Matija Grah, Panorama
Kriza, ki zdaj že četrto leto duši večino evropskih gospodarstev, je globoko zarezala v slovenski gradbeni sektor, ki je tradicionalno eden glavnih zaposlovalcev migrantskih delavcev. Izpraznila je samske domove, zaobrnila migracijske tokove in korenito spremenila profil povprečnega delavca migranta.
Če bi več deset tisoč migrantskih delavcev, ki so v obdobju konjunkture delali v Sloveniji, hoteli zvesti na skupni imenovalec in izrisati profil povprečnega ekonomskega migranta, bi, kot v knjigi Migrantski circulus vitiosus ugotavljata dr. Karmen Medica in Goran Lukič, dobili razmeroma mladega pripadnika moškega spola, ki je star nekaj nad 30 let in je državljan ene od bivših jugoslovanskih republik, še najpogosteje prihaja iz Bosne in Hercegovine. Je nizko do srednje kvalificiran oziroma ima prvo do četrto stopnjo izobrazbe in ima delovne izkušnje predvsem v dejavnosti gradbeništva. Stalno prebiva na območju osrednje Slovenije in poseduje osebno delovno dovoljenje oziroma dovoljenje za zaposlitev. S svojim prejkone skromnim zaslužkom v povprečju vzdržuje več kot tri družinske člane.
Samski domovi samevajo
Toda takšen je bil profil povprečnega migrantskega delavca pred izbruhom krize. Denimo leta 2008, ko so samski domovi raziskovalcem, ki so jih obiskovali v večernih urah, nudili podobo čebeljih panjev. »Hodniki samskih domov so pokali od vrveža, sobe so bile polne, kleti so bile polne. Včasih so bile postelje tudi po hodnikih,« pripoveduje dr. Karmen Medica, docentka na Fakulteti za humanistične študije koprske univerze. »Zdaj je skoraj vse prazno, ti, ki so ostali, pa izgubljeni čakajo na kako izplačilo, denimo od Vegrada.«
Globok poseg krize v migrantsko populacijo potrjujejo tudi statistični podatki. Če je na samem začetku krize, decembra 2008, imelo enoletno delovno dovoljenje več kot 44 tisoč tujcev, je njihovo število v pičlem letu dni padlo na 28 tisoč. V istem obdobju se je število migrantov, ki so se vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino, zvišalo za 120 odstotkov: s 3.000 na 6.600.
Kriza je učinkovito postarala slovensko migrantsko populacijo. »V samskih domovih so večinoma ostali starejši delavci,« razlaga Goran Lukič, strokovni sodelavec Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. »Mlajši migranti so odšli v druge države, ko so ugotovili, kaj se jim obeta na trgu dela. Starejši pa so ostali, večinoma s težkimi zdravstvenimi problemi, na robu invalidnosti ali pa že s statusom invalida. So povsem fizično ločeni od zunanjega sveta. Samevajo v samskem domu, nimajo obiskov, nimajo stikov in nimajo nobene možnosti za zaposlitev.«
Migracije so se zaobrnile
»Nekateri upajo,« ga dopolni dr. Karmen Medica, »da bodo iz stečajne mase vendarle prejeli vsaj del denarja ali da bodo izpolnili pogoje za upokojitev.« V Bosni in Hercegovini, kjer je število brezposelnih skorajda enako številu zaposlenih (julija 2011, denimo, je bilo v BiH 367 tisoč brezposelnih in 442 tisoč zaposlenih oseb), službe ne morejo dobiti; hkrati pa so že prestari, da bi se lahko zaposlili kjerkoli drugje.
Dr. Karmen Medica in Goran Lukič sta na podlagi obiskovanja samskih domov oblikovala »trenutni profil kriznega oziroma postkriznega delavca migranta«, kot sta ga poimenovala. Ta je praviloma nezaposljiv starejši delavec, ki ga zaradi izčrpavajočih delovnih vzorcev in nezdravih prehrambenih navad (kot so uživanje suhe hrane čez dan in izjemno mastne hrane zvečer) pesti kopica zdravstvenih težav; hkrati je zaradi stalnih kršitev delovnopravne zakonodaje ekonomsko in socialno izključen ter prisiljen v elementarne preživetvene vzorce, kakršno je npr. kupovanje živil pred iztekom roka ali kruha v velikih trgovskih centrih zadnje pol ure pred zaprtjem – ker je kruh takrat pač še cenejši.
»Če se danes prehodite okoli samskih domov,« pripoveduje Goran Lukič, »boste ugotovili, da so znotraj prazni, okoli njih pa pohajajo delavci, ki razmišljajo. V času konjunkture niso imeli časa razmišljati, ker so jim delovnik podaljševali v nočne ure in v konec tedna. Zdaj, ko so brezposelni, pa je edino, kar še imajo, čas. Ostali so sami s seboj in s svojimi frustracijami. Na plano prihajajo vse njihove negativne izkušnje, tudi njihova osebna sramota, ker ne morejo več zadostiti svoji vlogi hranilca družine in svojim družinam pošiljati denarja. Njihovo stanje zelo spominja na posttravmatski stres. Kažejo vse elemente tega sindroma in se nahajajo v fazi šoka.
»Davek na recesijo«
Dr. Karmen Medica in Goran Lukič sta tako rekoč iz prve roke opazovala, kako so se veliki slovenski gradbeni giganti, katerih znaten del je v vmesnem času končal v stečaju, odzivali na ekonomsko krizo. Ta se je na gradbišču odrazila tako, da so podjetja začela varčevati na vsakem koraku, še posebej pogosto pri prehrani delavcev in varnosti pri delu. »Delavcem so začeli dajati manjše obroke, tudi slabše obroke, npr. hrano pred iztekom roka,« pripoveduje dr. Karmen Medica. »Istočasno zaščitnih ograj na odrih niso namestili ali v pomanjkljivi meri. Zaradi tega se je ponesrečilo več delavcev kot bi se sicer, ti pa so bili na drugi strani izpostavljeni pritiskom delodajalcev, da izjavijo, da so se poškodovali zaradi lastne malomarnosti, na primer, ker niso bili pazljivi.«
Dejavnost gradbeništva že tako rekoč tradicionalno sodi med panoge, v katerih so kršitve delovne zakonodaje najpogostejše. Ob že v času konjunkture uveljavljenih oblikah izkoriščanja, med katere sodijo, na primer, zapoznelo izplačevanje plač, neizdajanje odločb o številu dni dopusta, neplačevanje dopusta in prispevkov ter neizplačevanje regresa, so se v krizi ob absolutnem povečanje izkoriščanja, ki se kaže v manj plačila za več dela, pojavile še nove. Med najbolj grotesknimi je zagotovo »davek na recesijo. V knjigi Migrantski circulus vitiosus dr. Karmen Medica in Goran Lukič objavljata plačilni listek podjetja, ki je delavcu, potem ko mu je obračunalo plačo, od nje odštelo 200 evrov, odbitek pa utemeljilo kot »davek na recesijo«. Druga takšna oblika je »kolobarjenje z delavci«, pri katerem delodajalec zaposli delavce, nakar jim več mesecev kratko malo ne izplača plač, dokler ti ne obupajo in naposled odidejo. Delodajalec nato poišče in zaposli nove delavce.
Zbledeli imidž raja
Ob kopici negativnih stvari, ki so prizadele migrantske delavce v obdobju krize, Goran Lukič ugotavlja tudi nekaj pozitivnega – povečanje senzibilnosti, občutljivosti večinskega prebivalstva za stiske migrantov. »Morda bo zvenelo ironično, a v krizi se je povečala solidarnost v revščini med delavci migranti in domačim prebivalstvom. Če so še pred nekaj leti, v obdobju gospodarske rasti, prevladovala nasprotja, češ, na eni strani 'mi', na drugi 'oni', zdaj ljudje počasi ugotavljajo, da izkoriščanje ne pozna nacionalnih meja in da smo vsi na istem.« Zaradi obubožanja migrantske populacije so se socialne meče znotraj migrantske skupnosti začele trgati; na drugi strani se je povečala pomoč od zunaj. »Ko je denimo leta 2009 pogorel samski dom na Poljanski cesti v Ljubljani,« se spominja Goran Lukič, »so lokalna skupnost, številni župani, znani Slovenci in podjetja darovali toliko pomoči, da smo morali po tednu dni prekiniti akcijo zbiranja pomoči«.
Ko so se delavci iz Bosne in Hercegovine v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začeli priseljevati v tedanjo republiko Slovenijo, so imeli o njej izjemno pozitivno podobo – podobo nekakšnega drugega doma, skorajda obljubljene dežele. Ta izredno pozitivna percepcija dežele pod Alpami je v minulih letih drastičnega izkoriščanja, ki so mu bili še posebej izpostavljeni migrantski delavci v gradbeništvu, doživela radikalno revizijo. Zato po mnenju Gorana Lukiča za zmanjšanje priseljevanja iz BiH v Slovenijo ni odgovorna samo kriza, ampak tudi negativna podoba Slovenije. »Če v Cazinski Krajini omenite SCT, se vam ne bo dobro godilo,« pravi. »Migranti so domov odnesli tudi informacijo o izkoriščanju, ki so ga doživeli v Sloveniji. Zato so politiki zelo naivni, ko zdaj obljubljajo, da bodo pospeševali migracije in uvoz delovne sile. Osnovni kadrovski bazen, s katerim razpolaga BiH, se zaradi zadnjih treh let brezobzirnega izkoriščanja ne bo nikoli več vrnil v Slovenijo,« je prepričan Goran Lukič. Gradbeni oder v Ljubljani Foto Aleš Černivec