Fotografije Janeza Medveška na spletu dosežejo tudi do 10.000 ogledov

Ko je burja najbolj neusmiljeno brila in se je ves svet skril v zavetrje, je samo še on kolovratil po robu Trnovske planote. Sunki burje, ki so dosegali do 140 kilometrov na uro, bi ga zlahka odpihnili v Vipavsko dolino, a moral je videti in doživeti, kako je, ko vse ječi pod razbesnelim vetrom.

»Ko sem prišel gor, je vse letelo po zraku, veter je vrtinčil sneg, kot bi prišel v snežni metež, čeprav je bil jasen dan, bilo je res vesoljsko in uspelo mi je napraviti neverjetne posnetke,« pravi Janez Medvešek, ko z miško klika po mapah v računalniku; v njih je že več kot milijon njegovih fotografij. Vsak teden se jim jih pridruži še kakšnih tisoč. Avtor najboljše poveže v fotozgodbo, ki jo opremi s svojimi komentarji, včasih zgolj modrimi mislimi ali pesmimi, in odpošlje na več kot dva tisoč elektronskih naslovov. Fotozgodbe z najrazličnejšimi tematikami, največkrat pa s slovensko naravno in kulturno dediščino, so zaščitni znak Janeza Medveška, upokojenega samostojnega podjetnika – slikarja.

Odkar je pred petimi leti, očaran nad zimsko pravljico Logarske doline, sestavil prvo fotozgodbo v preglednici power point in jo poslal ducatu prijateljev, ne mine teden, da ne bi z njegovega IP-naslova odpotovala v širno medmrežje vsaj ena »slikanica«. »Slovenija je v resnici neodkrita dežela, in kdor pravi, da je majhna, očitno ne vidi dlje od televizorja in piva v hladilniku. Če bi vse njene gore in vzpetine poravnal, bi bila morda dvakrat večja od ravninske Nizozemske,« pravi Janez in se ne more odločiti, katere vedute njegove dežele so mu najbolj pri srcu. »Slovenija je tako lepa, ne le njene gore, tudi ravninski deli, Prekmurje pa valovita Bela krajina, zasavski griči, Primorska, prav v vsako vas na Krasu sem že pomolil nos ...«

Ambasador slovenske krajine

Povsod je narava in je krajina, ki jo zna Janez tako očarljivo predstavljati, da zapelje marsikaterega spletnega ogledovalca, da se požene po sledeh njegovih potepov. Samo v Sloveniji dobiva njegove zgodbe 1500 naslovnikov in več kot 700 v tujini, vseh naslovov ima 4500, njegove zgodbe, ki se delijo po spletu, pa dosežejo tudi do 10.000 ogledov, energično pripoveduje Janez, ki se je upokojil lani v 61. letu starosti. S svojimi fotografijami postaja nekdanji soboslikar nekakšen ambasador slovenskega prostora: »Vsak dan prejmem in preberem do 150 elektronskih pisem. Včasih odgovarjam nanje tudi po osem ur. Pravkar sta mi pisala zakonca, popotnika, iz Izraela. Navdušila sta se nad mojimi podobami Slovenije in me sprašujeta, kje naj si jo začneta ogledovati. Poslal sem jima DVD s fotografijami Posočja.«

Janez komunicira z vsemi, ki ga poiščejo, čuti se odgovornega za stike, ki jih sproži njegov hobi, vesel je tudi povratnih informacij o poteh, ki jih je predstavil. Kateri ga poiščejo celo osebno na njegovem domu v Dragomlju pri Domžalah. Ray Bukovec je prišel kar iz Kanade. Iz žepa je potegnil listek, na katerem je pisalo: »1. Pojdi na grob očeta in matere, 2. Poišči Janeza Medveška,« se spominja Janez. »Napovedal sem mi je tudi Štefan iz Švedske, iz Sydneyja pa bo prišla Anita; v glavnem se oglašajo potomci naših izseljencev ali ekonomski migranti, ki so ostali v tujini. Njegove fotografije naročajo tudi pri newyorškem časniku Slovenian American Times, naročila za koledarje, pravkar je v tisku njegov 42. koledar z motivi Slovenije, prihajajo od vsepovsod.

Začelo se je s slikarstvom

V preteklih letih se je v trdih diskih Janezovih računalnikov nabralo za šest terabajtov slikovnega gradiva in avtor si želi, da gredo njegovi motivi med ljudi. V reviji Prijatelj objavlja zgodbe – vsestranski Dragomeljčan namreč tudi vešče suka pero in izdaja knjige črtic in pesmi – o tem, kam vse je mogoče v Sloveniji dostopati z invalidskim vozičkom. Po objavi prvih člankov so ga poiskali uredniki Mohorjeve založbe in zanje že pripravlja knjigo potepov po Sloveniji za gibalno ovirane.

S tako velikim fotoarhivom bi brez težav preživel tudi na fotografskem trgu, čeprav nima zvenečega umetniškega imena, brez oklevanja pove avtor. Prav tako, kot se je, preden se je upokojil, preživljal s slikarstvom, s katerim se je pravzaprav vse začelo in se še nadaljuje. Preden je postal samostojni podjetnik, je bil zaposlen pri obrtniku, s katerim sta opravljala vzdrževalna dela v velikih trgovskih centrih. Takrat je delal tudi po 16 ur na dan, pogosto ob vikendih, o naravi se mu je lahko samo sanjalo. In vendar je ves ta čas neutrudno slikal v vsakem prostem trenutku. Pogosto je ponoči kar sede s še mokrim čopičem v roki zaspal za slikarskim stojalom. Nikoli se ni odrekel otroškim sanjam, da bi bil nekoč v življenju slikar, čeprav je moral po osemletki v soboslikarski poklic, ker jih je bilo doma pač preveč, pove brez obžalovanja.

Takšna so dejstva in Janez je zelo realen človek. Ko sta z njegovim mojstrom okrog leta 2000 ostala brez dela, je soboslikar pobasal platna v velik kovček in ga odnesel na domžalsko občino: »Tole delam,« jim je dejal, »izdajte mi dovoljenje in me obdavčite toliko, da me ne boste potopili!«

Tako je Medvešek postal samostojni podjetnik slikar in se nato vse do upokojitve preživljal s slikarstvom. Nobenega naročila ni odklonil: »Če hočeš preživeti, moraš delati vse; slikal sem vse od hišnega pasjega ljubljenca, domačije, kakršne se je naročnik spominjal, ko je bil še otrok, različnih krajin do portreta umrle matere po ohranjeni fotografiji.« Do danes je naslikal kakšnih 3500 platen in med profesionalnimi slikarji, s katerimi se srečuje v umetniških kolonijah, še vedno izzove začudene poglede, češ, kako je mogoče preživeti samo s slikarstvom. Vmes je delal tudi abstrakcije. Ko je uvidel, da mu primanjkuje znanja, se je vpisal v slikarsko šolo Sava Sovreta in jo obiskoval štiri semestre ter se naprej samostojno izobraževal.

Vsak teden nova zgodba

»Če hočeš preživeti, moraš biti obrtnik,« odgovori na vprašanje, ali se počuti bolj slikarja ali fotografa. Fotografije so bile pravzaprav vedno osnova njegovega slikanja. Naročniki mu pogosto prinesejo kupe fotografij z motivi, ki naj bi jih ovekovečil na platnih, a se rado izkaže, da so neuporabne. Slikar mora sam raziskati krajino, neposredno okolico, pejsaž, v katerega bo umestil motiv, in tako se odpravi na pot s fotoaparatom, ki kot mimogrede »poslika« motive krajinske kulture in njenih ljudi. V zgodbo vplete še svojo pripoved, ki jo neredko zašpili s kritično ostjo, naperjeno proti pišmevuhovstvu domačih in bruseljskih oblastniških birokratov in proti naši lastni malomarnosti, ki pušča tehniško ali kulturno dediščino naših prednikov propadati pod vedrim nebom.

Tako nastane fotozgodba, ki jo avtor vedno opremi z glasbeno spremljavo, največkrat citrami. Ko smo bili pri njem na obisku, se je pripravljal na izid zgodbe z zaporedno številko 175: »Jutri grem s štajerskim prijateljem na mariborski konec. Pokazal mi bo kraje ob meji, kjer Avstrijci kupujejo naše vinograde. Pri nas se očitno nikomur več ne da delati, Avstrijci pa radi pokupijo naše stare domačije in vinograde, ki bi sicer propadli, ter nato prodajajo avstrijsko vino.«

Ne mine teden, da ne bi iz Dragomlja pri Domžalah odromala v medmrežje vsaj ena takšna zgodba. Na začetku sta z ženo potovala stihijsko ali pa sta se odzvala kakšnemu povabilu, zdaj po petih letih vandranja, med katerim sta zamenjala dva avtomobila in prepotovala več kot 300.000 kilometrov, Medvešek dela bolj načrtno. Skozi iskalo objektiva želi preiskati vso Slovenijo. Prvinsko navdušenje nad lepotami narave, ki se ne ustavi le na upravnih mejah Slovenije, pa je še vedno temeljno gibalo njegovega romanja in ustvarjanja: »Od ljudi dobim nazaj več, kakor jim dajem s svojimi fotozgodbami, a ne v obliki denarja, kajti če bi to delal za denar, potem zagotovo ne bi več delal. Ni vse v papirju, ki mu rečemo denar, bogastvo življenja ima drugačne mere.«

»Podajati – je srečo naokrog sejati,« tako je zapisal pred davnimi leti v eni svojih pesmi in še danes je enakega mnenja, odločno zagotovi Janez Medvešek, samosvoj in samouk. Njegova prva fotozgodba iz Logarske doline – skupaj z vsemi naslednjimi – medtem še naprej kroži po medmrežju in se razmnožuje.