Ženski sadeži so boljši mehki, moški trdi

Kaki ima v Sloveniji približno stoletno tradicijo. Svojevrsten trpek sadež, ki mu šele zorenje da sladkast okus, ima veliko zdravilnih učinkovin. V Strunjanu se tega zavedajo, zato ga želijo s Praznikom kakija, ki letos poteka od danes do nedelje, še bolj približati ljudem.


Kaki izvira iz Kitajske. Že zdavnaj se je razširil tudi po Japonskem, kasneje, nekje sredi 19. stoletja, so ga začeli gojiti tudi v Kaliforniji. Toda to je daleč, daleč od Slovenije. Kako je zašel v Strunjansko dolino? O tem smo se pogovarjali s 83-letnim Riccardom Knezom, njegovim sinom Mladenom in snaho Mirjano, saj so menda prav njihovi predniki tam prvi posadili večje število sadik.

»Ja, res je, da je moj oče tukaj v Strunjanu pred 70 leti poskrbel za prvi večji nasad kakija. Toda bodimo pošteni, prav prvo sadiko je iz Kitajske pripeljal neki kapitan dolge plovbe in jo posadil ob svoji vili Bartolli,« se spominja Riccardo in nadaljuje: »Vaške otroke so takrat zelo vznemirjali živobarvni sadeži na drevesu. Mi smo v vilo vsako jutro nosili mleko in smo se hudo čudili, kaj tam raste. Skrivoma smo trgali in okušali sadeže, a vse izpljuvali iz ust, saj nam je bil okus popolnoma tuj. Trdo, grenko in trpko se nam je zdelo. Seveda smo se zagnali še v zelene sadeže. Kdo bi tedaj vedel, da so zreli tako slastni.«

Riccardov oče je leta 1935 v Italiji, v neki vrtnariji blizu Udin, kupil 70 drevesc in jih posadil. »Takrat še ni uredil nasada, kakršne poznamo danes. Vsak meter zemlje tu v Istri je bil izredno dragocen, zato je sadike razporedil po obronkih njiv, ob hišnem zidu in v bregu. Takrat sem bil še zelo majhen, a se spomnim, kako so se trudili s kopanjem jam za drevesa,« pripoveduje. Nekaj dreves iz tistega časa na posestvu Knezovih še vedno rodi, vendar: »Pred nekaj leti smo jih znižali, ker sem z enega pošteno treščil na tla. Ko sem obložen s kakšnimi tridesetimi kilogrami plodov sestopal, sem bil prepričan, da sem že blizu tlom, zato sem spustil roke, a je bilo do tja očitno še daleč. Spodneslo mi je nogo in me vrglo. Ves zvit sem ležal pod drevesom. Nikjer ni bilo očal, telefona in ves sem bil moker. Ker je bila zima, sem se popolnoma slekel. Nekako se mi je uspelo privleči do svoje katrce in pripeljati domov, čeprav sem se ves čas bal, da se bom od bolečin onesvestil. Strah me je bilo, da bi povzročil kakšen karambol. Ko sem se pripeljal pred hišo, sem ugotovil, da ne morem hoditi, spil sem eno pomirjevalno tableto in se privlekel do divana. Potem sem poklical snaho Mirjano, ki je medtem obirala oljke, naj pride, ker sem padel. 'Ma kaj je oča, je hudo?' me je vprašala, pa sem zanikal. Vseeno je pohitela domov in me peljala v bolnico. Šla je hrbtenica, tretje vretence. Potem sem bil štiri mesece v gipsu. Evo, zato smo potem drevesa obžagali.«

Kmet z umetniško žilico

O nesreči je napisal tudi priložnostno, šaljivo pesmico: »Ko sem s kaka doli letel, sem osetil, da peruta nisem imel. Samo veliko srečo imam, da gori v nebo še nisem bil zapisan na seznam ... Je kar dolga, veste. Ma je lepa, kajne?« Lepa in še zdaleč ne edina. Riccardo ima izdano zbirko pesmi, v kateri je zajel vse svoje življenje in posegel tudi dlje v družinsko drevo, ko je pisal o svoji noni, ki jo je nono v Strunjan pripeljal iz Smokvic, rodila pa je 17 otrok. Riccardov oče je bil najmlajši, po strunjanskih obronkih pa, prav zaradi nonine rodnosti, živijo v glavnem njegovi bratranci in njihovi potomci. Skoraj vsi so Knezi.

»Če mi je kdaj težko, vzamem papir in svinčnik. Napišem pesem in vsa žalost gre iz mene. Enkrat sem sedel na skalo ob robu morja in nastala je pesem Strunjanska obala,« pripoveduje. Poleg vsake pesmi v zbirki je natisnjena tudi ustrezna slika, ki jih Riccardo ustvarja na platnu. S tem pa njegovih talentov še ni konec. Njegov kruh in slaščice so znani daleč naokrog. Z njimi pogosto postreže celemu avtobusu gostov, ki pridejo na domačijo Knezovih, veliko jih je iz sosednje Italije, v zadnjem času tudi iz Avstrije.

»Pokojna žena Katica je bila iz Ivanić-Grada in znala je speči vse mogoče. Spomnim se, da sva enkrat čez noč spekla iz 52 kilogramov moke različnih slaščic. Odkar je pred leti umrla, pečem sam. Nobenega recepta nimam. Vse ustvarjam sproti in neprestano pokušam. Nekateri kuharji hrane sploh ne okusijo, preden jo postrežejo, jaz pa se že med pripravo pošteno najem,« v smehu poudari Riccardo in doda, da si je v življenju želel postati vse kaj drugega, samo kmet ne: »Želel sem biti žnidar pa gledališčnik. Sorodnik, ki je delal v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu, me je povabil, naj pridem tja delat, sicer fizično, a mi je obljubil, da bom občasno dobil tudi kakšno vlogo. Pa sem šel, dokler me ni oče poklical domov. Čeprav je imel štiri sinove, je na koncu na zemlji ostal sam. Ko sem zagledal solze v njegovih očeh, sem si rekel: Še noben kmet ni crknil, pa tudi Riccardo ne bo! In tako sem ostal kmet za vse življenje. Samo delo, nobenega počitka! Le to si privoščim, da grem prav vsak dan na obalo in preplavam dva kilometra v morju. Ko sem prišel 7. januarja s plaže, me je vnukinja podražila, da gotovo nisem bil v morju. 'Ja, sem bil,' sem zatrdil, pa je silila vame, kakšna je bila voda. Rekel sem ji, slana in mokra. Pa je rekla: 'Nono, ti boš umrl.' Jaz pa: 'Ni vrag, da bom. Zakaj bi ravno jaz večno živel?'« Zaupa nam tudi trik, kako ne občuti hladu, ko zleze iz vode: »Enkrat mi je zdravnik iz Valdoltre povedal, da se ne smem splakovati s sladko vodo. Sprva me je vse srbelo, zdaj se je koža navadila. Ko zdaj pozimi pridem iz morja, ležem na skalo, počakam deset minut, da se posušim, pa je.«

Troti letos zelo leni

To gotovo prispeva k Riccardovemu zdravju. Pa kaki seveda, ki ga vsak dan uživa. »Kakijevi sadeži ne vsebujejo veliko kalorij in maščob, a so bogat vir prehranskih vlaknin. V njih je veliko koristnih antioksidantov, ki so pomembni zaradi protitumornega delovanja, imajo protivnetne lastnosti in sposobnost preprečevanja krvavitev iz majhnih krvnih žil. Svež kaki vsebuje tudi vitamin A, betakaroten in druge spojine, ki skupaj delujejo zaščitno in imajo pomembno vlogo pri preprečevanju staranja ter številnih bolezenskih procesih,« mu strokovno pomaga simpatična snaha Mirjana, ki je njegova desna roka, vsaj kar zadeva kakije. Njej zaupa prodajo, predelavo v marmelade in »stike z javnostjo«, kar praktično pomeni, da ji ves čas zvoni telefon.

Letos so Knezovi pridelali štiri tone kakija in nekaj ga je še na voljo. »Lani smo pobrali tono manj in do Praznika kakija že vse prodali, tako da smo si ga morali za promocijo izposoditi od sorodnikov,« pove Mirjana, njen mož in Riccardov mlajši sin Mladen pa: »Veste, to prireditev smo si Strunjančani, povezani v turistično društvo Solinar, pred 12 leti izmislili zato, ker Slovenci kakija sploh niso poznali. Nekoč sem opazil vojaški tovornjak, ki se je ustavil ob našem nasadu, in vojaki so se zakadili med veje. Pa ni to problem, hudo mi je bilo, ko sem ugotovil, da so že po desetih metrih vse sadeže zmetali po cesti, ker niso bili zreli in jim okus ni bil všeč.«

Zato je treba sadež poznati. »Kakiji zorijo tja do božiča. Ko so zreli, se jih lahko lotite z žlico ali pa kar s prsti,« svetuje Mirjana, tast pa jo dopolni: »Zorenje lahko tudi malo pospešite, če poleg kakijev položite nekaj jabolk. Ali pa drug recept. Dva, tri sadeže položite v plastično vrečko, noter kanite nekaj kapelj žgane pijače in dobro zavežite. Boste videli, kakšen okus bodo dali!«

Največja skrivnost kakijev pa je – neverjetno – v spolu sadežev. »Kaj niste vedeli, da ena sama veja na vsakih nekaj ženskih rodi po enega moškega? Ni velike razlike. Moški imajo na vrhu, nasproti peclja, majhen križec, okrog pa je nekaj drobnih črnih koncentričnih krogov. Te je treba jesti trde. Saj veste, kot pri ljudeh: ženske morajo biti mehke, moški pa čim trši,« se navihano muza Riccardo, Mirjana pa poudari, da so njej veliko ljubši moški plodovi: »A letos jih je bilo tako malo. Pravijo, da je odvisno, kdo opraši cvet. Če ga čebela, je plod ženski, trot pa poskrbi za moškega. Letos so bili troti očitno zelo, zelo leni.«

Do nedelje bo torej v Strunjanu dišalo po kakijih. Za zabojček trdih bo treba odšteti sedem evrov, za mehke osem, obiskovalci pa ga bodo na stojnicah lahko okušali tudi v slaščicah in marmeladah. Knezovim pa so jo zagodli nepridipravi. »Deset dreves so nam obrali do golega. Vsakemu, ki bi bil lačen, bi dali kaki zastonj, tole je pa zelo grdo. Pa ni prvič, veste. Nekateri sosedje so morali zaradi kraj svoje nasade že ograditi z električnimi pastirji, saj so jih neznanci prikrajšali za velik del letnega zaslužka. To pa boli,« na koncu še žalostno pripomni Mirjana Knez.