Tiskane izdaje
Energični in zgovorni Mariji Godeša zlahka verjamemo, da se niti približno ne počuti staro sto let. Lucidna, energična, zgovorna in polna življenjske moči se celo navihano pošali, da so se pri datumu njenega rojstva za kakšnih dvajset let zmotili. Takoj nato pa zelo resno ovrže to možnost, saj njeni spomini sežejo še v čas prve svetovne vojne.
V nekdanjem registru naročnikov Dela je bila gospa Marija Godeša, kot pravi, zabeležena kot prva naročnica. »Še zdaj imam spravljen prvi izvod. Spomnim se še, da sta se tedaj v Delo združila dva časopisa,« pove Marija. In res, prvi izvod Dela je izšel 1. maja leta 1959, nastal pa je kot rezultat združitve časnikov Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. Ker stoletnica v svojem življenju niti za trenutek ni pomislila, da bi se mu odrekla, smo ji za stoti rojstni dan podarili brezplačno naročnino do konca življenja.
»O, najlepša hvala. Kako ste me presenetili! To je pa zelo lepo. Upam le, da vam ne bom v prehudo breme in vam povzročila prehudih stroškov,« smeje pripomni stoletnica. »Želim si le, da bi še naprej živela kakovostno in sama skrbela zase, koliko let mi je še namenjenih, pa nihče ne ve.«
Od zadnje strani naprej
Marija vsako jutro komaj čaka raznašalca: »Včasih se prav obira. Delo rada berem zjutraj, pri prvi kavi. Pogosto se mi že čisto ohladi, preden se prikaže.« Je tiste vrste bralka, ki v časopis zagrize na zadnji strani, potem preveri osmrtnice, se temeljito poglobi v šport, rada prebere reportaže, obvezno podlistek in tako dalje, do naslovnice. »Vse romane, ki so izhajali, imam izrezane in zvezane. Marsikaterega sem po nekaj letih še enkrat prebrala,« se pohvali in doda: »Ne morete si predstavljati, koliko knjig je bilo v mojem življenju. Vse, kar mi je prišlo pod roke. Od šundovskih romanov do resnih filozofskih razprav. Knjig imam še zdaj veliko. Tudi leksikonov. Včasih poslušam politike, ki se afnajo in spakujejo s tujkami, ker v slovenščini ne znajo nič povedati, potem moram pa po slovarjih brskati, kaj so hoteli reči. Nimate pojma, kako me to razjezi!«
Na Marijini nočni omarici sta zdaj knjigi njenega vrstnika Borisa Pahorja. Nekropola in Knjiga o Radi. »Bolj počasi mi gre. Veste, vid mi malo peša, tisk je pa vse drobnejši. Ne vem, kaj mislijo. Kdo od starejših lahko to prebira?« se retorično vpraša in pojasni, da so ji pred dvema letoma operirali sivo mreno. »Ko sem prišla na pregled v Ljubljano, so me vprašali, koga si želim, da bi me operiral. Ja, koga? Kaj pa vem, sem jim rekla. Potem pa me je v roke vzela neka mlada zdravnica. Sumim, da je nekaj zamočila. Na eno oko zdaj skoraj ne vidim. Pomagam si z lupo, a že vidim, da bo treba nabaviti močnejšo. Joj, pa križanke, ki jih tako rada rešujem, tam so šele drobne črke!« se pritoži.
Pogovor poskušam še malo vrniti k Borisu Pahorju. Takoj mi pritegne: »Ste vedeli, da je med nama le štirinajst dni razlike? Ste videli, kako grdo so z njim ravnali v Operi? Tako jezna sem bila na tisto Tajdo! Do takrat se mi je zdela kar v redu, zdaj pa je čisto padla v mojih očeh. Da ne pusti človeku povedati, kar hoče, to je pa višek! Reveža vlačijo po televiziji, potem pa mu ne pustijo do besede, politiki pa se mečejo ven s svojo hinavščino.«
Najbolj jo razburi politika
Politiki jo še zlasti jezijo, čeprav ne zamudi nobenih volitev: »Od prvega do zadnjega bi vse pospravila. Nihče več nič pametnega ne pove. Za ljudi nihče nič ne naredi. Zdaj je vse tako napeto. Slovenci smo preklani na pol. No, saj smo bili vedno. Že za časa Trubarja smo bili na dvoje, potem smo se delili na Sokole in Orle, vendar nikdar nismo sovražili drug drugega. Ko smo Sokoli telovadili, so Orli gledali, ko so imeli oni predstave, smo prišli mi. Zdaj so pa razpihnili sovraštvo do skrajnih meja. Nikoli ne bo sprave, če bomo vsak na svoji strani. Povejte mi, kaj je bilo treba delati tisto proslavo v Žireh? Štirje moji bratranci so bili domobranci, pa se mi zdi noro pogrevati tako stare stvari. Mar niso bili z okupatorji? Kakor koli že, naj jih pustijo počivati v miru in naj se brigajo za mlade. Za prihodnost. Nič dobrega se nam ne obeta.«
Marija se še živo spominja obeh preteklih vojn. V spomin so se ji vtkali tudi tragični trenutki. Denimo tisti, ki ji je na novoletni dan 1943. vzel komaj 28-letnega brata. Tone se je kot zavirač na vlaku vračal iz Bele krajine, pa so se iztirili, ker so pred tem partizani razminirali progo. Marijin svak iz Ljubljane je potem uredil, da so ga pokopali na Uncu.
Tudi oče je bil pri železnici. »Čeprav je bil stoodstotni invalid, je moral delati, ker je imel družino. Še pod Avstro-Ogrsko ga je vlak udaril v glavo, a invalidska penzija je bila tako nizka, da le z njo ne bi mogel preživeti štirih otrok. Leto za mano se je rodil brat, potem pa do leta 1920 še dve sestri. Danes sva živi le še najstarejša in najmlajša,« pripoveduje sogovornica.
Prvič je šla Marija v šolo leta 1919: »Dvakrat smo hodili v prvi razred. Takrat so imeli še Italijani komando v naših krajih, potem pa smo prišli pod Kraljevino Jugoslavijo. Vsi smo morali še enkrat od začetka. Zelo sem si želela, da bi me pozneje dali naprej v Meščansko šolo na Rakeku, pa je razredničarka Ela Trevo mojo mamo prepričala, da mi ne bo nič koristilo, če bom šla na Rakek, naj se grem raje učit za šiviljo. Stanovala je pri sosedih, kjer smo jemali mleko, pa so se ženske kar takole menile med sabo. Zelo sta me zanimala zgodovina in zemljepis, no, pa sem šla za šiviljo. Kasneje se je izkazalo, da odločitev ni bila slaba, ker sem bila res dobra mojškra.«
Dneve in noči za singerico
Vse, kar je imela gospa Marija v času našega obiska oblečeno, si je sešila sama. Še lani je šivala za prijateljico, potem pa je v mraku padla čez psa, zavilo ji je prste in igle v rokah zdaj ne čuti več. »Pa saj ni takšna reč, danes je povsod polno konfekcije. Včasih se ni nič dobilo. Tudi iz bolj oddaljenih krajev so mi nosili šivat. V Ljubljani niso mogli verjeti, da so bile moje stvari sešite na deželi. Kadar so bile birme in obhajila, sem šivala dan in noč. Pa poročne obleke tudi. Joj, koliko nevest sem oblekla,« razmišlja. Če obleka ni izpadla po njenih zamislih, jo je bila sposobna do konca razparati in čez noč sešiti novo: »Velikokrat sem zjutraj, tik pred poroko, tekla z obleko do dekleta. Ja, pa tudi za svojo mojstrico sem sešila obleko, ko se je drugič poročila ... Danes je z električnimi stroji stvar preprostejša, včasih pa je bilo ogromno ročnega dela. Vse je bilo treba 'obentlati'.«
Že od leta 1935 je Marija zvesta svoji singerici, ki še vedno stoji v njeni kuhinji. »Moja sestrična je takrat živela v Ameriki in oče ji je pisal, naj mi malo pomaga pri nakupu šivalnega stroja. Vedno, ko sem šla v Ljubljano, sem si po izložbah ogledovala, kakšna je moda. Čim več sem si poskušala zapomniti, pogosto sem pa tudi kar tam na papir risala skice. Potem ko je prišla Burda, je bilo s kroji precej lažje,« poudari in še: »Takrat smo kar doma delali. Danes bi rekli, da na črno. Nihče nas ni preganjal, nobenih dovoljenj nismo potrebovali in nobenih prispevkov nam ni bilo treba plačevati. Samo, da smo se lahko preživljali.«
Poleg sebe je Marija preživljala še sina: »Bila sem samohranilka. Z njegovim očetom se ni izšlo, no, saj je že pokojni, in zdelo se mi je, da je najbolje čim prej končati. Tako je pač bilo.« Sin in snaha še danes živita z njo, Marija pa jima še vsak dan kuha. »Razen ob sobotah in nedeljah. Takrat sem prosta. Dokler sta še vnukinji živeli z nami, sem morala presneto paziti, kaj bom skuhala, ta dva pa sta zelo zadovoljna tudi z bolj preprosto, domačo hrano. Samo, da je kuhano, ko se vrneta iz službe v Cerknici,« pravi in ponosno doda še, da sta obe vnukinji šolani, pridni, da ena živi v Postojni, druga v Kočevju, ugledni službi pa imata v Ljubljani. »Pravnukov še ni. Sicer si jih želim, vem pa tudi, da časi zdaj niso ravno najbolj primerni za otroke,« razumno poudari Marija.
Vsi najbližji, pa znanci in kar precej Unčanov se je zbralo ob praznovanju njene stoletnice. »Bilo je kar naporno, saj so se gostje vrstili ves teden. Me je kar malo utrudilo. Veste, tudi od sedenja se človek zmatra,« hudomušno pristavi.
Med vsemi darili se je najbolj razveselila panoramskega poleta nad Triglavom: »Sestrin zet je uredil, da smo se z letalom dvignili iz Portoroža. Nikoli nisem bila na Triglavu in sem si ga zaželela videti iz zraka. Super je bilo. Lahko bi se ga kar dotaknila, pa blejskega jezera tudi. Neponovljivo, čeprav sem že letela z Brnika v Dubrovnik. Če bo zdravje dopuščalo, ne rečem, da ne bom še kdaj.«
Oči pa so ji orosili tudi pevci in harmonikar, ki jih je soseda pripeljala k njej za rojstni dan, da so ji zapeli. »Zelo rada imam domače pesmi in glasbo. Vso. Morda se na najnovejšo ne spoznam ravno najbolje, poslušam pa vse. Tudi filme rada gledam. Pred kratkim je bil na televiziji Na svoji zemlji. Doslej je veljal za najboljši slovenski film, no, zdaj pa ga je prehitelo Cvetje v jeseni. Včasih so snemali res lepe filme, zdaj so pa po televiziji same ponovitve.«
Zdravje ima v genih
Tudi njena življenjska zgodba se bere kot scenarij za film. Posebnega recepta za dolgo življenje nima, poudarja pa, da je nekaj gotovo v genetiki: »Ne po mamini ne po očetovi strani v rodu ni nobene bolezni. Ena teta je dočakala 96, druga 92 let, v Kanadi pa imam sestrično, ki je bila januarja stara že 104 leta. Pa še nekaj je. Včasih smo živeli bolj zdravo, jedli naravno pa stresa ni bilo toliko. Že od kar pomnim, imam 54 kil. Ne več, ne manj. Včasih smo bili bolj skromni, danes je vsega preveč,« pripomni in se pohvali, da kljub starosti ne jemlje nobenih tablet. »Samo kakšen lekadol na vsake kvatre, če pride kakšen slab dan, drugega nič. Koliko starejših je na zdravilih! Ne vem, zakaj jih tako dolgo izčrpavajo po službah, ko je toliko mladih brezposelnih. To nikamor ne pelje. Mladim naj dajo delo.«
Te dni gospe Mariji jemlje spanec košarkarsko prvenstvo. »Ne morem zaspati, dokler ni končana zadnja tekma. Naši so dobri, a včasih bi jih tudi nekam poslala, če slabo igrajo. Sin mi pravi, naj ne gledam, če se tako razburjam, ampak mene to zanima,« je še povedala sogovornica in spet začela listati po Delu.
