Mož me je po telefonu vprašal, ali bom danes sploh prišla domov, se po uvodnem rokovanju utrujeno nasmehne dr. Renata Rajapakse, predstojnica Ambulante splošne nujne medicinske pomoči Urgentnega bloka UKC Ljubljana. Med pogovorom o skrb zbujajočih posledicah spremenjene organizacije dela v zdravstvenih zavodih za kakovost, varnost in dostopnost zdravstvenih storitev – ko bodo zdravniki zaradi množičnega umika soglasja za prostovoljno dodatno nadurno delo, začenši z današnjim dnem delali le še zakonsko določenih 48 ur na teden –, je specialistka družinske medicine pomirila prestrašeno srčno bolnico, ki so jo svojci pripeljali na urgenco zaradi močno povišanega krvnega tlaka, in zanjo med čakanjem na sprejem naročila bolniško posteljo. »Za samo zdravniško zasedbo bomo septembra v okviru 170 nadur, kolikor so jih zdravniki na leto dolžni opraviti brez soglasja, lahko zagotovili redno službo in normalno delo,« čeprav je sedem zdravnikov že do maja opravilo več kot 170 nadur. »Morda imamo nekaj sreče, ker je v Zdravstvenem domu Ljubljana (Ambulanta splošne nujne medicinske pomoči spada pod njegovo okrilje, op. p.) precej zdravnikov, zato se breme dežurne službe primerno razporedi. Že poleti smo začasno zaposlovali tudi mlajše kolege, predvsem za delo v ambulanti, ker imamo jeseni načrtovanih nekaj odsotnosti. Lahko pa se zgodi, da ne bomo mogli zagotoviti dovolj ekip za nujne posege na terenu (hujše prometne nesreče, možganske in srčne kapi, srčni zastoji, dušenje, op. p.), saj ni dovolj za to usposobljenih zdravnikov. Sicer opravljajo to službo v okviru rednega dela, toda ker nas je že zdaj premalo, moramo delati nadure, da lahko zagotovimo nemoteno 24-urno predbolnišnično nujno medicinsko pomoč.«
Še bolj pa dr. Rajapaksevo skrbi, da se bo po septembru povečal priliv pacientov v ambulanto splošne nujne medicinske pomoči, ker ne bodo prišli na vrsto za operacijo, specialistični pregled ali ne bodo mogli priti do zdravnika v svoji ambulanti. »Kadar ljudje ne vedo, kam bi šli, pridejo na urgenco.« Ta je po zakonu dolžna zagotoviti 24-urno nujno medicinsko pomoč, toda »zaradi gneče na hodniku že zdaj težko delamo. Pacienta, ki doživi zastoj in potrebuje kisik, nadzor in zdravila, ne moreš dati na hodnik, zato ga obdržiš v ambulanti, zaradi česar se ustavi vse delo v njej.« Dr. Rajapakseva zato bolnike poziva, naj ne hodijo na urgenco, razen če ni res nujno.
Zaskrbljen je tudi dr. Hugon Možina. Vodja Internistične prve pomoči v Urgentnem bloku UKC Ljubljana, kamor prihajajo bolniki, ki zaradi pojava akutne ali poslabšanja kronične bolezni potrebujejo nujno obravnavo v bolnišnici, izpostavlja še eno ozko grlo Internistične prve pomoči, ki se bo z uveljavitvijo umika zdravniškega soglasja za delo čez polni delovni čas še dodatno zožilo – prehajanje bolnikov iz Internistične prve pomoči na klinične oddelke Interne klinike UKC Ljubljana. »Bolnika razmeroma hitro pregledamo, dobimo izvide, presodimo, ali ga je treba hospitalizirati ali pa ga začnemo zdraviti. Naš največji problem je sprejem v bolnišnico. Ljubljanski oddelki za interno medicino so že na robu zmogljivosti. Včasih ljudje v našem hospitalu čakajo po 12 ali 24 ur, da zanje najdemo prostor. Če bi imela Ljubljana mestno ali vsaj veliko negovalno bolnišnico, ki bi omogočila, da se ti oddelki praznijo, na Internistični prvi pomoči ne bi bilo zastojev,« in tudi ne toliko slabe volje in napetosti tako zdravnikov kot pacientov, je prepričan dr. Možina.
Na Internistični prvi pomoči, kjer na leto pregledajo 23 tisoč bolnikov (okoli 63 na dan) iz ljubljanske regije, pa tudi številne paciente z Gorenjskega in Primorskega, ni klasičnega dežurstva, ker nihče ne bi prenesel takšnega tempa, temveč zdravniki in drugo medicinsko osebje delajo v 12-urnih izmenah. Čeprav delajo »zelo na robu«, se uveljavitev umika soglasij za dežurstva pri zdravnikih ne bo poznala, je prepričan dr. Možina.
Tega pa ne more trditi prof. dr. Mišo Šabovič, ki je v nedeljo kot edini zdravnik specialist ob pomoči zdravnika sekundarija dežural na Kliničnem oddelku za kardiologijo in Kliničnem oddelku za žilne bolezni. Dr. Šabovič je eden redkih, ki še dežurajo nepretrgoma 24 ur, drugi zdravniki dežurstvo večinoma razdelijo na dvakrat po 12 ur, saj tako hudega tempa »psihično in fizično ne zmorejo«.
»Med dežurstvom imamo ves čas intervencije in poleg teh konziliarne preglede. Bolnikov je preveč, da bi si lahko vzel čas za počitek ali spanje. Do 13. ure sem opravil vizito, pregledal tri bolnike, ki so bili sprejeti iz urgentnega bloka, šel konziliarno pogledat bolnika na drugi oddelek, opravil dva ultrazvoka, zdaj grem pogledat drugega bolnika. Ob osmih zjutraj, ko sem prevzel dežurstvo, do zdaj sem spil samo skodelico kavo, in to stoje,« brez patetike razlaga utrujeni in bledi specialist z oddelka, ki je poleg urgence in travmatologije v UKC Ljubljana najbolj obremenjen, saj je srčno-žilnih bolnikov največ in so najbolj ogroženi.
»Dežurstvo ni pridobitništvo. Če bi bilo tako dobro plačano in bi prinašalo toliko večjo kakovost življenja, bi se zanj vile vrste, v resnici pa je vedno problem najti zamenjavo za zdravnika, ki ga odpove. Zaradi dežurstva imamo slabšo kakovost življenja in posledično je življenjska doba zdravnikov krajša od življenjske dobe celotne populacije. Zdravniški poklic je edini, v katerem ženske umirajo prej kot moški.« Res pa je, da intenzivnost dežurnega dela ni enaka na vseh oddelkih, dodaja dr. Šabovič.
Po vseh merilih in normativih bi morala na Kliničnem oddelku za kardiologijo in Kliničnem oddelku za žilne bolezni dežurati dva zdravnika, vendar se to zaradi kadrovskega krčenja na ravni celotnega ljubljanskega kliničnega centra verjetno ne bo zgodilo. Ker je delo že zdaj dovolj stresno, je tudi dr. Šabovič, tako kot preostalih 560 zdravnikov v UKC Ljubljana, umaknil soglasje za prostovoljno prekomerno nadurno delo. »Zaposleni v UKC so navajeni veliko in kakovostno delati tudi v prostem času, vendar so preobremenjeni. Tukaj so hudi bolniki, ki potrebujejo stalno obravnavo, zato je tolikšno število zdravnikov glede na število bolnikov nedopustno. Če bodo skrčili še obseg dežurstev, se bo spremenil ves sistem. Malo verjetno je, da bo po tem dogodku še kdo privolil v tolikšen obseg nadurnega dela, kot ga je opravljal doslej,« je skeptičen dr. Šabovič.
Več v sredini tiskani izdaji Dela