Tiskane izdaje
Tek Red Bull 400 je bil drugi po vrsti, a poseben zato, ker je bila to zadnja tekma na velikanki, ki so jo leta 1969 postavili po projektih bratov Lada in Janeza Goriška. Kmalu se bodo namreč tam začela prenovitvena dela, ki bodo spremenila letalnico, kakršno smo poznali doslej.
Precej drugačna je bila Planica tudi včeraj. Ponavadi so tisti, ki strahoma pričakujejo trenutek, ko se bodo spustili v globino, na vrhu. Tokrat so bili spodaj, a spoštovanje do velikanke, ki se je dvigala pred njimi, je bilo ravno tako veliko. Letalnico so se namenili premagati v nasprotni smeri. To je morda manj zastrašujoče kot leteti, a že na prvi pogled sapo jemajoče.
Prvih 50 metrov doskočišča, tokrat spremenjenega v tekaško progo, se je zdelo še nekako sprejemljivih, nadaljnjih 50 se je že strmo vzpelo; mize od spodaj ni bilo videti, kaj šele zaletišča (ali naleta) in njegovega 38,5-stopinjskega naklona. Vsega skupaj 400 metrov, a z 200 metri višinske razlike; vsakdo, ki je včeraj tekmoval, bi verjetno rekel: »Peklenskih metrov.«
Po štirih
Kljub temu je bilo takih, ki so bili pripravljeni kljubovati strmini, več kot 550. Najštevilnejši so bili moški tekači, ki so se morali pomeriti v petih kvalifikacijskih skupinah po 50, da je na koncu nastala skupina 51 finalistov. Žensk je bilo manj, zato so se kvalifikacijam izognile; pomerilo se jih je 24. Tekmovanje je bilo še v štafetah – teh je bilo 25, tekmovalci pa so si štafetno palico izmenjali vsakih 100 metrov. V štafeti so šli na letalnico tudi gasilci; 19 ekip se je navkreber pognalo v delovni opremi.
Merilo za tiste najbolj željne uspeha je bil lanski rezultat: Arslan Ahmet iz Turčije je pritekel do vrha v petih minutah in dveh sekundah, kmalu za njim (s časom 5.08) je bil Slovenec Matjaž Mikloša. Tudi za letošnji tek je bil med njima napovedan najhujši boj. Mikloša je skupino potegnil naprej že v prvi ekipi kvalifikacij in bil med tistimi, ki so najdlje ostali na nogah. Tekmovalci so večinoma že kmalu z rokami zagrebli v prst ali se oprijeli zaščitne mreže, ki se je skrivala v travi. Od spodaj so se tako videle samo še zadnjice, ki so se počasi pomikale navzgor ...
Medtem ko je druga kvalifikacijska skupina grizla kolena, je Blaž Počervina še sedel za klopco in čakal, da bo na vrsti. Štiriindvajsetletni Ljubljančan je bil skromnih želja: preteči razdaljo, pa čeprav je gorski tekač in torej navajen strmin. »Rad bi nastopil v skupini srečnih poražencev, da pretečem vseh 400 metrov,« je dodal. Tekmovanja se je udeležil predvsem za zabavo, brez kakšne posebne strategije, a s pričakovanjem, da bo moral »kar kmalu na vse štiri«.
Primož Zupan, prav tako gorski tekač, je imel malo višje cilje: priti v finale. Pred kvalifikacijami je bil nekoliko vznemirjen – planiško strmino si je sicer ogledal prejšnji teden, prav zares pa je nikoli ni izkusil. »To je še najboljši približek vertikalnim kilometrom, to je gorski tek, pri katerem je treba v čim krajšem času premagati tisoč metrov nadmorske višine,« je razložil. Ravno takrat je bilo izpred starta slišati nasvete poznavalcev: »Strmina pride prej, kot pričakuješ ... Ne zaganjaj se, naj te skupina ne potegne prehitro.«
Medtem ko so se moški zaganjali proti vrhu, da bi se uvrstili v finale, so dekleta to po svoje že opravila, saj jih je bilo toliko manj, da so bila že takoj v finalu. »Upam, da nisem preveč ambiciozna, toda želim si, da bi se uvrstila med prve tri,« je mirno dejala Andreja Godec. Napornih tekmovanj je že navajena; tudi ona je gorska tekačica in cestna kolesarka. Tekmovanje po velikanki navzgor je bil še en izziv, kot je dejala, in pravzaprav nekakšen trening.
Robert Kranjec tokrat z dna
Območje pod letalnico, rezervirano za tekmovalce, se je počasi praznilo in vse več je bilo tistih, ki so se med gledalci, tesno postrojenimi po stopnicah ob letalnici, spuščali navzdol. Rdečica z njihovih obrazov je že izginila, zamenjal jo je zmagoslavni nasmeh. Matija Volontar je mirno stopal navzdol, prav nič zadihan. Osemnajstletnik iz Mojstrane je, kot je priznal, izrabil to prednost, da je (skoraj) domačin, in se večkrat odpravil trenirat. »Ko sem prišel, sem tudi po štirikrat na dan tekel gor. Kar dobro sem naštudiral ta klanec,« se je nasmehnil. Pomagalo mu je tudi to, da je plezalec, alpinist, gorski tekač ... »To je moj svet,« je rekel in pogledal proti vršacem, nato pa pričakujoče sklenil: »Upam, da sem se uvrstil v finale ...«
Da je izvedel dobro novico, je moral nekaj časa čakati. S preštevanjem so imeli organizatorji precej dela, a tekmovalcev to ni zmotilo. Kmalu so se proti vrhu spustile štafete, ki so bile težko pričakovane predvsem zato, ker sta v eni sodelovala zmagovalec letošnjih poletov v Planici Robert Kranjec in kajakaš na divjih vodah Peter Kauzer. Vprašanje dneva je vsekakor bilo: ali jo lahko Kranjec tako lahkotno premaga tudi navzgor? »Jah, gor je malo teže,« je priznal vrhunski športnik, ko je njegova ekipa (s Kauzerjem sta sodelovala v štafeti Radia 1) dosegla cilj. Če bi moral preteči vseh 400 metrov, bi bil današnji kondicijski trening verjetno malo težji, je prostodušno dodal.
Za navadnimi štafetami so se na start in linije vsakih 50 metrov postavili gasilci (tekli so 8 x 50 metrov). Njihova štafetna palica je bila gasilska čelada, navkreber pa so se pognali, kakor bi jim gorelo pod petami, in naposled z zadnjimi močmi iztegnili roke, da so predali čelado kolegom. »Fantje in eno dekle so pokazali, da niso le mojstri vodnih curkov in veselic, ampak tudi teka v breg,« se je glasila ocena prireditelja. Najurnejši so bili člani PGD Šentjošt, ki so prišli do vrha v dveh minutah in 34 sekundah.
Siloviti finale
Medtem so ob priložnostni tekaški progi čakali druge vrste reševalci, gorski, in z vrvjo ali pa vsaj z besedo pomagali tistim, ki jim je zmanjkalo moči ali sape. »Hej, deklič,« je zaklical reševalec, ko je ugledal tekmovalko, ki je ostala daleč za tekmicami v ženskem finalu. »Tukaj je izhod,« je pokazal in poslal na strmino drugega reševalca – z vrvjo. Pod nogami je polzelo, ravno prej je tekmovanje »popestrila« ploha. Najhitreje, v šestih minutah in 38 sekundah, je do vrha prišla lanska zmagovalka Avstrijka Teresa Stadlober, sicer tekačica na smučeh.
Do moškega finala se je pot že nekoliko osušila, proga pa malce utrdila (pred tem se je po njej spustila daleč največja skupina »srečnih poražencev«). Zadnji tek je tako rekoč do zadnjega potekal po pričakovanjih: ves čas je bil najviše Turek Arslan Ahmet, tako za njim Matjaž Mikloša in še drugi slovenski favorit Simon Alič. Tako so si sledili tudi po lesenem zaletišču – vse do zadnjih dvajsetih metrov, ko je Simon Alič neznano kako ohranil toliko moči, da je potegnil po levi, prehitel tekmeca in se po vseh štirih privlekel na cilj (s časom pet minut in 11 sekund). Za njim pa Ahmet in Mikloša in nato drug za drugim preostalih 48 finalistov. In v tem primeru prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da so vsi po vrsti popadali po tleh kakor klade.
