Tiskane izdaje
Iz kuhinje je prijetno dišalo. Četica ljubiteljskih kuharjev je ravno končevala pripravo karpača z rdečo peso, ki so ga potresli s pravkar popečenimi semeni, bučnim oljem in seveda zelišči. Brez teh nikakor ni šlo, niti v eni sami samcati jedi, ki so tistega dne nastajale pod pridnimi rokami domačinov ter njihovih gostov od blizu in daleč. Žajbelj se je skrival celo v slivah ...
A tako mora biti, ko vrata odpre zeliščni center v Grgarskih Ravnah, od urbanega središča Nove Gorice odmaknjeni svet na več kot štiristo metrih nadmorske višine. Kdor zavije sem, se bo hitro prepričal, da so si ljudje na Trnovski in Banjški planoti že v časih pomanjkanja z zelišči, sadeži in glivami pridobili kakovosten in poceni vir hrane, nekatere med njimi pa so uporabili kot nadomestke običajnim vsakodnevnim jedem, za kar so jih domačini nekoč nabirali v naravi ali gojili v hišnih vrtovih ali posodah.
Njihova uporaba je bila zelo široka: v ljudskem zdravilstvu so z njimi lajšali zdravstvene težave ljudem in živini, odganjali mrčes, krasili domove, jih uporabljali kot kozmetične pripomočke … Verjeli so, da imajo zelišča poleg zdravilne tudi magično moč, s katero lahko prebrodijo težave, ki jih prinaša življenje. V sodobnem razvitem svetu se je vloga zelišč, sadežev in gliv spremenila, pomembnejši so postali kot dodatki jedem oziroma kot začimbe. Toda v zdravi prehrani se spet vračajo na jedilnike tudi kot samostojne sezonske jedi.
Kjer je meso skoraj prepovedano
»Z zelišči danes pripravljamo sirne in skutne namaze, pokusite pa lahko tudi namaz iz čičerike ali naša peciva z zelišči,« se je glasilo vabilo domačinke Milojke Rovšček, nesporne šefinje kuharske ekipe. Ta ima ponavadi samo tri člane, ob dnevu odprtih zeliščnega centra pa jih je bilo nekajkrat več. »Odzivi jedcev so odlični, doslej smo bili deležni samih pohval,« je zadovoljno ugotovila Rovščkova. »Kar vidite tu, je izključno zdrava prehrana. Vse namreč naberemo doma in potem pripravimo. Danes nam pomočnikov res ne manjka. Pa še pridni so,« je dodala. Mesa – z izjemo omenjenega karpača – na njihovem jedilniku skoraj ni bilo. »Imamo suhe slive, ovite v panceto, a je v slivi tudi žajbelj. Vse skupaj bomo še nekoliko popekli na žaru.« Tržna niša za vegetarijance in vegane torej? »Zakaj pa ne? Lahko bi bila,« se je zasmejala sogovornica.
Za sosednjimi vrati so radovedne otroške oči pri delu opazovale Mirjam Lazar, domačinko iz sosednje vasi. Izdelovanje naravnega mila po hladnem postopku je bilo namreč za osnovnošolske nadobudneže nadvse zanimivo opravilo. »Pri izdelovanju mil bomo uporabili različna olja, oljčno in sončnično, ter kokosovo mast. Lug bomo najprej v loncu segreli na 130 stopinj, ga potem ohladili na 40 stopinj in primešali olju. Tako bo nastalo milo, vendar je čas ohlajanja mil pri vsem skupaj pravzaprav najdaljši,« so se glasili napotki.
In ker je receptov izdelovanja mil danes za malo morje, lahko po besedah Lazarjeve po mili volji eksperimentiraš. »Seveda je najbolje, če uporabimo domače oljčno olje in zelišča,« so bile usmeritve vodje delavnic priprave naravnih mil. »Veste, ljudje v trgovinah še vedno kupujejo vse mogoče, tudi to, kar sploh niso več mila, temveč bolj detergenti. Naravna mila pa delujejo negovalno in čistilno hkrati ter blagodejno vplivajo na kožo. Veseli me, da se tega zaveda čedalje več ljudi,« je poudarila.
Delo za ljudi s posebnimi potrebami
Blagodejni vonji pravkar pridelanih eteričnih olj so medtem že dodobra »okužili« obiskovalce zunaj stavbe. Zavohali so jih tudi v bližnjem zeliščnem vrtu, kjer so že zgodaj zjutraj zapele motike in grablje. »Obdelujem zeliščne vrtove po vsej planoti. Danes stvari počnemo bolj za zabavo. Kot vidite, bomo vrtove uredili, prekopali in malce očistili. V zeliščnih vrtovih v tem letnem času ni veliko dela, so pa prav zdaj v gozdovih že primerne nekatere vrste rastlin za obiranje. Na Trnovski in Banjški planoti uspeva od 40 do 50 vrst zelišč, večinoma jih poznamo, vsaj starejši ljudje zagotovo. Je pa res, da sem katero od njih tudi sam spoznal na novo,« je priznal Aljoša Bole. Zelišča, ki jih v tukajšnjem zeliščnem centru pridelajo, največkrat posušijo, iz njih pa potem pripravijo čaje in eterična olja. Pa je težje obdelovati zeliščni vrt kot navadnega? »Nekatera zelišča so precej občutljiva, večina pa jih tu brez težav uspeva. Moram priznati, da uživam v delu tako v domačem kot v zeliščnem vrtu. Narava pač naredi svoje,« je ugotavljal navdušeni vrtičkar.
In medtem ko so se nekatere skupine obiskovalcev že podale na tematsko zeliščno pot, se je Boris Kante, direktor socialnega podjetja Zavod GOST na Planoti – to zaposluje ljudi s posebnimi potrebami – ukvarjal z urejanjem zeliščnega vrta, kjer so lani zelišča sadili člani društva slepih in slabovidnih. »Zelišča ponujajo pomembno priložnost, pa ne le za to stavbo, temveč za širšo okolico,« je pokazal proti zeliščnemu centru. »To območje in njegovo dejavnost bi radi še bolje tržili, predvsem pa bi ljudje radi znali uporabljati zelišča, ki so zrasla v teh krajih. Smo tako visoko, da vinska trta ne uspeva več, kar pomeni, da se tu ne škropi, da je torej v naravi vse ekološko. Zelišč ni treba posebej gojiti, tudi zalivati ne, saj potrebujejo predvsem veliko sonca in suhega vremena,« je poudaril.
Odveč ekološke hrane
Podobnega mnenja je tudi Lilijana Brajlih, direktorica zavoda Potencial inštitut. Prav ta namreč vodi pravično trgovino Moja štacuna z izključno domačimi pridelki, ta pa naj bi v prihodnje obogatila ponudbo v Grgarskih Ravnah. Še več, v kraju bo to sploh njihova prva stacionarna trgovina, saj pridelke sicer prodajajo na stojnicah ali dovažajo.
»Prek sheme šolskega sadja nekaterim šolam že zdaj dobavljamo sadje in zelenjavo, občasno jih preskrbujemo celo z orehi ali šparglji. Prijetno smo presenečeni, kako se spreminjajo prehranske navade. To, za kar smo si nekoč prizadevali, se na več šolah že dogaja, in to je nadvse spodbudno. Sem optimistka in pričakujem, da bomo v prihodnje bolj iskali slovensko hrano, kot jo iščemo zdaj,« je dejala. Ugotavlja, da imajo že zdaj težave z zagotavljanjem tovrstne hrane, kajti njenih presežkov na slovenskih kmetijah preprosto ni.
»Kar precej se moramo potruditi, da dobimo te izdelke, saj jih kmetje velikokrat ne znajo ponuditi. Hodimo po skoraj vsej Sloveniji: jabolka smo vso zimo nabavljali na kmetiji Smodin, zdaj se z različnim sadjem in česnom preskrbujemo v Posavju. Oljčno olje prihaja z Obale, bučno iz Prekmurja, marmelade dobimo v Dornberku, tudi kaj domačega masla imamo ... Ta teden smo, denimo, prodali ogromno domače moke. Toda pri nas poceni hrane ni. Ta je namreč kakovostna in temu ustrezno ovrednotena. Model domače pravične trgovine oblikujemo tako, da se s kmeti ne pogajamo o cenah.
Nimamo nobenih zaslužkarskih marž, pomembno nam je, da se naučimo, kakšna je ponudba na trgu in česa kmetom primanjkuje. Vso zimo nam, na primer, ni uspelo dobiti slovenskega fižola, kar je nerazumljivo,« je menila sogovornica. Po njenih besedah poskušajo tudi kupce navaditi, da je slovensko hrano mogoče dobiti in da jo je treba primerno ovrednotiti. »Nobenih zalog nimamo: nekatere stvari nabavljamo vsak dan, druge enkrat na teden. Naša olja so kmetje pravkar nalili v steklenice. Pozimi smo vsak dan v Idrijo vozili radič, ki smo ga zjutraj šli iskat h kmetu, zvečer pa so bili zabojčki prazni. Skratka, ničesar ne skladiščimo,« je zagotovila Brajlihova.
Izkušnje kažejo, da ljudje čedalje bolj iščejo svežo hrano in s poreklom: »Večina naših kupcev so mlade družine, ki za svoje otroke iščejo nekaj več. Ljudje želijo vedeti, kaj je v hrani, kako je bila pridelana in predelana. Verjamem, da je v tem prihodnost.«
