Tiskane izdaje
Niti zadnji dnevi, ko je mraz segel do kosti, niso zbrisali nasmeška z obraza gospe Qanije Havziu, kostanjarice z ljubljanskega Bežigrada, čeprav v hišici na prostem prebije večji del dneva. Ljubitelji kostanja jo poznajo predvsem po prijaznosti in nasmejanosti pa tudi po maronih, vrednih nakupa.
Kurjenje kotla in pečenja kostanja je od 1. oktobra vsakodnevna služba Qanije Havziu, kostanjarice z ljubljanskega Bežigrada. Tu bo ostala do božiča. Potem nima več smisla, pripomne, saj ljudje ne kupujejo več kostanja. »Kostanj bi zadržal svojo kakovost, a ljudje ga ne kupujejo dovolj, da bi se splačalo. Sezona peke kostanja je omejena podobno kot prodaja sladoleda. Tudi če bi prišla, bi stala in samevala. Sem že poskusila. Še stranke, ki me poznajo, so se me raje ognile in prečkale cesto, samo da se ne bi srečale z mano, ko kostanja niso več nameravale kupiti. Sezono lahko podaljšaš samo v središču mesta, kjer ima letos hišico tudi moj mož,« pripoveduje.
Najprej so prodajali sladoled
V hišico ob Dunajski cesti se je prvič »vselila« pred štirimi leti, toda prvo sezono se ne moreš pohvaliti s kakšnim posebnim prodajnim uspehom. Vsak kostanjar si mora ustvariti zaupanje, da se stranke vračajo. »Ljudje me prvo leto še niso poznali, najbrž so bili navajeni mojega predhodnika. Drugo leto pa sem prodala že za polovico več kot prvo. Zdaj je prodaja spet upada, mislim, da zaradi krize, tako je prepričan tudi moj mož, ki kostanj peče pri Tromostovju. Za najem hišice je sin veliko plačal in pričakovali smo, da si lahko obetamo dober promet, a se je pokazalo drugače.« To daje slutiti, da podjetniško žilico premorejo tudi njeni bližnji. Sogovornica, po rodu Makedonka, prikima.
V Slovenijo so se preselili na začetku osemdesetih let. Živeli so v Lescah pri Bledu, kjer so imeli majhno slaščičarno v kiosku in se preživljali s prodajo sladoleda. Ko je nastopila zima in je usahnila prodaje te sladice, so se vrnili v Makedonijo, vrata kioska na Gorenjskem pa so znova odklenili aprila. Tako so živeli deset let, potem se je najstarejši sin zaradi šolanja s taščo vrnil v Makedonijo. Ko se je začela vojna, so se vrnili vsi.
»Po dvanajstih letih smo se vrnili v Slovenijo in zdaj smo tu že šesto leto. Mlajši sin je medtem v Makedoniji končal tudi ekonomsko fakulteto, z bratom pa vodita okrepčevalnico s hitro prehrano, kebabom v Ljubljani ter Litiji. Tam živiva in delava z možem, ko ne pečeva kostanja, zdaj sta naju zamenjala delavec in bratov sin. V Tetovo se vračamo le še na dopust za mesec dni poleti,« razkrije Qanije Havziu, leto in pol tudi babica. Malo že pogreša domovino, prizna, toda tam ni mogoče zaslužiti toliko kot v Sloveniji. »In ko se tja vrneš na dopust, tudi tu zasluženi denar hitro poide,« poudari in se znova nasmeji.
Njene nasmejanosti ne gre povezovati s prodajo kostanja. Takšna sem tudi sicer, iskreno pristavi. Za stranke se je vredno potruditi. »Če ne bi imela dobrega kostanja, raje ne bi prodajala. Res je dober kostanj, italijanski, ja,« se strinja s pohvalo. Nadaljuje, da zanj tudi več plačajo, saj imajo stalne stranke in jih želijo obdržati. »Nenehno se prerekam z dobavitelji, da je kostanj res dober. Štiri leta že delam tu in ljudje me poznajo. Tu in tam pride kdo, ki mi zaradi enega ali dveh slabih kostanjev očita, da prodajam slabega. Vrnejo se, češ da kostanj ni bil dober. Toda jaz ne vidim pod lupino. Veste, kostanj je težko prodajati. To niso grozdje ali jabolka, ki že na prvi pogled kažejo, ali so gnili ali ne,« razkrije drugo plat posla in pri tem izgubi tisti žar v očeh in nasmeh.
»Prodaja in s tem tudi njen kostanjev vsakdanjik, ki je razpotegnjen čez pet delovnih dni, niha predvsem z vremenom. »Dan ni enak dnevu, pečen kostanj gre slabo v promet, zlasti če dežuje,« povzame ključen dejavnik prodaje. Toda prodaja tega jesenskega plodu se začenja vidneje povečevati šele skoraj po mesecu dni, torej pred 1. novembrom. Prav med prazniki prestavi svoj kotel na ljubljanske Žale, kjer se kot kostanjarji izmenjujejo vsi družinski člani.
Zagon kotla vzame kakšnih petnajst minut časa, ta časovni okvir pripisuje dobremu oglju, kostanj pa peče sproti glede na povpraševanje. »Ti debeli maroni zahtevajo kakšnih dvajset minut peke, pri čemer je treba ves čas mešati. Napečem le za tri, štiri velike merice zaloge, ko ostane samo še ena, je na vrsti nova runda,« opiše svoj sistem in za hipec pokaže, da toploto vročega kostaja poskuša zadržati s tremi plastmi odej. Več kot uri pa bi se že preveč shladil za prodajo.
Najbolj greje dobra volja
Pa ona? Jo kaj zebe? »Nič me ne zebe. Poleg tega imam peč. Ni mi težko cel dan stati na mrazu, sem dobro oblečena,« reče in se vnovič zasmeji, a pri na videz precej tankih oblačilih, brezrokavniku iz flisa in nič kaj posebej podloženih čevljih, se zazdi, kot da jo v resnici še najbolj greje dobra volja.
Težko oceni, koliko kilogramov kostanja je šlo v slast Ljubljančanom za Bežigradom v dveh mesecih in pol. »Na dan spečem tako petkilogramsko vrečo, morda eno in pol. Še največ sem ga prodala, ko je bil sejem na Gospodarskem razstavišču, toda prejšnja leta je šel bolje v promet,« ugotavlja na glas. Največkrat v skrbno izdelane škrniceljne iz belega papirja natrese za malo merico maronov, tu in tam veliko in se ob tem spomni na neko družino. »Lani si je vsak družinski član privoščil po eno veliko, zdaj pa kupijo eno veliko za vse. Vidite, toliko manj sem prodala, čeprav se cena ni prav nič zvišala.«
Potem se domisli še gospe, ki se je lani ob večerih večkrat ustavila na avtobusni postaji, da bi za domov kupila po tri velike merice. »Zdaj vzame samo eno.« Kostanj si po njenih opažanjih največkrat privoščijo tisti, ki na tem koncu Ljubljane hodijo v službo, tisti malo bolj starejši. Mladi, ki ga ponavadi ne kupujejo, jo kdaj vprašajo, ali jim kakšnega podari. »Ne morem reči, da nimam, če se peče! Takrat dam, posebej za enega pa ne odpiram zaloge, se drugače prehitro hladi,« pove.
Kolikokrat na dan pa kostanjarica sama poje kakšen kostanj? »Zaradi strank ga ne morem jesti tukaj.« Drugače ga ima rada. Zvečer, ko zapre hišico, ga nekaj nese še k sinovi družini v Šiško. Tam z možem med sezono kostanja spita in jesta. »A pojem dva, tri, nič več,« pravi Qanije Havziu.
Nekaj se že da zaslužiti s peko kostanja, a je res, da med delovnikom, ki ponavadi traja od desete ure zjutraj do vsaj pol sedmih zvečer, ko je bilo vreme lepše in toplejše, celo do devetih zvečer, tudi ne troši. Kosilo vzame s sabo ali kupi kakšen burek v bližnjem lokalu, ki je v lasti njihovega rojaka iz Makedonije.
Obljublja, da se vrne prihodnje leto, če bo le zdrava. Kljub vsemu je treba zdržati na nogah kar precej ur. A ne splača se najeti delavca, saj nad prodajo kostanja ne moreš imeti nikakršnega nadzora. Pri prodaji kostanja se pač ne da narediti inventure, ugotavlja.
