Zdravniki za elektronske medicinske naprave

Kadar moramo v bolnišnico ali na kirurški poseg, se povsem prepustimo zdravnikovim rokam. Gotovo je njegova strokovna usposobljenost zelo pomembna, a kaj, če odpove kakšen aparat? Na to niti ne mislimo. Saj nam tudi ni treba. Inženirji elektrotehnike skrbijo, da vse brezhibno deluje. Ker preprosto mora.

Ko smo se v prostorih na Zaloški 14 srečali z inženirji, mojstri za elektronsko medicinsko opremo, so nas pričakali oblečeni v bele halje, opremljene z logotipom ljubljanskega kliničnega centra. »Pa saj ste videti kot zdravniki,« pripomnim. »Saj smo! Ampak zdravniki za aparature!« zatrdijo.

Vsak trenutek dneva skrbijo za 10.000 različnih naprav in še skoraj 30.000 enot druge medicinske opreme. Vse to dela le petnajst mož. Načelno so razdeljeni v tri enote: za servis medicinske opreme, za medicinsko tehniko in za biomedicinsko in laboratorijsko opremo. A če je treba, vsakdo poprime za katero koli delo. »Ker nas je tako malo, moramo obvladati vse, kajti vsako minuto nas lahko pokličejo v operacijsko sobo, kjer poteka zahteven poseg pa neka naprava odpove poslušnost,« razloži Robert Pozvek, ki vodi Službo servisa medicinske opreme. Kolega Jure Godicelj, ki je na čelu medicinske tehnike, ga dopolni: »Reagirati je treba v delčku sekunde, saj gre za življenje. Takoj je lahko že prepozno.«

Ena sama elektronika

Da so kadrovsko precej podhranjeni in zato zelo obremenjeni, potrdi direktorica te službe Maja Mazej. Njihove delovne površine so polne naprav za infuzije, monitorjev za nadzor življenjskih funkcij pa tudi povsem navadnih ušesnih termometrov za telesno temperaturo, tehtnic, kirurških nožev in škarij, ki čakajo na brušenje, in še marsičesa.

»Poleg strojnih, elektronskih in električnih inštalacij, ki jih imamo v vseh objektih UKCL, naši mojstri vzdržujejo vso medicinsko opremo. Tudi če nekaterih zapletenih aparatur ne obvladajo sami, naročanje in organizacija popravila sodita v njihovo pristojnost,« pojasni Mazejeva.

»Klinični center ima 63 operacijskih dvoran, v njih pa je vrsta aparatur, s katerimi kirurgi posegajo v človeka. Te morajo biti stoodstotno varne, za kar poskrbi naša služba. V to skupino sodijo vsi rentgenski aparati, ki jih vsakdo pozna, CT-naprave, računalniška tomografija, magnetna resonanca, ultrazvočni aparati, vse infuzijske črpalke, monitorji za spremljanje življenjskih funkcij, naprave EKG, približno 2000 kosov neinvazivnih merilnikov krvnega tlaka,« našteva Robert Pozvek. Jure Godicelj doda: »Omeniti moramo tudi operacijske mize pa reflektorske luči. Če to ne bi delovalo, kirurgi ne bi mogli operirati. Vsako jutro pregledamo operacijski prostor, še preden vanj pripeljejo prvega pacienta.«

Seveda pa morajo pacientu pred tem opraviti še vrsto diagnostičnih, tudi laboratorijskih preiskav. Tadej Šimec, ki vodi delo na oddelku za servisiranje biomedicinske in laboratorijske elektronike, pove: »V laboratorijih uporabljajo analizatorje za krvne preiskave, za tumorske markerje in drugo. To je izredno sofisticirana oprema, kamor sodijo tudi robotski podajalniki. Preiskave morajo biti zelo hitre, zdravnik izvide potrebuje takoj, zato bi bil vsakršen tehnični izpad teh naprav katastrofalen.«

Ne dela, pokvarjeno

Maja Mazej: »Nove klinike imajo novo, vrhunsko opremo, na starih pa pač ni vse tako, kot bi moralo biti. A tudi tam si zelo prizadevajo, da bi opremo menjali s sodobnejšo. Če ne gre drugače, pa z donacijami.« Pa vendar ni nič narobe, če so aparature nekoliko starejše. »Če so lepo vzdrževane in redno servisirane, so tudi takšne povsem zanesljive,« doda Šimec.

Seveda, saj za to poskrbi 15 mojstrov iz službe za servisiranje medicinske opreme pri UKCL, kajti uradnih serviserjev za starejše naprave pogosto ni več, zato se morajo znajti sami in se zanesti na lastne sposobnosti. »V takšnih primerih, ko ni več načrtov in rezervnih delov, moramo kar dobro stakniti glave, da napravo še ohranimo pri življenju. Nanje pogosto nalepijo le list papirja, kjer piše Ne dela ali Pokvarjeno. Včasih se zgodi, da nam kakšna naprava v delavnici pije kri tudi ves mesec. Takšnim v šali rečemo kar nepremičnina. Nazadnje se je to zgodilo z izvorom hladne svetlobe, ki se uporablja za endoskopske operacije,« pripoveduje Godicelj.

Vsi se zavedajo, da mora biti oprema, s katero obravnavajo pacienta, varna. »Zanj in za osebje, ki jo upravlja,« poudari Godicelj. Drugi se strinjajo z njim, ko nadaljuje: »V zadnjih petih letih smo dobili tri nove enote z ogromno medicinske opreme, hkrati pa izgubili štiri sodelavce, ker se je varčevanje začelo prav pri tehničnem osebju.«

Hitre intervencije

Včasih je težko. Skoraj se ne spomnijo, kdaj so nazadnje lahko upoštevali osemurni delovnik. »Kadar koli nas pokličejo na teren, moramo v trenutku ukrepati. Po najhitrejših intervencijskih poteh moramo priti do mesta okvare in jo odpraviti. V zadnjih dveh letih smo imeli najmanj šest intervencij, ko je bil pacient na mizi, sredi operacijskega posega, pa je droben delček tehnike odpovedal in so čakali samo na nas. Ko smo napako odpravili, je operacija stekla naprej,« pripoveduje Pozvek.

Pred tremi meseci se je, denimo, zgodilo, da se je med posegom zataknila operacijska miza. Pacienta preprosto niso mogli premestiti v ustrezen položaj. »Poklicali so nas. Od klica do nadaljevanja operacije je preteklo le 20 minut. Če se kaj pokvari v Bolnici Petra Držaja v Šiški, ni ravno preprosto priti tja. A vemo, da so pomembne sekunde. Pride dan, ko moramo tudi po petkrat ali desetkrat na hitro ukrepati. Seveda nam potem v rednem delovnem času ne uspe poskrbeti za vzdrževanje druge opreme, zato to pogosto počnemo pozno popoldne, ko bi že zdavnaj morali biti doma,« pravi Pozvek.

Godicelj pa pristavi: »Pravzaprav nas na intervencijo lahko pokličejo kadar koli, tudi ponoči, v soboto, nedeljo ali ko smo na dopustu. Spomnim se, kakšna panika je bila, ko je zgorel polnilec za defibrilator. Pomembno je, da si med seboj pomagamo in zaupamo. Načelno se nam opolnoči ali ob pol enih ne bi bilo treba oglasiti na telefon, vendar čutimo neko pripadnost in odgovornost, tako da nam ni nič težko.« Vključi se še Šimec: »Pa še to: vse aparate, ki jih je treba popraviti ali le kalibrirati, moramo sami pobrati po oddelkih in jih potem tja tudi vrniti. Poleg tega nam precej časa vzamejo evidenca, administracija in nadzor fakturiranja, če gre za delo zunanjih izvajalcev.«

V operacijskem bloku

Saj ne, da bi jim bilo to odveč, toda prednost dajejo strokovnemu delu. Zanj so se šolali in izurili in pri tem so suvereni. O tem smo se prepričali na terenu. Pot nas je najprej vodila v kirurški blok kliničnega centra. Z njihovim službenim vozilom, ki ima parkirno mesto tik pred vhodom na urgenco, tako kot reševalna vozila. To pove, kako zelo je pomembna njihova hitra intervencija.

Sledijo hitro preoblačenje v sterilna kirurška oblačila, razkuževanje in zaščita z maskami. Tako, zdaj lahko vstopimo v sterilne prostore. »Tu ni pardona. Kontaminacijo je treba na vsak način preprečiti. Tudi orodje, ki ga vnesemo, moramo pripraviti po posebnem protokolu, ki ne sme dopuščati nobenega tveganja za pacienta,« opozori Godicelj.

Pomen servisne službe potrdi Alenka Slak, glavna medicinska sestra v operativnem bloku: »Operacijska soba je v resnici ena sama elektronika, zato ni treba posebej poudarjati, kako je ta služba pomembna za brezhibno delovanje. Včasih jih je treba poklicati tudi dvakrat, trikrat, desetkrat v enem samem dnevu. Imajo izjemno kratek odzivni čas in so strokovno zelo usposobljeni. V tujini imajo tako veliki operacijski bloki, kot je naš, stalno navzočega strokovnjaka. V Sloveniji to ni mogoče. A to je osnova. Če elektronika ne deluje brezhibno, je vse drugo delo zaman.«

Med največjimi aparaturami

Tehnološko največji aparati, ki so tudi finančno največji zalogaj, kadar je treba odpraviti okvaro na njih, so na radiološkem oddelku.

Dean Pekarovič vodi dejavnost za varnost in kakovost radiološke tehnologije: »Če aparat ne dela, to pomeni, da moramo ustaviti program, prenaročiti paciente ali jih prestaviti na druge aparate. Imamo določene urnike, ki upoštevajo ambulantne in hospitalne bolnike. So tudi nujni bolniki, ki jih je treba zaradi nadaljnjega diagnostičnega postopka pregledati takoj. Včasih se je saniranje večje okvare lahko zelo zavleklo. Urnik pregledov se je popolnoma porušil. Kot domine. Ko je bilo pred leti treba zamenjati rentgensko cev, smo morali najprej poklicati serviserja, ta je prišel, pogledal, kaj je narobe, sestavil predračun, potem smo še mi gledali vanj in preverjali, ali bodo novi rezervni deli v garanciji ali ne, in stvar se je lahko precej zavlekla. Naša servisna služba pa zdaj s pogodbenimi serviserji popravilo opravi že v enem dnevu. Rezervne dele dobimo v 24 urah. Pa še ena prednost je: če nastane nenadna napaka, imamo elektronski nadzor, zato smo odgovorni nemudoma obveščeni o njej.«

Doslej se še ni zgodilo, da bi bila okvarjena naprava usodna za življenje kakšnega pacienta. Inženirjem je uspelo vse napake pravočasno odpraviti. Če bi se jim pridružil še kakšen, bi laže skrbeli za varnost pacientov, ki je na prvem mestu.