – razen motike in pesticidov. V lopi so spravljena orodje in semena, kompostnik je že čez vrh naložen z vejevjem in plevelom, v najbolj senčnem kotu je umetni tolmun, v katerega je s strehe starejše večstanovanjske hiše speljana deževnica. Na betonski ploščadi pa so študenti ljubljanske fakultete za arhitekturo pod mentorstvom profesorja Mathiasa Heydna postavili leseno konstrukcijo, ki bo namenjena za oddih in piknike.

Med kamnitimi potkami so posejane gredice različnih velikosti in oblik, nekatere ograjene z lesenimi deskami, druge s kamenčki. Vsebinsko jih je večina zastavljenih stihijsko – njihovi uporabniki so nanje pač vrgli tisto ekološko seme, ki so ga dobili od Semenarne Ljubljana – nekaj pa jih je zasejanih z očitno ambicijo zadovoljiti vsaj del uporabnikovih potreb po vitaminih in mineralih.

Tudi organizacijsko so gredice zelo raznovrstne. Na nekaterih druga ob drugi rasejo različne vrste zelenjave, na drugih je ta strogo postrojena v ravnih linijah. Sredi lokacije je skupni zeliščni vrt. Ker gradbišče miruje že leta, na njem poganjajo male breze in trepetlike, ki bodo povrtninam v poletnih dnevih prinašale dobrodošlo senco.

Magdalenice

Medtem ko sta mož in sin za ograjo vrtičkov brcala žogo, je Rusinja Elena Khripunova (27) zalivalko pozorno vozila nad smelo rastočimi posevki. Čebule, kumar, peteršilja in korenja bo dovolj za zadovoljitev prehranskih potreb mlade družine, meni, šopek gladiol pa bo poživil dnevno sobo.

Elena z družino stanuje v bloku, ki meji na gradbišče, zato je sproti spremljala njegovo preobrazbo. Toda za zelenjavno gredico je zaprosila, ker jo je k temu nagovoril sin. Ko so iz zemlje pokukali prvi poganjki, je vrtičkarstvo, s katerim je prvič stopila v stik pred »davnimi leti« na družinskem vrtu, pritegnilo tudi njo.

»Bolj ali manj vsi ohranjamo spomin iz otroštva, ko smo brskali po zemlji,« kot vzrok za željo po vrtičku navedeta uporabnici ene največjih gredic Ana Grk in Maša Cvetko. Arhitektki iz Kulturnega društva ProstoRož, ki sta pomagali oživiti park Tabor, sta tudi kot prebivalki istoimenske ljubljanske četrti pogrešali več zelenja v njej. Čeprav sta gredico zasejali med zadnjimi, se glavice redkvic že debelo rdečijo iz prsti, listki solate pa se nežno prerivajo.

»Bili sva strašansko navdušeni, ker sva dobili gredico na sredi lokacije, šele potem sva ugotovili, da bo tu sonce pripekalo najbolj neusmiljeno,« se skupni vrtičkarski neizobraženosti nasmeji Maša. Toda bistvo tako ali tako ni pridelovanje zelenjave, ampak preživljanje prostega časa med zelenjem in neobremenjeno druženje.

Lokalno samoupravljanje

Med približno 25 vrtički zaradi okrogle oblike in eksotične vsebine izstopa vrt Japonke Taeko Fujita. Zelenjavo na njem so po svojih željah zasejali njeni trije otroci. »Dokler ni prišlo ven, nismo vedeli, kaj bo,« pove drobna Japonka. Družinica je v Ljubljani živela od leta 2003 do 2010 in Taeko je vsako leto s prijateljico imela vrt nekje drugje. Nato so se preselili v Tokio, kjer je imela Taeko vrtiček na dvorišču hiše, vendar je njegovo obdelovanje ni tako veselilo. Drugi družinski člani pa so pogrešali dolge sprehode v naravi, zato so slabo leto spet Ljubljančani.

Čeprav ima Taeko vrt tudi zaradi otrok, ki radostno spremljajo, kaj bo vzklilo iz semen, kako rastlinice rastejo, in jih tudi s slastjo pospravijo s krožnika, je ena tistih, ki z vrtom mislijo resno. Z možem sta namreč kuharja. Ko se ji bo iztekel porodniški dopust, bosta morda odprla svojo japonsko restavracijo. Za zdaj pa je zelenjave na treh vrtičkih ravno dovolj za petčlansko družino.

Andrej Godec ni tolikšen ljubitelj fižola, kakor bi bilo mogoče sklepati po tem, kar raste na njegovi gredici. Posejal ga je pač zato, ker je v roke po naključju dobil njegovo seme. Ker povrtnini na gredici družbo dela večji kamen, se pošali, da je vrt japonsko-balkanska mešanica. Z njim nima posebnega dela, zalivat ga prihaja mimogrede, zato pa toliko bolj uživa v številnih možnostih, ki jih ponuja prostor. Je zagovornik lokalnega pridelovanja hrane in urbanega vrtičkarstva. To po njegovem ponuja rešitev za povečanje deleža lokalne samopreskrbe, ko se bodo nafta in drugi energenti tako podražili, da se prevažanje hrane z enega konca sveta na drugega ne bo več izplačalo.

Pomemben poudarek namenja ekološki pridelavi, saj je kot asistent za kemijo na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo prepričan, da je alergij in astme med otroki in odraslimi zadnja leta toliko več prav zaradi uživanja hrane, naphane z umetnimi dodatki. Zato v trgovino hodi oborožen s seznamom škodljivih E-jev. Če kateremu od uporabnikov ne uspe priti zalit svoje gredice, za to poskrbi gospa Ružica, ki stanuje v stari večstanovanjski hiši na vogalu gradbišča.

Ona in gospa Meta iz sosednjega bloka sta bili prvi partizanki projekta, pove Nevenka Koprivšek, tudi sama uporabnica enega od vrtičkov. »Samo zaradi vrta k Ružici nosim šivat krila, z dvema dekletoma se dogovarjamo za delavnico japonske kuhinje; ljudje se povezujejo, si izmenjujejo recepte in dogovarjajo, da bi sami gojili semena. Če pokomentiraš, kakšno lepo zelenjavo ima kdo na vrtu, je hitro dobiš nekaj za domov. Še vedno pa vsak lahko dela, kar hoče,« učinkovitost lokalnega samoupravljanja, do katerega vlada nezaupanje še iz časov socializma, opisuje Koprivškova.

»Ljudje se bodo gotovo navezali na ta prostor, vendar se je Bunker, ki je podpisnik pogodbe z mestno občino, zavezal, da ji ne bo nagajal. Občina pa je obljubila, da bo pomagala pri nadaljnjem iskanju in začasni uporabi zelenih površin, če se bodo vrtički izkazali za primer dobre prakse,« Koprivškova optimistično zre v prihodnost urbanega vrtičkarstva v Ljubljani.