M. Č., Delo.si
Ljubljana - Yuji Miyata, 29-letni pohodnik z Japonske, bo še do naslednjega tedna v Ljubljani. Medtem bo, kakor je storil že v 3030 in enem kraju, posadil drevo, predaval dijakom in se odpravil na pomenek s predstavniki mestnih in državnih institucij. Govoril jim bo o miru in varovanju okolja.
»Vsak lahko stori kaj majhnega. Že malenkost pa vodi v velike spremembe,« je dejal aktivist in okoljevarstvenik, Miyata. Kaj natanko to pomeni, je predstavil med kratkim postankom na Delu.
Odgovornosti za spremembe ne prelaga na druge, raje jo je prevzel nase. Star je bil 6, ko je po televiziji zasledil novico o ozonski luknji. Od takrat je okoljske teme spremljal precej natančno in sočasno z zaskrbljenostjo.
Ko so oblasti na Kitajskem zagotavljale, da bodo Olimpijske igre "zelene", je bil pomirjen. Ko je opazil, da ne bodo, je perkinil študij in se pridružil svojemu učitelju in mirovnemu odposlancu Združenih narodov Paulu Colemanu, ki je bil ravno tedaj v tej prostrani deželi. Coleman se je na pot osveščanja odpravil zdaj že pred 20 leti. Medtem je prehodil 47.000 kilometrov in posadil približno 11 milijonov dreves.
Na Kitajskem se je torej sešel z Miyatom, takrat še z začetnikom aktivistom, in del poti sta opravila skupaj. Miyata je od takrat prepešačil dobrih 10.000 kilometrov in predaval več kot 1000 skupinam. Njegov - začasni - cilj so Olimpijske igre v Londonu.
»Zadovoljen sem.« Velikih sprememb na svetu, kljub svojim majhnim korakom ni opazil. Je pa prepoznal nekaj, kar ga je potešilo in ga žene naprej. Če nič drugega, med domačini vsakič čuti željo po spremembah. To ga žene dalje.
Še preden je prišel tako daleč, je bil na robu smrti. Moči so mu pošle, telo se je vdalo, padel je s poti, ni se mogel pobrati. Mislil je, da bo v majhnem jarku nekje na vietnamskem podeželju, svojo pot končal za vedno. Vendar so ga vaščani, ki jih je prej zbral ob sebi, pogrešili. Našli so ga, prepeljali v vas, ob njem bedeli do jutra, ga bodrili in jokali zanj. In tako en mesec, dokler ni povsem okreval.
Pravi, da se njihovega joka pogosto spomni. Bolj kot izraz obupa ga razume, kot potrebo po tem, da bi pomagali - čeprav neznancu.
To je pač njegovo vodilo: delovati za druge. Kdaj ga bo izpolnil, ne ve. - »Morda takrat, ko bo svetu zavladal mir. A ni nujno.« - Ve pa to, da bo naslednji teden že zapustil Slovenijo, prečkal Italijo, Švico in Francijo. Postanek v Londonu ne bo kratek. Precej mora postoriti.