Tiskane izdaje
»Odločitev, zakaj imeti tako razstavo v osrednji gorenjski muzejski instituciji, ni bila težka: kar trije nagrajeni avtorji na prvem festivalu so prihajali z Gorenjskega. Slovenska popevka je postala osrednja zabavnoglasbena prireditev pri nas in je trajala 20 let, svoje raziskovanje pa sem omejila le na prvi dve v letih 1962 in 1963, ko je bila na Bledu,« pripoveduje magistrica Monika Rogelj, muzejska svetovalka v Gorenjskem muzeju, pristojna za novejšo zgodovino in sodobnost.
»V 'zlatih letih slovenske popevke' so najboljši ustvarjalci in izvajalci ustvarjali skladbe, ki so ostale zimzelene in jih odkrivajo vedno nove generacije,« pojasnjuje odločitev za razstavo Mandoline, zvezde in Bled, ki je odslej na ogled v Gorenjskem muzeju v Kranju, Monika Rogelj. Gradivo zanjo so prispevali družina Stiasny iz Kranja, Franc Podjed z Bleda, Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota za Gorenjsko, iz Muzeja novejše zgodovine so odstopili fotografije Edija Šelhausa, nekaj jih je iz Fototeke Gorenjskega muzeja.
Srednja in mlajša generacija tega časa sploh ne poznata, znane so jima le posamezne podobe iz tega obdobja, od igralcev, predsednikov do najbolj prelomnih dogodkov, saj je televizija spremljala dogajanje. Ta čas torej ni samo nostalgija, ampak je za večino naših obiskovalcev čas, ki ga niso doživeli. To pa je bil čas velikih sprememb tako v politiki kot v vsakdanjem življenju, če omenim samo Berlinski zid, tekmo v vesolju, pop glasbo z Beatlesi. Pri nas se je v tem obdobju počasi začel dvigovati standard, televizorji so postajali vse bolj številni, vedno več je bilo avtomobilov. Uveljavil se je džez, vedno bolj so postajale popularne popevke, mladi so se zabavali na plesih in hodili gledat filme, skratka, dohitevali smo zahodni svet in se po njem zgledovali, pravi Monika Rogelj.
Domača melodija, moderno obdelana
Pobudo za domači festival so dali igralec Matija Barl, pevec Matija Cerar in novinar Franek Mulaček. Skupaj z Vilkom Avsenikom so se obrnili na Turistično društvo Bled in tam so sprejeli organizacijo v novi Festivalni dvorani ob jezeru. Pri izvedbi festivala je imel veliko vlogo tudi Radio Ljubljana. Pri tem je treba dodati, da takrat v Ljubljani ni bilo nobene primerne dvorane. Na anonimni natečaj je prispelo 132 skladb in komisija jih je za festival izbrala 20. O namenu festivala je bilo med drugim zapisano: »Blejski festival naj bi oblikoval značilno slovensko popevko. Domača melodija, moderno obdelana, to je vodilo ocenjevalne žirije.«
Prireditev, ki sta jo vodila Helena Koder in Marjan Kralj, je trajala tri dni, od 10. do 12. maja. Prva dva večera so izvedli po deset skladb, vsako dvakrat, z dvema različnima izvajalcema, enkrat s spremljavo Plesnega orkestra Radiotelevizije Ljubljana in enkrat s triom Mojmirja Sepeta. Peli so takrat uveljavljeni pevci, vsak po štiri skladbe. V finale se je uvrstilo po pet najboljših skladb z obeh večerov, glede na glasovanje obiskovalcev v dvorani. O končni zmagovalki so poleg glasov občinstva odločale tudi petčlanske komisije v centrih Delavskih prosvetnih društev Svoboda po osmih slovenskih mestih. Prvi dan festivala je bil obisk v dvorani slab, za kar je bilo krivo deževno vreme, pozneje se je organizatorjem očitalo, da je bilo premalo propagande in premalo prodajnih mest za vstopnice. Kakor koli, v finalnem večeru se je v razprodani dvorani, z dobrimi izvedbami pevcev razvilo pravo festivalsko vzdušje. Prodajale so se fotografije, na katere so se podpisovali pevci zmagovitih skladb.
Eden od presenetljivih zmagovalcev je bil Franc Podjed z Bleda, avtor melodije in besedila popevke Pojdi spet na Bled, katero je strokovna žirija ocenila za najboljšo, medtem ko je občinstvo to popevko, ki sta jo pela Majda Sepe in Nino Robić, uvrstilo na tretje mesto. »Daleč je, 50 let!« je uvodoma vzdihnil sogovornik, ko smo ga prosili, naj nam pove kaj o svojih spominih. »Takrat sem bil študent ekonomije, star 23 let. S kolegi smo imeli kvartet, imenovan po meni. Nekateri smo bili študenti, vsi pa amaterji, ki smo igrali plesno glasbo v Kazini in Park baru. Imeli pa smo odlično pevko iz Italije, iz Bologne, ki je bila zaljubljena v našega basista. No, zdaj o imenih ne bi, toda le temu – ljubezen med njima je trajala več let – se imamo zahvaliti, da smo bili tako dobri pri igranju ameriške plesne glasbe in popevk. Od domačih je bila takrat seveda najbolj znana Ko boš prišla na Bled Bojana Adamiča, ki jo je napisal v 50. letih in jo je pela Jelka Cvetežar. Zagotovo mi je bilo v navdih, da sem potem za festival napisal Pojdi spet na Bled. Kljub temu da je bila nagrajena in kar precej predvajana v 60. letih, je ostala v senci Adamičeve. Vendar to ni nič hudega, Jože Privšek je naredil odličen aranžma za mojo pesem... Zelo sem bil presenečen, ko je strokovna žirija sploh izbrala mojo pesem. Že to mi je veliko pomenilo,« je kar vrelo iz našega sogovornika, ki kar nekoliko obžaluje, da ima samo nižjo glasbeno šolo za harmoniko in klavir.
Z nagrado kupil rabljen klavir
V maju, ko je potekal prvi festival, je kvartet Franca Podjeda igral v Kazini. Finalnega sobotnega večera 12. maja zaradi vnaprej dogovorjenega nastopanja sploh ni spremljal v dvorani. »Poklicali so me in naredili pavzo, da sem šel po nagradi, tretjo nagrado občinstva in prvo nagrado strokovne žirije. No, saj ni bilo daleč do festivalne dvorane... Ta nagrada je bila kar precejšnja in za ta denar sem si kupil rabljen klavir. Še zdaj ga imam v kleti,« je povedal Podjed. Naslednje leto njegova pesem »ni šla skozi«, leta 1965 je njegovo pesem Ponočnjak pel lani umrli pevec Matija Cerar. Bil sem, kakor je pri meni v navadi, avtor besedila in glasbe, saj najraje oboje naredim sam. Ko je bil festival v Ljubljani, sem bil v vojski v Varaždinu. Ilegalno sem šel v Ljubljano, nagrade sicer ni bilo, že ob 2. ali 3. uri zjutraj sem se vrnil v vojašnico. Pozneje na festivalu nisem več sodeloval, glasbo pa sem zaradi službe tudi pustil malo ob strani. Prvo zaposlitev sem dobil v radovljiški Almiri in tam bil osem let, menjaval službe, na koncu sem bil v Službi družbenega knjigovodstva v Kranju. Zdaj sem že 13. leto upokojen in tako imam več časa tudi za glasbo. Vodim veteranski pevski zbor v Radovljici in za ta zbor pišem borbene in domoljubne pesmi ter aranžmaje. Pred desetimi leti, ko je bilo 40 let popevke, smo organizirali tudi ponovitev finalnega večera, in sicer z mladimi pevci, prvimi glasovi Gorenjske, in radovljiškim orkestrom pod vodstvom Blaža Terčka. Verjemite mi, bila je enaka štimunga kot takrat v festivalni dvorani,« se spominja Franc Podjed.
Avtor melodije Mandolina, ki nam je vsem v spominu ostala v izvedbi orkestra in Staneta Mancinija, je bil dr. Vladimir Stiasny, znani zobozdravnik iz Kranja, ki je začel skladati v drugi polovici 50. let. Kot nam je pojasnila Monika Rogelj, je Stiasny pošiljal svoje predloge na radio in tam so ga seznanili z Levom Svetkom, ki je pisal besedila. Od leta 1961 je Stiasny živel v Kranju, kjer je dobil službo, prej je delal v Domžalah. Stiasny je imel v Kranju tudi svoj ansambel, in če se je na radiu predvajala dobra skladba, so jo že naslednji dan igrali tudi v restavraciji na Brionih. Na drugem festivalu v Opatiji leta 1959 sta bili uspešni njegovi pesmi Prišla je pomlad in Spomin. Na prvi Slovenski popevki je sodeloval s tremi skladbami in z Mandolino zmagal. Naslednje leto je s skladbo Enkrat še dosegel drugo mesto.
Na festivalu so peli najbolj uveljavljeni pevci in vsako pesem so izvedli v dveh različicah, v triu in z revijskim orkestrom. Pri teh dveh festivalih je zanimivo, da je obakrat bila na prvem mestu in najbolj odmevna Beti Jurkovič. Danes se je mnogi ne spomnijo več v povezavi s slovensko popevko. Njena družina je delno izvirala z Bleda, po mojih podatkih pa zdaj živi v Opatiji, je povedala Monika Rogelj.
In zakaj festival ni mogel ostati na Bledu? Očitki so bili, da se je težko pripeljati iz Ljubljane zvečer na Bled in da je Bled od rok, ker ni bilo avtobusov. Drugi je bil, da ni dovolj publike in zato ni bilo dovolj prodanih vstopnic. Prvotno je bilo mišljeno, da bi bil ta festival v mondenem turističnem okolju kot nekakšen San Remo, na primer v Opatiji. Ker je imel pomembno vlogo pri organizaciji radio, je bilo bolj preprosto, če je bila popevka v Ljubljani, in ko so zgradili Gospodarsko razstavišče, je bila tretja popevka tam, od leta 1965 pa je bila prireditev v novi Hali Tivoli, je pojasnila avtorica razstave. Ker je sčasoma zanimanje za festival začelo upadati, je bila leta 1983 izvedena zadnja prireditev. Slovensko popevko je spet obudila Televizija Slovenija leta 1998. Naključje ali ne, takrat je šla zmaga po odločitvi strokovne komisije in občinstva Gorenjcu Andreju Šifrerju oziroma pesmi Za prijatelje.
