Tiskane izdaje
Oj! pozdravi Irena Rotar in pojasni, da je to okrajšava za staroslovenski pozdrav Osti jarej, ki pomeni ostani zdrav, mlad, pomlajen, bodi močan. Osti jarej je postal simbol Eko civilne iniciative Slovenije (Ekoci). Gibanja, ki meni, da Slovenci živimo v rajskem vrtu, zato bi morali to izkoristiti sebi v prid.
»Oj!« naju je s fotografom pozdravila vedno energična Irena, ko sva jo obiskala v Veliki Pirešici pri Žalcu, ki je vsak drugi konec tedna v mesecu prizorišče Ekofejsta, festivala, na katerem potekajo delavnice o sonaravni pridelavi hrane in tradicionalnih znanjih za trajnostno življenje, nadgrajenih z novimi spoznanji.
V enem letu se je festivala, ki ga organizirajo Ekoci – skupaj ga vozita Irena in Marjan Kogelnik –, društvo La Vita in druga društva v krajevni skupnosti Galicija, udeležilo več kot 2500 obiskovalcev. Štafete semen, vseslovenske akcije izmenjave semen avtohtonih in tradicionalnih kmetijskih rastlin v okviru projekta Oskrbimo Slovenijo, se je na različnih dogodkih ter prek šol in vrtcev udeležilo približno 8000 ljudi. Zadnji mesec pa na dvorišču nekdanje šole v Veliki Pirešici deluje tudi Oskrbovalnica, v kateri se ljudje lahko založijo z ekološkimi pridelki in izdelki lokalnih ponudnikov ter izmenjajo znanja in izkušnje o sonaravni pridelavi hrane.
Pridelava hrane za »lenuhe«
Ekoci se je na zahtevno pot boja z mlini na veter podala, ker so njeni člani prepričani, da bo Slovence rešilo, osvobodilo in osrečilo le, če si bodo zagotovili prehransko, energetsko in zdravstveno samopreskrbo. Razpršenega znanja o tem je že dovolj, Irena pa v prostem času išče strokovno podkovane posameznike, ki bi ga ljudem kakovostno posredovali na delavnicah in v praksi. P
o poklicu je ekonomistka, srce pa ji bije za permakulturo. Ta, poudari, ni samo pridelava hrane, temveč »celovita samopreskrba človeka v okolju, v katerem živi, na svojih temeljih, skoraj brez denarja, z medsebojno pomočjo in izmenjavo na temeljih poštene ekonomije, ki se mora prepletati z etiko, ekologijo in energijo.
Bistvo permakulturnih sistemov je, da na čim manjšem prostoru s čim manj vloženega dela naravi pomagaš ustvariti primeren habitat, ti pa postaneš zadovoljen pobiralec pridelkov. Pravzaprav je to kmetijstvo za lenuhe, kar mi je všeč,« razlaga med razkazovanjem domačega permakulturnega kozmosa. V njem so izkoriščene vse površine.
»Na samo 35 kvadratnih metrih je mogoče pridelati dovolj zelenjave za štiričlansko družino za vse leto.« Kozi imata vlogo kosilnice, sintetične zatiralce škodljivcev, zlasti rdečih polžev, pa izvrstno nadomeščajo race vrste indijske tekačice. Irenin ekološko-biodinamični vrt je tudi testni poligon, ki so ga sooblikovali udeleženci permakulturnih delavnic v bližnji nekdanji šoli.
Stara šola za nova znanja
Stara šola, kakor ji pravijo domačini, ni po naključju sedež Eko civilne iniciative. Ko je še služila svojemu namenu, je v njej stanoval učitelj Slavko Jazbec z družino. Poleg šole sta bila vrt in objekt za domače živali, za katere so skrbeli otroci. Na črno-belih fotografijah, ki mi jih je Irena poslala, fantiči prekopavajo zemljo, spravljali so tudi drva in premog, kurili peči v učilnicah, pobirali jabolka, okopavali in pomagali v šolski kuhinji. Ko so zgradili novo šolo, je poslopje stare kupil in obnovil podjetnik Vito Klinc. Sprva je v njem hotel urediti prostore za računalniško podjetje, a si je premislil in jih odstopil v uporabo lokalnim društom, tudi Ekociju.
Že od nekdaj ga je neslo v permakulturno smer, pove, vendar si naposled s teorijo ni mogel več pomagati. Potreboval je dodatno prakso in našel jo je, ko je spoznal Ireno. V šoli ima sedež tudi njegovo društvo La Vita, ki za udeležence delavnic pripravlja vegetarijanske prigrizke, postreže z želodovo kavo, v trgovinici pa so med drugim naprodaj izdelki, ki jih Klinčevi pridelujejo na permakulturnem posestvu v Libojah. »Predavanja so en del, drugi sta druženje in izmenjava izkušenj po njih,« ki sta po Vitovem mnenju enako pomembna. Smisel in pomen dejavnosti Ekocija vidi predvsem v ozaveščanju.
»Ekoci poskuša povedati, da smo vsa znanja že imeli, vendar smo jih zanemarili. Vsak dan smo poslušali, da je tržna ekonomija zgodba o uspehu, v resnici pa je zgodba o propadu. Eko civilna iniciativa na delavnicah in okroglih mizah po Sloveniji ljudi seznanja, s čim se bodo morali spoprijeti v prihodnosti, vendar o tem še nihče ne govori.« Za jesen Vito napoveduje novo dejavnost, usposabljanja in izobraževanja o uporabnih znanjih, ki bodo v obliki različno obsežnih programov.
Sodelovanje za spremembe
Ne le dogajanje v stari šoli in okoli nje, temveč v celotni krajevni skupnosti Galicija bi lahko bilo model, ki bi ga bilo »v teh kriznih časih« smiselno vzpostaviti tudi drugod, je prepričan njen predsednik Jože Krulec. V skupnosti z dva tisoč prebivalci deluje kar dvanajst društev, katerih člani opravijo ogromno prostovoljnega dela. Krajevna skupnost jim ne more nuditi izdatne finančne podpore, jih pa moralno podpira in jim pomaga z nasveti, »da vidijo, da niso sami«.
Krulec podpira tudi prizadevanja Eko civilne iniciative in društva La Vita, saj bosta »samopreskrbnost in lokalna ekonomija v prihodnosti zelo pomembni«.
Kot pozitiven dogodek v kraju označi tudi Oskrbovalnico. Prepričan je, da bo v njej čez leto ali dve prodajalo domače pridelke več vaščanov. Ob našem obisku je bila namreč zasedena le ena stojnica. Na njej je Galičanka Jožica Pohole prodajala izdelke iz družinske biodinamične kmetije: stročji fižol, jajca, med, čips iz jabolčnih krhljev, medeno žganje in izvrstno medico ter pletene otroške copatke. Za dodatno ponudbo je poskrbel Matjaž Magajna z ekološkim kruhom, pripravljenim z živo vodo, iz pekarne Deveta vas.
Še posebej svetel zgled sodelovanja so prebivalci Zavrha, kjer se udarniško delo vrti okoli Prostovoljnega gasilskega društva. V zaselku s 150 prebivalci so se včasih tudi kregali, pove vodja gasilcev Ivan Šmarčan, a imajo kljub vsemu daljšo tradicijo sodelovanja. Ker so bili od nekdaj odmaknjeni celo od periferije dogajanja v žalski občini, jim kaj drugega ni preostalo. S složnostjo in več tisoč urami udarniškega dela so zgradili cesto, vodovod, avtobusno postajo, gasilski dom, si pomagali graditi hiše, prekrivati strehe in kositi travnike. S tem so tako rekoč prisilili občino in krajevno skupnost, da sta jim priskočili na pomoč.
»Samoiniciativa je najboljša taktika, da se kaj hitreje premakne,« se strinjajo Alojz Podvršnik ter Kristjan in Janko Padežnik.
