Zbiratelja starih Tomosovih mopedov

Peter in Jan Vukelič zbirata in restavrirata klasične slovenske mopede. Trenutno imata v delu deset starih motociklov.

Objavljeno
19. februar 2013 15.28
jsu*Tomos
Staš Ivanc, Panorama
Staš Ivanc, Panorama

Kamor koli se obrneš, stojijo Tomosovi mopedi. Nekateri čudovito restavrirani, drugi »samo« odlično ohranjeni, tretji v katastrofalnem stanju, spet četrti v kosih.

A vse čaka podobna usoda: spretne roke Jana in Petra Vukeliča jim bodo sčasoma vrnila staro podobo in slavo.

V delavnici stoji star, precej zdelan Tomosov moped, ki čaka, da se mu povrne stara slava. Osemnajstletni Jan Vukelič, ki ga je nad legendarnimi kolesi z motorjem iz Kopra, navdušil stric Peter, pove, da jima je črni moped MS-50 podaril možakar, ki se je kot mulec vozil z njim, a skozi leta je moped odslužil svoje in končal na njivi. Postavili so ga na avtomobilsko platišče in predelali tako, da so z njim lahko vrteli raženj za peko odojkov.

»Tega so sestavili še v skladišču soli pri Luki Koper konec leta 1955. Tedaj so sestavili okoli 100, 150 primerkov. To so bili v bistvu puchi, ki so jih sestavljali v Kopru. Imel je še avstrijsko tipsko tablico in Tomosovo nalepko. Po letu 1956 pa so na te mopede že dajali Tomosove tipske tablice,« razloži mladenič.

»To pa je avtomatik iz leta 1980, narejen za italijanski trg. Precej podoben je flexerju, ki so ga začeli delat leta 2000, le da je malo manjši,« pokaže na naslednje kolo z motorjem, kakor se formalno pravi tovrstnim motociklom s 50-kubičnimi motorji.

Modeli za slovenski trg so se razlikovali po manjši prednji luči, drugačni zadnji luči in sedežu, nadaljuje Jan, medtem ko v delavnico v Pobegih nad Koprom prikoraka njegov stric in glavni družinski restavrator Peter.

Mopedistična nostalgija

»Kot dvanajsletni mulec sem se začel voziti z avtomatikom. V bistvu še prej: imel sem komaj devet let,« se svojih mopedističnih začetkov spominja Peter Vukelič.

Ko je naredil vozniški izpit za avto, je moped prodal, malce pozabil na vse skupaj, potem pa ga je spet prijelo, da bi imel motor, s katerim bi se peljal v Portorož. In si je kupil prvega – pa še enega in še enega.

»In tako jih zbiram in obnavljam že kakih enajst let,« pravi Peter.

»Potem pa sem prišel jaz in tako se je začelo,« vskoči Jan in doda: »Če bi jih kupoval in obnavljal sam, bi imel le kakih pet motorjev, tako pa ...«

Jan in Peter sta v zadnjih letih zbrala že skoraj vse modele Tomosovih mopedov. Skupno imata okoli 80 primerkov: nekateri so že popolnoma obnovljeni, drugi čakajo v garaži, pokriti s platnom, tretji so razstavljeni na prafaktorje, četrti stojijo v lopi, da jih šele dobro pregledata.

»Manjkajo nama še kakšne dirkalne specialke,« skromno pove Peter. Počasi urejata prostor, kjer bosta lahko imela svoje motocikle ves čas razstavljene.

Ko je Peter začel restavrirati stare Tomosove mopede, je Jan hodil še v osnovno šolo.

»Ko sem se pripeljal s prvim mopedom, so se mi sošolci smejali, kaj pa boš s temi starimi jajci. Zadnja tri, štiri leta, odkar se vozim z njimi, me ljudje ustavljajo na cesti in sprašujejo, kje sem dobil takšen motor. Ko greš na cesto, se vsi obračajo za teboj,« pove Jan. S tomosom se vozi vsak dan, če je le vreme primerno.

»Skuter ima že vsak. Tile motorji pa nas spomnejo na mladost,« nostalgično doda Peter, ki jih, mimogrede, še ne šteje niti štirideset.

Od razvaline do lepotca

Za obnavljanje starih mopedov je treba imeti mehanično žilico.

»Jaz sem po izobrazbi ključavničar, vedno pa sem rad 'šraufal'. Najraje imam tiste najbolj zarjavele, napol gnile mopede, ki jih moram obnoviti od začetka do konca,« pove Peter.

»Tole je moped za skandinavski trg,« pokaže na črno razvalino, omenjeno na začetku. »Takšnega primerka v Sloveniji in tudi marsikje po Evropi ni,« ponosno doda Jan.

»Kakšnih trideset let je stal na polju. Je čisto uničen, a do naslednjega leta ga bova spravila v red,« pojasni Peter.

Vsi njuni obnovljeni mopedi so vozni in večinoma tudi registrirani kot starodobniki. »Tega ne delam za lastno slavo, ampak za dušo,« svojo strast do Tomosovih mopedov opiše Peter.

»Moped je treba najprej speskat, ga odpeljat h kleparju, zbrati manjkajoče ali uničene dele in tako naprej,« pove Peter.

Z rezervnimi deli pa je križ: še najlažje se dobi dele za modele, ki so podobni avstrijskim mopedom, a so dragi, pojasni Jan. »Včasih se je še dalo dobiti kakšne dele v Tomosu, zdaj pa je to nemogoče.«

Sodobn(ejš)o legendo APN-4, katere rezervorar je stal na delovni mizi in čakal na poliranje, so delali do leta 1984, pravi Jan. »A leta 1986 so iz kosov, ki so ostali od proizvodnje, naredili še eno serijo z več kroma in jo poimenovali APN-7. Potem pa so prišle šestke

Kateri model pa med ljubitelji velja za najboljšega tomosa vseh časov, me zanima.

»Vsak ima svojega. Nekateri so nori na dirkalnike, ki so nekoč pobirali vse mogoče pokale. Leta 1982 je bil Zdravko Matulja evropski prvak v svojem razredu – s 50-kubičnim motorjem je dosegel hitrost 204 kilometre na uro. Že v šestdesetih letih so tomosi pobirali nagrade, z njimi so dirkali Nemci in Japonci. Tomos je imel tovarne po celem svetu. V obratu v Gani so na veliko izginjale matice, iz katerih so si domačini izdelovali nakit. Na Nizozemskem so prepričani, da je Tomos njihov. Tudi v Kaliforniji in Kanadi se najdejo navdušenci,« razlaga Jan.

»Pri nas pa so pustili, da tovarna umre,« žalostno sklene Peter. Zadnji obrat v Kopru so zaprli konec lanskega leta. Blagovna znamka ostaja, a kje jih bodo sestavljali v prihodnosti, še ni znano. Verjetno v kakšni vzhodnoevropski državi.

Zasebni muzej v delu

Nato smo se odpravili v zgornje nadstropje sveže razširjene večdružinske hiše, kjer sta si stric in nečak uredila začasne razstavne prostore za svoje mopede.

Med čudovitimi starinskimi mopedi iz 50. let prejšnjega stoletja je izstopala nekoliko drugačna različica APN-4 z veliko veliko kroma in s širokim, motokrosističnim krmilom.

»To je pa primorska štirka,« se je nasmehnil Jan.

»Samo na Obali smo jih tako predelovali. Barva je ostala originalna, a dala sva mu manjšo lučko, drug sedež in kros balanco, ročke in izpušno cev s 'petnajstice'. S tem motorjem sem naredil že skoraj 40.000 kilometrov,« ponosno pove Jan.

Za restavracijo posameznega mopeda porabita tri, štiri mesece, seveda, če imata že vse načrtovano in pripravljeno.

»To so občutljive stvari,« reče Peter, ko pokaže na krasno obnovljeni model Kolibri T-12 iz zgodnjih leta 1961. »To je moj najljubši model. Pa zgodnji modeli MS in dvobrzinci. A tudi novejši štiribrzinci in elektroniki so lepi,« kar ne neha naštevati.

Pri starih Tomosovih mopedih se je prestavljalo z levo roko, podobno kot pri klasičnih vespah, leta 1969 pa so prešli na nožne menjalnike. Saj so modele z nožnimi prestavnimi ročicami izdelovali že prej, a to so bile omejene serije za tuje trge, razložita Vukeliča.

Kako pa dobita informacije, kakor je bil videti določen model, glede na to, da se pri Tomosu menda ne da več dobiti podatkov, primerne literature pa je bolj malo?

»Med ljubitelji je tako, da ti vsakdo nekaj pove. Tomos je izumil toliko stvari, pa zanje nihče več ne ve. Katalizatorje so razvili že več kot deset let pred zakonom, po katerem morajo motorna kolesa imeti katalizatorje. Že leta 1969 so imeli kolutne zavore. Že v 60. letih so razvijali variatorje [brezstopenjske menjalnike oziroma prenose moči, kakršne imajo sodobni skuterji]. Proti koncu 60. let so sestavili dirkalni menjalnik z devetimi hitrostmi. Ogromno stvari so razvili, a jih niso zaščitili,« pravi Jan.

»Dokler so imeli dirkalni oddelek, je šel razvoj naprej. Ko je Tomos zmagoval na dirkah, je italijanska Aprilia še izdelovala kolesa,« zatrdita Vukeliča.

Peter in Jan imata trenutno v delu kakih deset motorjev, ki jih postopoma obnavljata.

Skoraj vsak ima svojo zgodbo. Tako kot ATX, ki ga je Peter prodal pred dvajsetimi leti in ga pred nekaj leti spet odkupil nazaj.

V kleti, kjer nastaja razstavni prostor, stoji tudi sodobni, a prav tako legendarni BT-50, ki sta ga dobila tako rekoč direktno iz tovarne, ko so jih nehali izdelovati.

Za vogalom stojita še dva motkrosistična modela ATX, nad katerimi smo se mulci navduševali v poznih osemdesetih letih.

Pa avtomatik za ameriški trg s števcem na milje.

In še ena pokromana »primorska štirka«, ki gre skoraj sto kilometrov na uro.

Pa še nekaj starih T-jev in MS-ov.

In model za motokros iz leta 1967.

Pri Vukeličih je pač tako: kamor koli se obrneš, stoji kakšen moped.