Zakaj Franc Kavs ni ubil Mussolinija?

Svetovna zgodovina bi se bržkone pisala drugače, če bi 21-letni Franc Kavs iz Čezsoče daljnega 20. septembra 1938 v Kobaridu izvedel atentat na italijanskega diktatorja Benita Mussolinija. Si je mladi domoljub premislil, mu je namero preprečila mačeha ali so samomorilsko akcijo preklicali kar Britanci?

Namesto bridkega konca je fašistični voditelj v Posočju doživel junaški sprejem in nato nadaljeval svojo pot kot eden od začetnikov druge svetovne vojne norije. Tako je duče v Kobaridu preživel enega izmed menda petih resnejših poskusov atentata nanj. Takratni dogodki so v slovenskem zgodovinskem spominu le bežno zapisani. Slovenski komunistični vrh je namreč organizacijo TIGR označil za nelegitimno, šovinistično in nacionalistično ter jo potisnil na obrobje protifašističnega boja, spominska rehabilitacija in priznanje primorski vstaji pa sta sledila šele po slovenski osamosvojitvi.

Neizvedeni atentat v Kobaridu pojasnjuje delo Boruta Rutarja Krik mačehe, že sedma knjiga tolminskega avtorja, ki opisuje dogodke TIGR in tigrovcev. »Vsebina zajema vse interpretacije, zakaj Kavs ni izvedel atentata. Pojasnjujejo jih tudi zadnji še živeči tigrovci, ki so si po osamosvojitvi upali spregovoriti in pojasniti dolga desetletja zamolčane stvari. Samim tigrovcem se je odvalil kamen od srca, ko so povedali te resnice, ki so lahko za današnjega poslušalca zelo presenetljive,« trdi Rutar. Vire za knjigo je avtor našel še v arhivih, najpomembnejši od teh je zapisnik zaslišanja Kavsa na tržaški kvesturi po prijetju.

Kje so Mussoliniju izbrali konec?

Italijani so se konec tridesetih let dvajsetega stoletja pospešeno pripravljali na nov spopad, 20. obletnica konca prve svetovne vojne pa je prišla kot nalašč, da se s tipično italijansko maškarado pred drugimi pobahajo in jim zagrozijo obenem. Največje nacionalne proslave so takrat načrtovali prav na Primorskem, kjer so dokončali tri znamenite kostnice v Sredipolju, na Oslavju in v Kobaridu v čast padlim italijanskim vojakom na soški fronti. Za Mussolinijev obisk so tigrovci izvedeli že leto prej in začeli načrtovati atentat na eno takratnih najpomembnejših svetovnih osebnosti. Najprej so diktatorja hoteli pokončati na Krasu, vendar niso našli primernega atentatorja, zato so pobudo prevzeli tigrovci v zgornjem Posočju.

Pri določanju kraja atentata so izbirali med tremi možnostmi. Po prvi bi ga izvedli na prepustu pod cesto na Čiginjskem polju pred Volčami, kamor bi namestili večjo količino eksploziva in tako Mussolinija pognali v zrak. Druga možnost je bila trojica ostrostrelcev ob vznožju Kolovrata nad cesto med vasema Gabrje in Volarje. Vendar zaradi strogih varnostnih ukrepov izvajalci niso bili prepričani, da jim bo uspelo, zato so izbrali zadnjo možnost – samomorilski napad s pasom bombo. Tudi o tem, kako so določili izvajalca, obstajajo tri domneve: po prvi je peščica tigrovcev preprosto vlekla slamice, druga pravi, da se je v junaškem navalu Franc Kavs sam javil, tretja pa, da ga je določil sovaščan Ferdo Kravanja, nesojeni atentator na Mussolinija leta 1934 v Rimu.

»Kavsa je nekako določila tudi veriga žalostnih dogodkov. Kot dveletni otrok je izgubil mater, pri 15 letih je dobil mačeho, s katero pa se med puberteto ni najbolje razumel. Bil je impulzivna, tudi labilna osebnost. Za nameček je bil nesrečen v ljubezni, saj mu je dekle umrlo zaradi tuberkuloze,« je naštel Rutar.

Kavs je bil trdno odločen, da bo atentat izvedel. Organizacija mu je priskrbela šestkilogramski pas, ki je bil ukrivljena cev z eksplozivom in sprožilcem. Arhivski dokumenti navajajo dva različna opisa bombe; prvi podrobni se nikakor ne ujema z atentatorjevim na zaslišanju. »Dilema je, ali so za atentat pripravili celo dve bombi. Razlika med opisoma je namreč velika,« je omenil Rutar.

Zakaj ni pritisnil na sprožilec?

Po repenčenju pred nepregledno in fanatično množico na tržaškem Trgu enotnosti se je Mussolini preselil v Postojno, nato v tržiško ladjedelnico, bil je slavnostni gost na odprtjih kostnic v Sredipolju in na Oslavju ter hidroelektrarne na Soči in se 20. septembra 1938 slovesno pripeljal še v Kobarid na odprtje tamkajšnje kostnice nad mestom. Ob vrnitvi na tamkajšnji trg bi moral Kavs, preoblečen v črno srajco avantgardistov, fašistični simbol, stopiti za nekaj korakov iz vrste, se povzpeti na dučejev avtomobil in pritisniti na sprožilec. Vendar atentata ni izvedel... Ne duče ne njegova policija takrat nista vedela, kakšen vihar je šel mimo.

Po vojni je bilo splošno mnenje, da se je Kavs takrat zbal, da bi bilo civilnih žrtev, med njimi bi bilo veliko otrok, pač preveč. Sam je na zaslišanju Italijanom povedal drugo zgodbo. Dejal je, da ga je v njegovi odločitvi na pragu hiše ustavila mačeha in ga pretipala od glave do peta. »Po tej razlagi, ki jo je dal policiji, je mačeha preprečila izvedbo atentata. Ustrašila se je zanj in za svojo svobodo. Zaradi tega bi zagotovo vsi trpeli,« je dogodke pojasnjeval Rutar in dodal: »Izpostavlja se sicer vprašanje, ali je bil odločilen zgolj ženski instinkt, ko je zaslutila, da se v pastorku nekaj kuha, da se pripravlja na samomor, s katerim bo ubil zatiralca Slovencev. Že prej je namreč vstopila v njegovo sobo, zasačila ga je, ko je pomerjal pas, in začela kričati. V Čezsoči se je še po vojni slišalo, da se je v tej hiši, kjer so imeli tudi gostilno, na ta dan nekaj dogajalo.«

Tretja razlaga, zakaj atentata niso uresničili, je ta, da je tako rekoč v zadnjem trenutku akcijo preklicala britanska obveščevalna služba, ki da je podpirala ali celo kot glavna načrtovala atentat. Toda v londonskem državnem arhivu ni dokumentov o tem. Duče je namreč med govorom v Trstu zagrozil, da sile osi vedo, kaj jim je storiti, če Nemčija ne bo dobila takrat v češkoslovaški državi manjšine v Sudetih. S preklicem atentata naj bi namreč Britanija kupila evropski mir, saj je le deset dni po kobariškem slavju Mussolini skupaj s Hitlerjem ter Britanci in Francozi podpisal znameniti münchenski sporazum, s katerim so velesile »zagotovile Evropi mir«. »Dovolj bi bilo že kratko opozorilo mačehi, da Franc načrtuje atentat. Tega dne je imela samo ona stik z njim,« razlaga Rutar.

Kaj bi bilo, če bi bilo...

Italijani so za poskus atentata izvedeli med obsežno preiskavo oktobra 1940. Šele čez slabi dve leti. Franca Kavsa so oblasti obsodile na smrt, vendar so ga na prošnjo mačehe na predvečer usmrtitve »pomilostile« na dosmrtno ječo. Kavs je konec vojne dočakal v zaporu na otoku Santo Stefano, po vojni moriji pa je bil o svojem naklepu zelo redkobeseden.

Če še do danes niso znani odgovori na vprašanja o dejanskih načrtovalcih atentata in njegovi (ne)izvedbi, pa ni nikakršnega dvoma o tem, kakšne posledice bi ta imel za domačine, Primorce in Slovence. »To so bili časi fanatizma brez duhovnih vrednot. Tekla bi kri, sovraštvo bi postalo nepopisno. Najprej in najbolj bi za vse plačali domačini, žrtve bi bili vsi Primorci. Tudi borci, spomeničarji, so pozneje priznali, da je bilo bolje, da atentata ni bilo,« je sklenil Rutar.